Jedro

Na odpad obogatitve se ne more uspešno sklicevati, kdor je plačilo prejel na podlagi pravnomočne sodbe in je z njim razpolagal, čeprav je vedel, da je plačnik zoper sodbo vložil revizijo.

Zastaranje terjatve ni začelo teči prej, preden je tožnik v ponovljenem sojenju izvedel, koliko preveč je pred tem plačal na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje.

Zaradi nepremagljivih ovir, izvirajočih iz epidemioloških ukrepov, zastaranje ni teklo med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 in od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.023,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Nesporno dejansko ozadje zadeve

1.Tožnica je toženki na podlagi pravnomočne sodbe leta 2010 plačala 197.573,07 EUR odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (Zden), v kar je vštetih tudi 65.406,72 EUR zamudnih obresti. Zoper sodbo je zatem vložila revizijo in z njo uspela, tako da je Vrhovno sodišče sodbo leta 2014 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženka je za vložitev revizije vedela, saj ji je bila vročena v odgovor. V ponovljenem postopku je bil toženki prisojen nižji znesek (79.464,85 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2006). Tožnica je v tej pravdi zahtevala vračilo razlike med plačanim in nazadnje pravnomočno prisojenim zneskom.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ustavilo pravdni postopek za 0,03 EUR,

v II. točki izreka, ki je po vsebini sodba, pa je toženki naložilo, naj tožnici plača 78.782,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 17. 2. 2022. Zavezalo jo je tudi k povrnitvi 4.371 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka). Sodba temelji na presoji, da mora toženka, ker je vedela za vloženo revizijo, vrniti presežek nad dokončno prisojeno odškodnino, saj ga ni mogla porabiti v dobri veri. Ocenilo je, da tožbeni zahtevek ni zastaral, ker je zastaranje začelo teči šele po prejemu pravnomočne sodbe o dolžnosti plačila odškodnine, izdane v ponovljenem postopku, nato pa zaradi nepremagljivih ovir ni teklo skupaj 115 dni (od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, od 19. 1. 2020 do 19. 2. 2020 ter od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021).

Pritožba in odgovor nanjo

3.Zoper sodbo (torej odločitev iz II. točke izpodbijane odločbe) in njej akcesorno odločitev o pravdnih stroških se pritožuje toženka. Uveljavlja, kot pravi, vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Z dvema argumentoma izpodbija stališče o nezastaranosti zahtevka. Najprej utemeljuje, da teče zastaralni rok že od prejema razveljavitvene odločbe Vrhovnega sodišča, kajti že tedaj je po njenem odpadla podlaga celotnega plačanega zneska. Prav tako po mnenju toženke zastaranje v času epidemije Covid 19 ni bilo zadržano, deloma se ji zdi obrazložitev v zvezi s tem nerazumljiva. Sodišču očita, da ni obrazložilo, kateri ukrepi za zajezitev epidemije in v katerem valu okužb so povzročili zadržanje zastaranja, in poudarja, da epidemija ni nepremagljiva ovira in ne splošno znano dejstvo, ki ga ne bi bilo treba zatrjevati in dokazovati. Toženka navaja, da ne sodišča ne odvetniške pisarne ne pošte niso bili vseh teh 115 dni popolnima zaprti, ovire niso bile nepremagljive, sodišče prve stopnje pa se do teh njenih argumentov ni opredelilo. Povrh naj bi bila enaka obravnava položajev prekluzivnih in zastaralnih rokov v neskladju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Slednjič toženka utemeljuje, da njena vednost o vloženi reviziji ni porušila njene dobre vere, saj je podlaga za prejeti znesek odpadla šele z revizijsko razveljavitvijo sodbe. Sklicuje se na stališče dela teorije, da je razlaga sodne prakse, ki odlaga možnost porabe na podlagi pravnomočne sodbe prejetega denarja, nesorazmeren poseg v institut pravnomočnosti sodbe. Toženka vztraja, da je njena obogatitev odpadla, ker je vsa prejeta sredstva porabila v dobri veri in od njih nima več nobene koristi.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

5.Pritožba ni utemeljena.

