Jedro

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki sta ju izdali družbi, za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“, glede spornih računov pa organ ugotavlja, da navedeni družbi dobav, zaračunanih po navedenih računih, nista opravili in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 23.245,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 695,59 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da mora biti odmerjeni DDV ter obresti v skupnem znesku 23.940,59 EUR plačan v roku 30 dni po vročitvi navedene odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 29. 2. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi odločbe. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. račun z dne 25. 4. 2007 za nabavo dveh rabljenih strojev z dodatno opremo v skupnem znesku 54.900,00 EUR z obračunanim DDV v znesku 10.980,00 EUR in sicer za stroj za izdelavo lesenih okroglin znamke Bezner v neto znesku 47.200,00 EUR in stroj za struženje lesenih okroglin znamke Bezner v neto znesku 7.700,00 EUR. Vrednost računa je znašala 65.880,00 EUR. Račun je hkrati tudi dobavnica, kar pomeni, da sta bila stroja dobavljena 25. 4. 2007. Račun je tožnik plačal z več delnimi plačili. Davčni organ je v postopku inšpiciranja pri družbi A. d.o.o. ugotovil, da le-ta na trgu nastopa kot „missing trader“ družba ter na podlagi evidenc ugotovil, da je bila navedeni družbi s strani davčnega organa odvzeta davčna številka 25. 6. 2007. Davčnemu organu je navedena družba predložila zadnji obračun DDV za mesec september 2006, tako da zaračunanega DDV po omenjenem prejetem računu ni plačala, prejemnik računa – tožnik pa je odbil vstopni DDV v obračunu DDV za april 2007. Davčni organ ugotavlja, da podatki o izvoru obeh strojev, ki jih je predložil tožnik, ne dokazujejo njunega izvora. Prevoze blaga naj bi opravilo podjetje B. d.o.o., blago pa naj bi bilo poslano od podjetja na Slovaškem (C. s.r.o.). Na podlagi vseh preveritev, ki jih je v zvezi z dostavljenimi tovornimi listi opravil davčni organ, le-ta sumi, da je tovorni list ponarejena listina. Tožnik pri poslovanju z navedeno družbo ni bil zadosti previden, davčni organ zaključuje, da gre za navidezno fakturo, kateri izključni namen je izvedba utaje DDV.

