Jedro

Iz tožbenih trditev izhaja, da tožnica ni privolila v svoje prikrajšanje in korist tožencev, da se je odselila neprostovoljno in da ji je prvi toženec preprečil oz. onemogočil nadaljnjo souporabo stanovanja. Ostali toženci so pasivno legitimirani, dovoljenje prvega toženca za njihovo souporabo stanovanja pa je brez pomena, saj s tem ni soglašala tudi tožnica. Tožba je bila zato sklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženci so dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 398,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine.

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci, ki posebej ne navajajo pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navajajo, da iz v tožbi zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Zaradi narave in posledic režima lastninske pravice več oseb na nerazdeljeni stvari je položaj drugačen, ko stvar uporablja eden od njenih solastnikov. Korist, ki jo ima eden od solastnikov od uporabe stvari, ne povzroči enakega prikrajšanja solastnikov na drugi strani. Tožnica ni zadostila svojemu bremenu. Koristi, ki jih je imela prva tožena stranka zaradi uporabe celotnega stanovanja, ni mogoče enostavno preslikati v tožničino prikrajšanje. Tožnica bi morala konkretno opisati morebitno prikrajšanje in med drugim zatrjevati, da je stanovanje želela uporabljati, pa ji je prva tožena stranka to preprečevala. Tožnica ni navedla, da bi kdaj želela uporabljati stanovanje in da bi prvotoženo stranko kadarkoli pozvala k temu. Tudi ni sprožila nobenega nepravdnega postopka za ureditev razmerij med solastniki in glede rabe solastne stvari. Tožnica je očitno privolila v svoje prikrajšanje. Ostali toženci niso pasivno legitimirani, saj stanovanje uporabljajo ob dovoljenju prvega toženca kot solastnika. Tožnica je navedla, da se je odselila iz stanovanja zaradi nesoglasij s prvo toženo stranko, kar pomeni, da se je odselila zato, ker z njim ni več želela živeti v življenjski skupnosti. Zato se je odselila prostovoljno. Zatrjevana nesoglasja so nekonkretizirana in se do njih ni mogoče opredeliti ter ne omogočajo zaključka, da je bila tožnici uporaba stanovanja preprečena ali onemogočena.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, se domneva, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe (da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih trditev). Tožnica je vtoževala terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Njene predpostavke so: prikrajšanje ene stranke, okoriščenje druge stranke, vzročna zveza med njima ter odsotnost pravnega temelja za okoriščenje in prikrajšanje (190. člen OZ). Tožnica je v tožbenih navedbah zatrjevala vsa relevantna dejstva in predlagala dokaze zanje. Med drugim je trdila, da ji je bila (so)uporaba solastnega stanovanja onemogočena v februarju 1997, ko se je zaradi nesoglasij s prvim tožencem počutila ogroženo in je bilo zato življenje s prvim tožencem v stanovanju stresno, zaradi česar je odšla iz stanovanja, da je prvi toženec nato zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, zaradi česar se v stanovanje ni več mogla vrniti, da ji je prvi toženec večkrat izrecno prepovedal vrnitev v stanovanje, odnosi med njima pa so se še zaostrili, zaradi česar se tožnica ni več počutila varno, in da se v stanovanje ni več upala vrniti, ker jo je bilo strah posledic razpada življenjske skupnosti s prvim tožencem. Navedla je tudi, da je prikrajšana zaradi nezmožnosti uporabe svoje polovice nepremičnine za 300,00 EUR mesečno (polovica najemnine) in da so toženci zato obogateni na podlagi uporabe stanovanja v obsegu njenega deleža (vsak toženec v obsegu 1/5 zneska 300,00 EUR mesečno), to pa brez pravne podlage.

6. Na podlagi teh trditev je prvo sodišče pravilno ugotovilo obstoj vseh predpostavk neupravičene pridobitve. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožnica ni privolila v svoje prikrajšanje in korist tožencev, da se je odselila neprostovoljno (zaradi ogroženosti s strani prvega toženca) in da ji je prvi toženec preprečil oz. onemogočil nadaljnjo souporabo stanovanja. Ostali toženci so pasivno legitimirani, dovoljenje prvega toženca za njihovo souporabo stanovanja (s čemer toženci izpodbijajo tudi dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo) pa je brez pomena, saj s tem ni soglašala tudi tožnica (peti odstavek 67. člena SPZ). Tožba je bila zato sklepčna. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, je prvo sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo (318. člen ZPP).

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Toženci so dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te v skladu z ZOdvT predstavljajo nagrada za postopek, izdatki za poštne in telekomunikacijske storitve v pavšalnem znesku in DDV. V primeru zamude so toženci dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).