Jedro

Tožnik od tožene stranke terja plačilo odškodnine. Očita ji protipravno ravnanje (neustrezno pojasnilno dolžnost pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, točneje pri uveljavljanju pravice do družinske pokojnine). Sodišče prve stopnje je spregledalo drugo alinejo drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, ki določa, da so socialna sodišča pristojna odločati tudi o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva. Pritožnik ima torej prav, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je redno sodišče tisto, ki je stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača vtoževano odškodnino s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da vztraja pri ugovoru stvarne pristojnosti prvostopenjskega sodišča in se sklicuje na 7. člen ZDSS-1. V nadaljevanju vsebinsko graja odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo pravočasno odgovoril in kot bistveno navaja, da je tožbenih zahtevek utemeljeval na podlagi določb OZ, zato je podana pristojnost rednega sodišča. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik od tožene stranke terja plačilo odškodnine. Očita ji protipravno ravnanje (neustrezno pojasnilno dolžnost pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, točneje pri uveljavljanju pravice do družinske pokojnine). Drži, da je pravna podlaga za vsebinsko pretresanje tožnikovega zahtevka OZ, a uporaba materialnega predpisa ne pomeni sočasne uporabe vedno istega postopkovnega zakona, ki med drugim določa pristojnost sodišča. 6. Sodišče prve stopnje je spregledalo drugo alinejo drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, ki določa, da so socialna sodišča pristojna odločati tudi o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva.

7. Pritožnik ima torej prav, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku. Ker gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz 4. točke 339. člena ZPP, ki jo je mogoče uveljavljati tudi v sporih majhne vrednosti in jo pritožnik tudi izrecno uveljavlja, je višje sodišče njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče podane kršitve ne more samo odpraviti. Ne more namreč spremeniti izpodbijane sodbe tako, da bi sámo določilo drugo stvarno pristojno sodišče. To mora storiti sodišče prve stopnje ob nadaljnjem odločanju, po pravnomočnosti sklepa, s katerim se bo izreklo za stvarno nepristojno, pa zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. 9. V tej zadevi je na podlagi tretjega odstavka 366.a člena odločil senat.