Jedro

Sodišče prve stopnje je bilo dolžno pri odločanju v postopku, ki do dneva učinkovanja ustavne odločbe U-I-300/04 še ni bil pravnomočno končan, upoštevati 376 čl. OZ, v katerem je vsebovana prepoved ultra alterum tantum.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača znesek 1,569.737,00 SIT, kar predstavlja 6.550,39 EUR in da mu povrne pravdne stroške v višini 3.718,33 EUR vse v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do dne plačila in pod izvršbo. Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo 15.271,69 EUR (3,659.709,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2005 dalje ter od prisojenega zneska zahtevane zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se zahtevek nanaša na plačilo odškodnine za ukraden avto iz naslova pogodbe o kasko zavarovanju, sklenjeno med obema pravdnima strankama. Sodišče je tožniku priznalo tudi obresti, vendar ne v celotnem znesku, pač pa samo tiste, ki predstavljajo višino glavnice, saj je ugotovilo, da so obresti dosegle oz. presegle glavnico, zato je višji obrestni zahtevek zavrnilo. Pravdne stroške je izračunalo glede na uspeh v pravdi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (ZPP čl. 338/I, točka 3). Sodišču očita, da ne bi smelo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 300/2004, ker ta odločba ne velja za ta primer, saj je škoda nastala 13. 10. 1998, torej pred uveljavitvijo ustavne odločbe, višina pa je sporna in o njej še vedno ni pravnomočno odločeno. Ob ponovnem odločanju ni več veljal 376. čl. OZ, saj je bil 22. 5. 2007 ukinjen. Ker gre za neposlovno obveznost, katere dogodek je nesporno nastal v letu 1998 o tej zadevi še vedno ni pravnomočno odločeno, zato citirana ustavna odločba ne velja za to obdobje, torej za obdobje od leta 2002 do 22. 5. 2007. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ji prisodijo zakonske zamudne obresti od zneska 2,478.733,00 SIT od 6. 9. 1999 do 31. 12. 2006 in od zneska 10.343,57 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter da se naloži plačilo stroškov, ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pravočasna pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje s pritožbo ne izpodbija, pač pa sodišču očita napačno uporabo materialnega prava glede teka obresti od takrat, ko je začel veljati OZ-A (22. 5. 2007) in glede uporabe odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I 300/2004 za nazaj. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo naslednja dejstva: vrednost ukradenega vozila na dan tatvine 13. 10. 1998 je bila 2,311.216,00 SIT (9.644,53 EUR) revalorizirana vrednost na dan 15. 12. 2005 je bila 3,464.716,00 SIT (14.458,00 EUR) toženka je 12. 7. 2005 plačala 2,936.696,00 SIT (12.254.61 EUR) toženka je prišla v zamudo 6. 9. 1999 in od takrat dalje tečejo zakonske zamudne obresti zamudne obresti do dneva plačila znašajo (do 12. 7. 2005) 7,240.289,54 SIT (30.213,20 EUR) prva sodba z dne 17. 2. 2004 je postala pravnomočna za znesek 452.513,00 SIT (1.888,30 EUR)če se prištejejo obresti do vsote glavnice, ostane še razlika 1,569.737,00 SIT obresti pa po 376. čl. OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosežejo glavnico.

Izračun, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in ki v delu predstavlja dejansko stanje, pritožnik ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 376. čl. OZ, ki je veljala do sprejetja spremembe OZ-A in ki velja od 22. 5. 2007 dalje. Pravilno je tudi uporabilo odločbo Ustavnega sodišča U-I- 300/04, ki je bila sicer res sprejeta 2. 3. 2006, vendar pa velja tudi za to razmerje. S to določbo je bil razveljavljen čl. 1060 OZ, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002 uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že presegle glavnico. 277. čl. ZOR namreč za zamudne obresti ni določal prepovedi ultra alterum tantum, to prepoved je uveljavil šele 376. čl. OZ. Takšna razveljavitev je bila potrebna, ker je zakonodajalec dolžnike postavil v neenak položaj. Ustavno sodišče je odločilo na seji 2. 3. 2006 in je razveljavitev 1060. čl. OZ začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, to je 18. 3. 2006. To pa pomeni in takšna je tudi sodna praksa, da morajo sodišča od tega datuma dalje na vseh stopnjah odločanja odločiti tako, da kot pravno podlago za odločanje ne upoštevajo razveljavljene določbe 1060. čl. OZ. To pa pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno pri odločanju v vseh tistih postopkih, ki do dneva učinkovanja ustavne odločbe še niso bili pravnomočno končani, kot tudi v tem postopku, upoštevati 376. čl. OZ, v katerem je vsebovana prepoved ultra alterum tantum (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 266/2007 z dne 10. aprila 2008).

Ustavno sodišče RS pa je z odločbo Up 227/05 z dne 24. 5. 2007 odločilo tudi glede zamudnih obresti v času, ko je bil uveljavljen OZ, pa do začetka veljavnosti OZ-A in navedlo, da v primeru, da so obresti že dosegle glavnico in so torej po samem zakonu prenehale teči, z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti znova teči. OZ-A se za primere, ko so zapadle pa neplačane obresti od uveljavitve OZ pa do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu prenehale teči (tako tudi sklep II. Ips 938/2007 z dne 10.04. 2008)). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega in ne izpodbijanega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Obligacijskega zakonika in ustavne odločbe, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165 in 154).