Jedro

Ministrstvo za obrambo RS, na podlagi Ustavnega zakona ni prevzelo obveznosti, ki so izhajale iz stanovanj na območju drugih republik bivše SFRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 401/98-2.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrglo tožnikovo tožbo zaradi molka organa druge stopnje - tožene stranke in njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik je 23.2.1990 pri pristojnem organu JLA vložil prošnjo za dodelitev stanovanja po invalidski upokojitvi v T., ker je bil do takrat zaposlen kot aktiven vojak. O tej prošnji tedanja vojaška oblast ni odločila in je zato tožnik prepričan, da bi morala o tej prošnji odločiti tožena stranka in mu izdati odločbo o dodelitvi stanovanja. Ker tožena stranka kljub ponovni zahtevi in pravilno postavljenem roku po Zakonu o splošnem upravnem postopku o pritožbi ni odločila, je tožnik predlagal, da o zadevi odloči sodišče in hkrati izda začasno odredbo v smislu 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da je tožena stranka pristojna le za dodelitev vojaških stanovanj, ki se kot službena stanovanja dodeljujejo delavcem ministrstva za obrambo, ki z ostalimi pripadniki stalne sestave slovenske vojske opravljajo vojaško službo, ali službo, ki se v skladu z zakonom organizira po načelih, ki so predpisana za slovensko vojsko. Dodelitev vojaških stanovanj, ki se kot službena dodeljujejo delavcem Ministrstva za obrambo v skladu z Zakonom o obrambi in z Uredbo o upravljanju z vojaškimi nepremičninami, je upravna stvar, o kateri odloča tožena stranka kot državni organ po 1. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Dodelitev stanovanj drugim osebam, na katere pa se ne nanaša 1. odstavek 3. člena navedene Uredbe, pa ni upravna stvar, o kateri bi morala odločati tožena stranka oziroma kateri drug upravni organ v skladu z materialnimi predpisi. Zato molka upravnega organa, zoper katerega je mogoče vložiti upravni spor po določbi 2. odstavka 26. člena ZUS, po presoji sodišča prve stopnje ni bilo. Svojo odločitev o zavrženju tožbe je sodišče prve stopnje oprlo na 3. točko 1. odstavka 34. člena, v zvezi s 3. členom ZUS. Prvostopno sodišče je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj glede na to, da ni bilo pogojev za tožbo, odpade procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker ne vsebuje odločilnih razlogov o tem, zakaj je sodišče tožbo zavrglo. Prvostopno sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnikova prošnja ni upravna stvar in kateri je tisti organ, ki odloča o prošnjah za dodelitev stanovanj bivšim vojaškim osebam. Zaradi te pomanjkljivosti mu ni zagotovljeno uspešno navajanje pritožbenih razlogov. Je nekdanja vojaška oseba - invalid, zato so mu kot nekdanji vojaški osebi bile zagotovljene določene pravice po predpisih pred osamosvojitvijo (pravica do dodelitve stanovanja, kljub upokojitvi zaradi invalidnosti), po katerih se je po takratnih predpisih nedvomno odločalo po pravilih upravnega postopka. Če v predpisih ni opredeljen njegov primer, to še ne pomeni, da ne gre za upravno stvar in bi zato moralo prvostopno sodišče upoštevati načelo pridobljenih pravic ter predpise, ki urejajo podobna vprašanja, širše razlagati. Proučiti bi moralo podrobnejše predpise o pridobitvi vojaških stanovanj, ki jih sprejema minister za obrambo. Tožnik teh predpisov ne pozna in tožena stranka mu tudi ni dala možnosti, da bi se z njimi seznanil. Odločitev prvostopnega sodišča je tudi v nasprotju z določbami 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki zagotavlja varstvo že prej pridobljenih pravic aktivnim vojaškim osebam in drugim, ki nadaljujejo delo v teritorialni obrambi. To določbo bi bilo potrebno razlagati širše, saj bi moralo varstvo pridobljenih pravic veljati tudi za invalide, ki so bili v vojaški službi, pa sedaj ne morejo nadaljevati dela v teritorialni obrambi, ker so nesposobni za delo. O njegovi prošnji za dodelitev stanovanja ni bila izdana odločba. Meni, da je že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije s tem, da je vložil prošnjo, pridobil določene pravice po prejšnjih predpisih, in je zato s tem, ko o tej prošnji ni bilo odločeno, prizadet v svojih pravicah oziroma pravnih koristih.

