Jedro

Pravnomočnost je nastopila z dnem izdaje sodbe pritožbenega sodišča, s katero je bila pritožba zavrnjena in je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje. Rok za prostovoljno izpolnitev naložene obveznosti je tako začel teči naslednji dan po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča, po poteku tega roka pa je postala sodba sodišča prve stopnje izvršljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep z dne 6. 1. 2011, s katerim je odločilo, da se predlog za razveljavitev potrdila izvršljivosti zavrne.

Stranski intervenient vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz vse pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v smeri pritožbenih navedb in tožnici naloži plačilo stroškov pritožbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti v zvezi s sodbo višjega sodišča ter ugotovilo, da je sodba postala pravnomočna dne 19. 8. 2010 (datum izdaje sodne odločbe višjega sodišča) in izvršljiva dne 23. 9. 2010, kar je več kot mesec dni po datumu pravnomočnosti. Stranski intervenient navaja, da je sodišču prve stopnje predlagal, da datum izvršljivosti popravi, vendar je sodišče predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan, ko je bila sodba pritožbenega sodišča vročena tožnici, to je dne 14. 9. 2010, zaradi česar je izvršljivost sodne odločbe ugotovljena pravilno. Stranski intervenient ocenjuje, da temu ni tako, saj ni ugotovljeno, kdaj je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti tožnice. Iz sodbe sodišča prve stopnje nedvoumno izhaja, da začne teči rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti od prvega dne po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje. Potek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne pomeni avtomatično tudi izvršljivosti sodne odločbe in pravnomočnosti sodne odločbe, temveč so roki lahko v teh primerih različni. Sodna odločba ni nujno izvršljiva, če poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, predvsem ne v primeru, če še ni pravnomočna in če je vložena pritožba, ki zadrži njeno izvršitev. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo določil 19. člena ZIZ, ko je napačno določilo izvršljivost sodne odločbe sodišča prve stopnje. Odločitev je postala pravnomočna z odločitvijo sodišča prve stopnje. Stranski intervenient priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo zakaj je sodišče presodilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa, prav tako razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sklepa.

Ugotoviti je, da je stranski intervenient dne 15. 12. 2010 podal predlog za razveljavitev potrdila izvršljivosti sodbe opr. št. IV Pd 301/2008 z dne 8. 4. 2010, iz katerega izhaja, da je sodba postala izvršljiva dne 23. 9. 2010 in predlagal, da sodišče izda novo potrdilo o izvršljivosti sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je predlog za razveljavitev potrdila izvršljivosti zavrnilo na podlagi določil 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem. - ZIZ). ZIZ v 19. členu določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sodna odločba opr. št. IV Pd 301/2008 z dne 8. 4. 2010 postala pravnomočna dne 19. 8. 2010, to je z dnem izdaje sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 687/2010, saj je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Ker ZIZ v 19. členu določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, to posledično pomeni, da je rok za prostovoljno izvršitev začel teči naslednji dan, ko je bila sodba sodišča druge stopnje vročena, to pa je dne 14. 9. 2010, torej je postala sodba izvršljiva dne 23. 9. 2010, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in tako je bilo potrebno pritožbo stranskega intervenienta zavrniti. Stranka ne more biti zavezana za izvršitev sodne odločbe preden je sploh prejela sodno odločbo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.