Jedro

Stranka ima pravico do pravnega sredstva, v katerem se izjavi o dejstvih in pravu, pomembnih za izid postopka, in da je lahko v vlogi tudi kritična. Vendar možnost popolne uresničitve te njene pravice ni v ničemer okrnjena s kratenjem tolerance do trditev stranke, ki so žaljive; ne le da so slednje vselej nedopustne (109. člen v zvezi z 11. členom ZPP), temveč so tudi take, ki že po svoji naravi ne morejo nič prispevati k moči argumentacije in h kvalitetnejši artikulaciji stranke v uresničevanju njenih procesnih pravic (9. člen ZPP) – torej vselej odvečne in neprimerne za obravnavanje.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

OBRAZLOŽITEV:

1. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom, s katerim je sicer odločilo o pritožbi tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje (prvi in drugi odstavek izreka sklepa), drugega toženca še kaznovalo za žalitev sodišča v njegovi osebni „dopolnitvi“ pritožbe z denarno kaznijo 400 EUR, ki jo mora plačati v 30 dneh (tretji odstavek izreka sklepa).

2. Zoper sklep o kaznovanju je drugi toženec pravočasno vložil pritožbo, v kateri zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno ne navaja. V pritožbi obširno popisuje historiat ravnanj in opustitev različnih državnih organov, ki jih ocenjuje kot nezakonita in zaradi katerih z materjo že daljši čas trpita neugodne zdravstvene posledice, hude duševne muke in veliko materialno škodo. Izraze, ki jih je uporabil v svoji pritožbi – dopolnitvi, uporabljajo tudi renomirani novinarji v mnogih javnih občilih. Navaja, da jih je napisal v skrajni stiski, ki je posledica vsaj desetletnega pritiska tožeče stranke in dejstva, da na sodišču ni bil deležen pravnega varstva. Meni, da s temi besedami ni žalil sodišča; naperjene so bile zoper konkretno sodnico in kar je bilo izrecno navedeno, saj ni upoštevala nobenih dokazov tožencev, temveč je, nasprotno, slepo verjela lažnivim pristranskim pričam tožeče stranke. Vztraja pri trditvah, da je sodba, ki jo je izdala sodnica sodišča prve stopnje, primerljiva s sodbami dachauskih procesov ali s sodbami fašističnih režimov. Obsoditi nekoga brez upoštevanja evidentnih listinskih dokazov na takšno mučenje, kot sta ga bila zaradi nje deležna toženca, je po mnenju pritožnika kriminal. Predlaga, da se ga oprosti izrečena kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med sicer obširnimi pritožbenimi navedbami pritožnika je malo takih, ki bi jih po vsebini bilo mogoče pravno opredeliti kot razlog, ki bi utegnil biti relevanten z vidika preizkusa pravilnosti izpodbijane odločitve in ki bi terjal tehten dialog z naziranji pritožnika s tem v zvezi. To velja tako glede odločitve o podlagi za izrek tako imenovane redovne kazni, oprte na določbe 109. in 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot tudi glede odločitve o višini izrečene denarne kazni (ki je pritožnik izrecno in obrazloženo v tem delu posebej niti ne graja), pri čemer z vsebino pritožbenih navedb izkazana vztrajnost pritožnika tudi sicer ni v prid sklepanja o možnosti, da bi lahko bili enaki učinki njegovega kaznovanja doseženi tudi že z določitvijo nižje denarne kazni.

5. V razlogih izpodbijanega sklepa je bilo drugemu tožencu že pravilno pojasnjeno, da ima stranka pravico do pravnega sredstva, v katerem se izjavi o dejstvih in pravu, pomembnih za izid postopka, in da je lahko v vlogi tudi kritična. Vendar možnost popolne uresničitve te njene pravice ni v ničemer okrnjena s kratenjem tolerance do trditev stranke, ki so žaljive; ne le da so slednje vselej nedopustne (109. člen v zvezi z 11. členom ZPP), temveč so tudi take, ki že po svoji naravi ne morejo nič prispevati k moči argumentacije in h kvalitetnejši artikulaciji stranke v uresničevanju njenih procesnih pravic (9. člen ZPP) – torej vselej odvečne in neprimerne za obravnavanje. Brez slehernega pomena pa je končno tudi trditev pritožnika, da ni žalil sodišča, ker so bile njegove besede naperjene le zoper konkretno imenovano sodnico; po določbi prvega odstavka 1. člena Zakona o sodiščih izvajajo namreč sodno oblast v Republiki Sloveniji na sodiščih sodniki.

6. Ker tudi ni podan nobeden od po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo drugega toženca na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.