Prošnjo za dodelitev stanovanja v L. je vložil v letu 1990 pri pristojnem organu nekdanje JLA, ki bi o tej prošnji moral odločati. Ker o tej prošnji nekdanja JLA ni odločila, po osamosvojitvi Republike Slovenije pa tudi ni imela več teh pristojnosti, bi moral o prošnji odločiti drug pristojni organ, to pa je edino tožena stranka. Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, je prevzelo vse pravice v zvezi s skladom vojaških stanovanj nekdanje JLA, zato bi moralo prevzeti tudi dolžnosti v zvezi s tem. V kolikor ni podana pristojnost tožene stranke, da bi odločala o takih prošnjah, pa bi o teh moral odločati drug ustrezni državni organ. Stališče prvostopnega sodišča, ki odklanja pristojnost, pomeni onemogočanje uveljavljanja njegovih pravic oziroma zavarovanja njegovih pravnih interesov. Tako mu je onemogočeno upravno varstvo, s tem pa so mu kršene temeljne ustavne pravice. Če bi obveljalo stališče prvostopnega sodišča, bi to pomenilo, da nihče ni dolžan odločati o takih prošnjah, to pa bi tudi pomenilo kršitev načela pridobljenih pravic, načela enakosti in enakega varstva pravic kot ustavnih pravic. V zvezi s spornim vprašanjem bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti široko razlago predpisov in sprejeti stališče, da je reševanje prošenj, ki so bile pred osamosvojitvijo vložene pri nekdanji JLA, upravna stvar.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo in za odločitev navedlo tudi pravilne razloge. Zato ni utemeljen očitek pritožbe o pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa in s tem bistvene kršitve določb ZUS.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni bila pristojna odločati o tožnikovi zahtevi za dodelitev stanovanja v upravnem postopku, saj jo k temu ne zavezuje noben zakonit predpis. Tudi uporaba analogije, na katero nakazuje pritožba, v upravnem postopku ni možna. Opredelitev, da neka zadeva spada na področje upravnega odločanja, je možna samo na zakoniti podlagi in širitev pristojnosti z uporabo analogije ni dopustna. Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo pristojnosti tožene stranke v zvezi z dodeljevanjem vojaških stanovanj, ki se kot službena stanovanja dodeljujejo delavcem Ministrstva za obrambo v skladu z Zakonom o obrambi in Uredbo o upravljanju z vojaškimi nepremičninami. Tožnik ne spada v krog oseb, za katere tožena stranka kot državni organ odloča v zvezi z dodeljevanjem stanovanj po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Vsako drugačno razpolaganje s stanovanji izven okvira navedenih predpisov bi pomenilo nezakonit akt razpolaganja. Zato pri taki zakonski ureditvi ni mogoče uporabiti analogije in širitev možnosti razpolaganja, kot tožnik zahteva v pritožbi.

Napačno je tudi stališče pritožbe in trditev, da bi morala tožena stranka na podlagi določb 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije tožniku zagotoviti varstvo pridobljenih pravic in upoštevati, da se kot invalid bivše JLA ni mogel vključiti v teritorialno obrambo. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom. Tožena stranka na podlagi Ustavnega zakona ni prevzela obveznosti, ki so izhajale iz stanovanj na območju drugih republik bivše SFRJ, sedaj drugih držav. Na podlagi sklepa komande garnizona JLA v L. z dne 2.3.1990, na katerega se sklicuje tožnik, za državo ni nastala nobena obveznost in tožnik na tej osnovi ni mogel pridobiti nobene pravice, o kateri bi bila dolžna odločati tožena stranka v upravnem postopku. Stanovanjsko pravico je bilo tudi po prejšnjih predpisih (nekdanje zvezne države) o vojaških stanovanjih mogoče pridobiti z odločbo (prim. 38. člen Pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JA, Uradni list SFRJ, št. 5/86 - 9/90). Z navedenim sklepom pa je bila tožnikova prošnja samo evidentirana. Nobene podlage zato ni, da bi morala tožena stranka, po prevzemu upravljanja z vojaškim stanovanjskim skladom, biti vezana na take sklepe in zato dolžna v upravnem postopku odločati o dodelitvi stanovanja, kot to zahteva tožnik.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopnega sklepa tudi ni našlo napak, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.