O zastaranju in njegovem zadržanju

6.Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da vročitev revizijskega sklepa o razveljavitvi sodb sodišč prve in druge stopnje ne more biti usodna točka za začetek zastaranja zahtevka za vrnitev tistega, kar je bilo plačano na podlagi razveljavljenih sodb. Razveljavitveni sklep revizijskega sodišča je spodmaknil le formalno podlago, tj. pravnomočno sodbo, ki je tožnici nalagala plačilo odškodnine. O tem, ali obstaja vsebinska podlaga, torej materialnopravna dolžnost plačila odškodnine, ki izključi utemeljenost kondikcije, z revizijsko odločbo (še) ni bilo odločeno. Zadeva je bila vrnjena v novo sojenje, toženka je tako od tožnice še naprej s tožbo zahtevala plačilo odškodnine (ki ji je bila dejansko že izplačana, a ni bilo jasno, ali je je preveč, premalo ali ravno prav), tožnica se je temu v vlogi toženke še naprej upirala. Siliti tožnico, naj poleg te aktivne obrambe še sama sproži pravdo in v njej zahteva nazaj plačilo, o katerega vsebinski upravičenosti se v odprti pravdi še odloča, ne bi bilo razumno.

Pravilen je torej pravni premislek sodišča prve stopnje, da je zato zastaralni rok začel teči naslednji dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je bila tožnica obsojena na plačilo odškodnine, to je 6. 12. 2016.

7.Jasno, razumljivo in zadostno je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je bilo zastaranje zaradi nepremagljivih ovir skladno s 360. členom Obligacijskega zakonika (OZ) zadržano tako v t. i. zaprtju (lockdownu) v prvem valu epidemije COVID-19 med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 kot v času od 19. 11. 2020 do 19. 12. 2020 in nato takoj naprej od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021, kar je del t. i. drugega vala.

Primerila se je tu sodišču prve stopnje očitna pisna pomota, ko je zapisalo 19. 1. 2020 do 19. 2. 2020, namesto pravilno 19. 11. 2020 do 19. 12. 2020. Gre za lapsus, ki sodbe ni naredil nerazumljive.

8.Prav je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) zadržal le tek materialnih prekluzivnih rokov med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 in ne tudi zastaralnih. Sklicujoč se na precedenčno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 19/2022 pa je, spet pravilno, utemeljilo, da je cilj, zaradi katerega je ZZUSUDJZ zadržal prekluzivne roke, treba uresničiti tudi pri zastaralnih rokih, sredstvo za to pa so določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o zadržanju zastaranja. Gre za cilj preprečiti, da bi posamezniki zaradi lovljenja pravočasnosti sodnega varstva širili okužbo (poleg tega, da posamezniki zaradi epidemije in z njo povezanih omejitvenih ukrepov v zadevnem času lahko tudi niso mogli učinkovito uveljavljati pravic). Ponovilo je stališče Vrhovnega sodišča iz citirane zadeve, tam sicer zasnovano za prvi epidemijski val, da je z vidika človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zastaranje zelo podobno prekluzijam in da ni razumnega razloga za razlikovanje med obema položajema.

Tako ne bi šlo za razumno, v naravi stvari utemeljeno razlikovanje, če bi v istem času zaradi istih okoliščin prekluzivni rok ne tekel, ker tako pač določa ZZUSUDJZ, zastaralni pa bi, ker bi sodišča te iste okoliščine štela za premagljive ovire.

9.Iz sodbe sodišča prve stopnje torej dovolj jasno izhaja, da je bilo zastaranje zadržano zaradi splošno znanega epidemiološko pogojenega "zaprtja" ves tisti čas, v katerem je normodajalec zadrževal tek "rokov za uveljavljanje pravic strank" (torej materialne prekluzivne roke);

povrh je v delu tega obdobja predsednik Vrhovnega sodišča z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije

omejil poslovanje sodišč - tudi tako, da v tem času niso tekli nekateri procesni roki.

Res se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do značilnosti posameznih obdobij znotraj obeh valov epidemije. A je implicite jasno, da razlik med njimi ni štelo za bistvene.

