Jedro

Glede na to, da je tožnik lahko po zakonu zgolj oseba, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodelovala, druga tožnica v tem postopku nima procesne legitimacije za sprožanje upravnega spora.

Investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, je tega dolžan tudi sanirati ne glede na to, ali je gradil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v (so)lasti tretjih oseb. Varstvo slednjih je v inšpekcijskem postopku zagotovljeno z njihovo udeležbo ter možnostjo navajanja dejstev in okoliščin, relevantnih za odločitev v tem postopku.

Izrek

I. Tožba A.A. se zavrže. II. Tožba B.B. se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo prvemu tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje balkona v pritličju na južni strani stavbe s številko 2999, na naslovu …, ki leži na zemljišču s parc. št. 1692 k. o. …. V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku 120 dni po vročitvi te odločbe, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka postopek izvršbe nedenarne obveznosti opravil po drugih osebah na njegove stroške. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 5., 6. in 7. točko pa je organ odločil še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, ugotovil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve in da je odločba takse prosta.

V obrazložitvi organ navaja, da je bil 21. 1. 2011 opravljen ogled, na katerem je bilo ugotovljeno, da je balkon zgrajen, zavezančeva partnerica (druga tožnica) pa je povedala, da je bilo stanovanje prenovljeno leta 2008. Inšpekcijski zavezanec (prvi tožnik) je 27. 1. 2011 inšpekcijskemu organu predložil kopijo načrta za izvedbo balkona, nekatera soglasja k predvideni gradnji in izjavo statika, da gradnja balkona nima vpliva na nosilnost objekta. Prvi tožnik je 6. 4. 2011 na poziv inšpektorja odgovoril, da bo vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja oddal v sklopu vloge za izgradnjo balkonov za celoten objekt. Do izdaje izpodbijane odločbe inšpekcijski zavezanec ustrezne dokumentacije ni dostavil. Inšpekcijski organ je ugotovil, da gre za gradnjo balkona, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, da gre za gradnjo na objektu, ki je v etažni lastnini, da se s to gradnjo bistveno spremeni zunanji izgled večstanovanjskega objekta in da posega v nosilno konstrukcijo objekta (7. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka in jo nadomestil z novo (med prepovedmi ni več prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi in prepovedi prometa z zemljiščem), v preostalem delu pa je pritožbo glede na dejansko stanje, ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, zavrnil. Po mnenju organa druge stopnje pomeni gradnja balkona poseg v nosilno konstrukcijo objekta, za kar bi po navedenih določbah ZGO-1 tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Pri tem se sklicuje na 3. člen ZGO-1 in na opredelitev gradnje in rekonstrukcije objekta v točkah 7.1. in 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Pritožbene navedbe o postopku pridobivanja upravnih dovoljenj za gradnjo pa je zavrnil kot neupoštevne.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je lastnica stanovanja druga tožnica. Druga tožnica zato meni, da ima zaradi varstva lastninske pravice pravni interes biti stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Ker naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede lastništva stanovanja, naj bi bil voden postopek zoper osebo, ki ni lastnik stanovanja, temveč le stanovalec in uporabnik. Tudi organ druge stopnje naj drugi tožnici ne bi omogočil udeležbe v postopku. Poleg tega navajata, da na stanovanju ni bil zgrajen nov balkon oziroma niso bila izvajana gradbena dela, v zvezi s katerimi bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Balkon naj bi bil le zastekljen ob skupinski obnovi fasade tako, da je bil zgolj odstranjen parapet na območju okenske odprtine in spremenjen v vratno odprtino, balkon pa z zunanje strani zastekljen. Tožnika menita, da je inšpekcijski organ postopek vodil zoper napačno osebo, da ni naredil ogleda kraja in da za ugotovitev odločilnih dejstev ni postavil izvedenca gradbene stroke. Poudarjata, da inšpekcijski odločbi nista izvršljivi, ker se ne glasita na ime lastnice stanovanja, zato menita, da sta nični. Sodišču predlagata, naj odpravi odločbi organov prve in druge stopnje, izreče obe odločbi za nični in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so oziroma niso podane nekatere okoliščine oziroma lastnosti, ki jih določa Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Gre za okoliščine, ki tvorijo pojem procesne predpostavke. V smislu citiranega zakona je zato treba v predhodnem preizkusu tožbe presoditi, ali so podane vse procesne predpostavke, ki so pogoj za vodenje upravnega spora. Ena izmed procesnih predpostavk, ki v postopku mora biti podana, je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je procesna legitimacija tožnika. Priznanje položaja tožeče stranke ureja ZUS-1 v 17. členu. Po prvem odstavku omenjenega člena je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba o inšpekcijskih ukrepih zaradi nedovoljene gradnje. V zadevi ni sporno, da druga tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki se glasi na prvega tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, ni sodelovala niti kot stranka, niti kot stranski udeleženec. To izhaja tudi iz upravnih spisov.