2. V drugi polovici leta 2007 tožnik ni več posloval z družbo A. d.o.o., ampak z drugo pravno osebo – D. d.o.o., ki je prav tako nastopala kot „missing trader“ družba oziroma neplačujoči gospodarski subjekt. Davčni organ se sklicuje na 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki določa nastanek pravice do odbitka DDV ter na Direktivo Sveta 2006/112/ES, ki je v letu 2007 nadomestila Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 ter na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti) v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04. Navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, in na katere davčni organ opira svojo odločitev, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik prejel račun z dne 17. 9. 2007 od družbe D. d.o.o. za nabavo lesa in polizdelkov iz lesa. Vrednost računa je 73.590,00 EUR z vračunanim 20 % DDV v znesku 12.265,00 EUR. Navedeni račun je tožnik plačal. Tudi za blago, dobavljeno po navedenem računu, tožnik ni vedel pojasniti, od kod je bil dobavljeno ter ni predložil dokazila o izvoru blaga. Prevoz blaga naj bi opravilo podjetje B. d.o.o. od podjetja na Slovaškem (C. s.r.o.), davčni organ pa glede dostavljenih prevoznih tovornih listin sumi, da so le-te ponarejene. Na obeh računih (računu, ki ga je izdala družba A. d.o.o., in na računu, ki ga je izdala družba D. d.o.o.), je podpisan direktor E.E. Davčni organ ugotavlja, da sta obe družbi ustanovljeni na novo, nobena nima zaposlenih delavcev. Zaključuje, da je odbitek vstopnega DDV tudi na podlagi računa, ki ga je izdala družba D. d.o.o. izveden z namenom utaje DDV, ker obračunanega DDV omenjena družba kot neplačujoči gospodarski subjekt ni nameravala plačati in ga tudi ni nikoli plačala. Tožniku očita subjektivni element, da je vedel oziroma moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Tožnikove pripombe davčni organ zavrača in zaključuje, da ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od omenjenih dveh računov, ki sta ju izdali družba A. d.o.o. in družba D. d.o.o. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve. Tožnik z omenjenima dvema družbama ni imel sklenjene pogodbe, zahtevanih listin, tako o dejanskem izvoru nabavljenega blaga pa ni predložil niti v pritožbi. Dobavitelj blaga po omenjenih računih naj bi bilo podjetje C. s.r.o. iz Slovaške, glede katerega je prvostopenjski organ ugotovil, da ga ni najti med obstoječimi družbami, za kar je tudi po sklepanju drugostopenjskega organa mogoče sklepati, da gre za ponarejene listine mednarodnih tovornih listin. Ob navzkrižni kontroli podatkov za družbo A. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da je nedelujoči gospodarski subjekt, ki ni imel niti osnovnih materialnih ali kadrovskih pogojev, da bi tožniku lahko dobavil zaračunano blago. Enake navedbe glede poslovanja veljajo tudi za družbo D. d.o.o., ki je bila izdajatelj računa namesto družbe A. d.o.o. takrat, ko je slednji bila odvzeta identifikacijska številka za DDV. Iz uradnih podatkov davčnega organa je bilo ugotovljeno, da družba D. d.o.o. ni opravila nobene pridobitve blaga na Slovaškem. Izvor lesa, tako kot nabava rabljenih strojev, je ostal nepojasnjen. Tožnik ni imel nobene verodostojne listine o tem, da sta mu navedeno blago dobavili prav omenjeni družbi. Nenavaden je tudi način plačila računov, ki jih je tožnik družbi A. d.o.o. plačeval deloma na račune odprte pri nas, največ pa na račun odprt v Avstriji. Ni zanemarljiva ugotovitev davčnega organa, da je tožnik prejemal posojila od bank oz. od direktorja tožnika in to največkrat isti dan, kot je bilo izvršeno plačilo omenjenima družbama. Bistveno v zadevi pa je, da tožnik v postopku ni izkazal, da sta blago dobavili prav omenjeni družbi. Ker po omenjenem obstoj subjektivnega elementa v zadevi ni odločilen, se pritožbeni organ ni posebej opredeljeval do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na subjektivni element. 4. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, napačne oziroma neuporabe materialnega prava, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnika prvostopenjski organ ni zadovoljivo odgovoril na tožnikove pripombe. V skladu s 143. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi davčni organ moral pred začetkom postopka tožnika opozoriti na njegove pravice v postopku. Gre za pravico stranke, da se sproti seznani s celotnim potekom ugotovitvenega postopka. Da so navedene kršitve bile zagrešene, nesporno izhaja iz zapisnika, ki ZUP sploh ne omenja. Pri tem gre za pravico stranke, da predstavi svoja stališča, vključno z dokazi. Pri tem gre za bistvene kršitve temeljnega procesnega zakona, ki lahko pripelje do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do nezakonite odločbe. V obravnavani zadevi je zaradi teh opustitev dejansko stanje bilo nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno, kar je imelo za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe z ničemer ni zavrnil utemeljenega očitka tožnika o zagrešeni nepravilnosti, ker je pred sestavo zapisnika pooblaščena oseba s tožnikom opravila sklepni razgovor zgolj po telefonu in ga po telefonu opozorila na ugotovitve nadzora in na davčne učinke teh ugotovitev. Posledično je prišlo do kršitve načela materialne resnice, saj je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