Pritožbeno sodišče se s tem ovrednotenjem strinja: okoliščine iz prvega vala epidemije, za katere je že Vrhovno sodišče v citirani odločbi ocenilo, da pomenijo nepremagljive ovire, so bile v bistvenem podobne tudi v delu drugega vala, torej od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021. Med njimi morda najpomembnejša je bila prepoved javnega prevoza v prvem delu drugega vala,

pa tudi omejitve pri zbiranju števila ljudi in prehajanju med posameznimi deli države (t. i. statističnimi regijami). Predvsem pa, kot je izrecno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, ni razumnega razloga, da bi te iste okoliščine preprečile tek prekluzivnih rokov (kar je določal ZZUSUDJZ, pozneje pa na podlagi 83.a člena ZS sprejeta sklepa vlade), ne pa teka zastaralnega. Oba moratorija imata namreč isti cilj. Preprečiti, da bi posamezniki zaradi lovljenja pravočasnosti sodnega varstva stopali v osebne interakcije in tako širili okužbo, povrh pa jim je bilo to tudi dejansko oteženo (zaradi ugasnitve javnega prevoza, omejitev gibanja in združevanja).

O neutemeljenosti ugovora o odpadu obogatitve

10.Slednjič se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega, da se toženka ne more rešiti z ugovorom, da s plačilom ni več obogatena. Sodna praksa je enotna. Na odpad obogatitve se ne more uspešno sklicevati, kdor je plačilo prejel na podlagi pravnomočne sodbe in je z njim razpolagal, čeprav je vedel, da je plačnik zoper sodbo vložil revizijo.

Vednost o vloženi reviziji pomeni negotovost glede prihodnje usode prejete odškodnine, pošteni prejemnik mora biti zato pri ravnanju z njo previden.

S tem je bolj kot sama po sebi vrednota pravnomočnosti varovana pravičnost (ki je v tem, da stranki dejansko prejmeta, kar jima je nazadnje, tudi z upoštevanjem odločitve revizijskega sodišča, prisojeno, ne da ena to prepreči in s tem izniči učinek revizije). Toženka se je torej zavedala, da ji je tožnica plačala odškodnino, ker se je želela izogniti izvršbi, saj je sodbo revizijsko izpodbijala. Zato ne more uspeti z ugovorom, da ni več obogatena, ker je prejeto visoko odškodnino po 72. členu ZDen preprosto porabila za dopust in obdaritev otrok.

Sklepno

11.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Te torej niso utemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Stroški

12.Toženka ni uspela s pritožbo, tožnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila. Torej ji mora toženka povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (1375 odvetniških točk ali 825 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 1000 točk in 1 % od 375 točk ali 14,25 EUR) in 22 % DDV (184,64 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 1.023,88 EUR, mora toženka tožnici povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

Da so primerljive, je presodilo VSL v odločbah V Cpg 459/2022 z dne 19. 12. 2023, 19. točka obrazložitve, in II Cp 1263/2024 z dne 18. 4. 2025, 9. in 10. točka obrazložitve.

Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020, je bil ob predhodno razglašeni epidemiji povod, da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena Zakona o sodiščih na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020.

V zadnjem času tako denimo judikati VSRS II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018, 8. do 10. točka obrazložitve; III Ips 32/2020 z dne 27. 11. 2019, 10. točka obrazložitve; III Ips 40/2020 z dne 13. 10. 2020.

Kot opozarja pritožba se del teorije zavzema za mehčanje absolutnosti tega stališča. Tako se K. Lutman: Neupravičena obogatitev, Lexpera 2020, str. 296, zavzema za to, da bi bilo treba prejemnikov ugovor odpada obogatitve upoštevati glede na okoliščine konkretnega primera in pri tem iskati ustrezno ravnotežje interesov obeh strank. V kontrastu s tem najdemo v teoriji stališče, da je obvestilo o vloženi reviziji v svojem bistvu enako pridržku zahtevati plačano nazaj v smislu 191. člena OZ, zastopa ga A. Galič: Kdaj je mogoče prejeto obdržati - Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ. Odvetnik, 4 (21)/2003.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 72 Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 1 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 83a Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 360

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.