Glede na to, da je tožnik lahko po zakonu zgolj oseba, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodelovala, druga tožnica v tem postopku nima procesne legitimacije za sprožanje upravnega spora. Če pa druga tožnica meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njeno pravico ter da bi ji morala biti dana pravica do sodelovanja v postopku izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, kar izhaja iz tožbenih ugovorov, pa bi morala položaj stranke doseči v tem postopku, bodisi z zahtevo za priznanje lastnosti stranke ali stranskega udeleženca med tekom postopka na prvi stopnji, bodisi z vložitvijo pritožbe zoper izpodbijani sklep. Tak položaj pa bi lahko dosegla tudi na podlagi izrednih pravnih sredstev (9. točka prvega odstavka 260. člena ZUP).

Ker torej druga tožnica ne izpolnjuje procesne predpostavke po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče njeno tožbo zavrglo.

K II. točki izreka.

Tožba prvega tožnika pa ni utemeljena.

Kot navaja upravni organ druge stopnje, je prvi tožnik na zaslišanju 27. 1. 2011 izpovedal, da je edini investitor izgradnje balkona in da ga je zgradil decembra 2010. Tej ugotovitvi tožnik v tožbi ne oporeka, zato je tudi po presoji sodišča inšpekcijski organ prvega tožnika pravilno štel kot inšpekcijskega zavezanca.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru take gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Iz navedene določbe ni razvidno, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v poglavje „3. Druge sankcije“, in ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor nedovoljene gradnje, to pa je v obravnavanem primeru po ugotovitvah upravnega organa, ki temeljijo na izjavi prvega tožnika, ki med strankama ni sporna, prvi tožnik.

V zvezi z uveljavljano ničnostjo izpodbijane odločbe iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP sodišče pojasnjuje, da je investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, tega dolžan tudi sanirati ne glede na to, ali je gradil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v (so)lasti tretjih oseb. Zato je po navedenem neutemeljena tudi tožnikova trditev o kršitvi pravice do zasebne lastnine in o ničnosti izpodbijane odločbe. Z izpodbijano odločbo se namreč odpravlja protipravno stanje, ki ga je s svojim posegom na predmetni stavbi povzročil inšpekcijski zavezanec, tj. tožnik, ki pa s tožbo lahko uveljavlja le svoje pravice in ne pravic tretjih oseb. Varstvo slednjih je v inšpekcijskem postopku zagotovljeno z njihovo udeležbo ter možnostjo navajanja dejstev in okoliščin relevantnih za odločitev v tem postopku (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008). Nesodelovanje tretjih oseb v inšpekcijskem postopku pa samo po sebi ni razlog za ničnost. Trditev, da ne gre za izgradnjo novega balkona, pa je nedovoljena tožbena novota, saj stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev, če so imela možnost ta dejstva navajati v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnik dejstev, da gradbena dela niso bila narejena, da je šlo le za odstranitev parapeta in zasteklitev obstoječega balkona, v upravnem postopku ni navajal. Nasprotno, inšpekcijskemu organu je celo predložil kopijo podrobnega načrta za izvedbo balkona. Poleg tega ni logično, da bi bilo treba vzpostavljati vratno odprtino z odstranitvijo parapeta na območju okenske odprtine, če je balkon že obstajal. Nenazadnje pa tudi odstranitev parapeta in vzpostavitev vratne odprtine že sama po sebi pomeni poseg v fasado kot skupen gradbeni element. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker kot je razvidno iz prej navedenega, dejstev in dokazov, ki jih navaja tožnik, sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.