Jedro

Tožeča stranka nima ne pravice ne pravnega interesa, da predlaga odlog davčne izvršbe in zahteva odločitev o predlogu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel predlog tožeče stranke za odlog davčne izvršbe. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2007 št. DT 21-04235 z dne 14. 4. 2014 vložila pritožbo in hkrati tudi vlogo za odlog davčne izvršbe v skladu s 87. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ker je zadržanje izvršitve zaradi pritožbe na odmerno odločbo na podlagi 87. člena ZDavP-2 možno le po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke, je bila zahteva tožeče stranke zavržena v skladu z 2. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka s svojo odločbo št. DT 499-31-137/2014-2 z dne 14. 7. 2014. Pojasnila je tudi, da davčni organ odloži izvršbo v vseh tistih primerih, za katere oceni, da ima pritožnik v pritožbenem postopku možnost, da bo s pravnim sredstvom uspel. V konkretnem primeru pa je prvostopni organ očitno ocenil, da takšne možnosti ni in s tem tudi niso bili podani pogoji za odlog davčne izvršbe po uradni dolžnosti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in s tožbo predlaga njeno odpravo. V obširni tožbi tudi podrobneje pojasnjuje okoliščine zaradi katerih mu je bila dohodnina za leto 2007 neutemeljeno odmerjena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Po določbah 87. člena ZDavP-2 ima pritožba suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Tožeča stranka torej upoštevaje citirano zakonsko ureditev nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in zahteva odločitev o predlogu. To pa pomeni, da je davčni organ ravnal pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), ko je predlog tožeče stranke vložen po neupravičeni osebi s sklepom zavrgel. Enako stališče kot v tej zadevi je sodišče zavzelo že večkrat, med drugim tudi v zadevah I U 1318/2011, I U 292/2010 ter I U 1954/2013. Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.