5. Tožnik navaja, da konkretno to pomeni, da je davčni organ opravljene, zaračunane in plačane posle spornega prometa blaga neutemeljeno opredelil kot fiktivne, kljub nespornemu dejstvu, da je bilo blago tožniku dobavljeno in da je tožnik dobavljeno blago tudi plačal na račun prodajalca. Tožnikove trditve dokazujejo njegove poslovne knjige ter številne poslovne listine. Davčni organ je zato ravnal povsem nepravilno in nezakonito, tožniku pa je s tem povzročena velika gospodarska škoda, zaradi česar je ogrožano ekonomsko preživetje tožnika. Davčni organ kljub tehtnim pripombam tožnika ni raziskal vseh dejstev in okoliščin, saj bi moral v ta namen nujno opraviti pregled tudi pri tožnikovih dobaviteljih, katerim je bilo dobavljeno blago, skupaj z zaračunanim DDV v celoti plačano na njihov transakcijski račun. Na te pripombe se organ v izpodbijani odločbi ni argumentirano izjavil. Da je poslovanje davčnega organa izrazito površno in malomarno, dokazuje tudi dejstvo, da je na 2. strani izpodbijane odločbe naveden podnaslov: „1. Vstopni DDV po prejetih računih družbe F., d.o.o.:“. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih pripomb, temveč se zgolj sklicuje na navedbe, ki jih je podal že v zapisniku o inšpekcijskem pregledu. Napačna in brez podlage je trditev davčnega organa, da naj bi tožnik vedel ali moral vedeti, da z nakupom blaga sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. V zvezi z očitki davčnega organa, da davčni organ ni mogel preveriti izvora strojev in lesa, tožnik navaja, da ne more dokazovati kje naj bi njegov dobavitelj nabavil blago, ki mu ga je dobavil. To je poslovna skrivnost njegovega dobavitelja. Listine, ki jih je tožnik predložil, davčni organ od tožnika niti ne bi smel zahtevati. Tožnik z nobenim predpisom ni dolžan niti zavezan preverjati resničnosti teh listin. Zato davčni organ tožniku ne more očitati, da so te listine neresnične. Davčni organ tudi nima nikakršnega dokaza, da so te listine neresnične. Prav tako davčni organ ne more brez vsakršne podlage tožniku nezakonito naložiti davek zgolj zaradi tega, ker meni, da „obstoja sum, da so listine (ki mu jih je izročil dobavitelj) ponarejene.“ Izpodbijana odločba je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

6. Ugotovitve davčnega organa, da so se sredstva med tremi transakcijskimi računi, preko katerih posluje tožnik, prenakazovala ter da je posojila tožniku dajal tudi direktor oz. družbenik tožnika, ne dokazujejo ničesar spornega. Napačna je presoja davčnega organa, da naj bi tožnik stopil v stik z družbo A. d.o.o. na nenavaden način. Prav tako je napačna trditev davčnega organa, da med postopkom predložene listine (prevoznice), ki naj bi jih tožnik pridobil od svojih dobaviteljev, niso verodostojne listine. Tožnik teh prevoznic niti ni bil dolžan imeti, od svojih dobaviteljev jih je pridobil zgolj zato, da bi se razbremenil neutemeljenih trditev davčnega organa. Tudi v primeru, če sporne prevoznice ne bi bile verodostojne, tožnik zaradi tega ne more nositi škodljivih posledic. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1070/2002 z dne 22. 11. 2005. Davčni organ pa tudi ni kvalificiran oziroma nima potrebnih strokovnih znanj za tovrstne ocene. Tožnik meni, da davčni organ v predmetni zadevi ni pravilno vrednotil nesporno ugotovljenih odločilnih dejstev, temveč je dal prednost svojim neutemeljenim domnevam, ki pa niso dokazane niti na ravni verjetnosti. Sklicuje se na pravico do odbitka DDV, ki jo določa zakon, iz katerega izhaja, da je tožnik izpolnil zakonske pogoje za pridobitev navedene pravice. Po mnenju tožnika je napačno sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU in meni, da ni uporabljiva v konkretni zadevi. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki sta ju izdali družbi A. d.o.o. in D. d.o.o., za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma t. i. „missing traderja“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedeni družbi dobav, zaračunanih po navedenih računih, nista opravili in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja prvostopenjski organ, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča EU, sodba v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. 10. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. Tožnik pred sklenjenim poslom z omenjenima družbama ni izvedel preveritve o delovanju navedenih družb, za kateri je davčni organ ugotovil, da zaračunanih dobav nista opravili, saj za to nista imeli pogojev. Direktor obeh družb je bil E.E., s katerim pa tožnik ni sodeloval, pač pa je sodeloval z osebo (H.H.), ki pri teh dveh družbah ni bil zaposlena in je bila predstavnik druge družbe (G. d.o.o.), kar je tudi po presoji sodišča neobičajno. Tožnik ne razpolaga z nobenimi drugimi listinami o poslovanju z navedenima družbama (listine, ki bi izkazovale komunikacijo z navedenima družbama). Poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja domnevnih ponudnikov ni v skladu z običajno poslovno prakso in močno odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Ob omenjenih neobičajnih okoliščinah ter ob poslu, ki je velike vrednosti (skupna vrednost obeh računov znaša 116.225,00 EUR, z vključenim DDV pa 139.470,00 EUR), bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da deluje kot dober gospodarstvenik, moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV.

11. Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku. Po mnenju sodišča je odločujoča okoliščina na strani tožnika ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da sta njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravila navedena neplačujoča gospodarska subjekta ali „missing traderja“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačala. Subjektivni elementi, ki jih navaja prvostopenjski organ na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev. Tudi po presoji drugostopenjskega organa, s katerim se sodišče strinja je odločujoče, da tožnik listinsko ni izkazal, da bi bile dobave, ki sta jih tožniku zaračunali družbi A. d.o.o. in D. d.o.o. res opravljene s strani navedenih dveh družb. Dolžnost tožnika pa je bila, da opravo dobav s strani navedenih družb ustrezno oziroma verodostojno dokumentira.

12. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane dobave zanj tudi resnično opravili, saj tožnik ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

13. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka in da tožnik s strani davčnega organa ni bil pred začetkom postopka opozorjen na pravice, ki jih ima v postopku. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožniku vročen sklep o začetku postopka DIN, v katerem je bil tožnik opozorjen na pravice, ki jih ima v navedenem postopku. O ugotovitvah postopka DIN, ki je bil voden po določilih ZDavP-2 kot specialnega zakona, je bil sestavljen zapisnik z dne 29. 2. 2008. Pred sestavo zapisnika mora pooblaščena oseba, ki opravlja DIN, o rezultatih opraviti sklepni razgovor z zavezancem (drugi odstavek 139. člena ZDavP-2), ki je bil v konkretnem primeru s tožnikom sicer opravljen po telefonu, kar je pomanjkljivost postopka, vendar s tem tudi po presoji sodišča ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, kot to meni tožnik. Tožnik je imel možnost sodelovanja v postopku, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami davčnega organa ter je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve davčnega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane dobave.

14. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS (2006) 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravila izdajatelja računov. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi tožnik moral dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve s strani izdajateljev računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1). Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Tožnik pa ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da sta sporne dobave opravila res izdajatelja računov (npr. zapisnik o prevzemu blaga od navedenih družb, itd). Ker je dokazno breme na strani tožnika, ki mora izkazati, da izpolnjuje pogoje za uveljavljanje davčnih ugodnosti, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da davčni organ ni raziskal vseh dejstev in okoliščin. Ne glede na napačno (očitno po pomoti) navedbo v obrazložitvi izpodbijane odločbe: „1. Vstopni DDV po prejetih računih družbe F., d.o.o..“, omenjena pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča v zadevi tudi ni relevantno sklicevanje davčnega organa na mednarodne tovorne liste, ki se nanašajo na predmetno blago, glede katerih v izpodbijani odločbi sicer navaja, da sumi, da so ponarejeni, saj tožnik teh listin sploh ni bil dolžan predložiti davčnemu organu, na kar se tožnik utemeljeno sklicuje. Zato sodišče tožnikovih ugovorov v zvezi z zaključki davčnega organa glede omenjenih tovornih listov ni presojalo. Bistveno v zadevi pa je, da tožnik ni predložil listin, iz katerih bi izhajalo, da sta tožniku družbi A. d.o.o. in D. d.o.o. dobavili predmetno blago (prevzemni zapisnik; dokazilo, da sta omenjeni družbi opravili prevoz blaga tožniku, itd). To pa so razlogi, zaradi katerih je izpodbijana odločitev pravilna. Za zadevo prav tako niso odločujoče ugotovitve davčnega organa, da so se sredstva med transakcijskimi računi, preko katerih posluje tožnik, prenakazovala ter da je posojila tožniku dajal tudi direktor, pač pa je to le ena izmed okoliščin, za katere davčni organ ugotavlja, da niso običajne.

15. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih dobav. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ne zadošča ugotovitev, da so bile dobave opravljene, na kar se sklicuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je dobave opravil prav izdajatelj računa. Ni vseeno kdo dejansko je tožniku opravi dobave blaga. Tožnikov dejanski dobavitelj bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV.

16. Ob ugotovitvah davčnega organa o družbah A. d.o.o. in D. d.o.o., da nista imeli nobenih realnih pogojev, da dobave opravita, gre tudi po mnenju sodišča za navidezna in fiktivna računa, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010).

17. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, ki sta ju izdali družbi A. d.o.o. in D. d.o.o. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.