Jedro

Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi ji je bilo očitano, da je na sestanku v navzočnosti namestnika direktorja dvakrat trdila, da direktor nad njo izvaja šikaniranje in mobing, kar je neresnično, njene trditve pa so škodovale časti in dobremu imenu tožene stranke, s čimer naj bi bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Znaki navedenega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, saj so bile besede izrečene le direktorju tožene stranke in njegovemu namestniku, ne pa tudi širšemu krogu oseb, kar se zahteva za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnica je večkrat kršila svoje delovnopravne obveznosti, in sicer z neprimerno komunikacijo oz. neodzivanjem pri izvedbi promocije na radiu, z zmerjanjem zaposlenih idr.. Tožnica ima določene osebnostne lastnosti, zaradi katerih je delovno okolje lahko bolj stresno, odnosi med zaposlenimi pa bolj napeti. Vendar zgolj navedeno ne upravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je najskrajnejše sredstvo prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je upravičeno samo v primeru izpolnitve taksativno naštetih pogojev in pod pogojem, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). V primeru milejših kršitev delovnopravnih obveznosti ima delodajalec na voljo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V predmetni zadevi ni mogoče zaključiti, da ni bilo možno nadaljevanje dela tožnice vsaj še za en mesec, kot je določen odpovedni rok pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov (tretji odstavek 92. člena ZDR), zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Vključenost v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v: - drugem odstavku 2. točke izreka tako, da se naloži toženi stranki, da tožnici v roku 8 dni obračuna odškodnino v višini 10.544,52 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, - 1. alineji 3. točke izreka v zvezi s prvim odstavkom 2. točke izreka tako, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013, s tem dnem pa se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama postopka, sodno razveže, - 3. alineji 3. točke izreka tako, da se naloži toženi stranki, da tožnici za obdobje od 29. 5. 2012 do 20. 12. 2013 obračuna razliko v plači, ki bi jo prejela pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu (od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012) ter razliko v plači, ki bi jo prejela pri toženi stranki, in denarnim nadomestilom iz naslova brezposelnosti (od 29. 6. 2012 do 30. 9. 2012), odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače do plačila, - 4. alineji 3. točke izreka tako, da se naloži toženi stranki, da tožnico v 8 dneh prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba za obdobje od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 627,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, datirane z dnem 20. 4. 2012 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do vključno 28. 5. 2012, s tem dnem pa sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama postopka (prvi odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni obračuna odškodnino v višini 21.089,04 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek (drugi odstavek 2. točke izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke (3. točka izreka): - da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki traja tudi po 28. 5. 2012 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, - da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožnico pozvati nazaj na delo na njeno delovno mesto oz. drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanju in zmožnostim, in sicer za nedoločen čas s polnim delovnim časom ter krajem opravljanja dela, ki od kraja bivanja tožnice ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca, - da je tožena stranka od 21. 4. 2012 do dne tožničinega ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dolžna v 8 dneh tožnici obračunati vse plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožnici izplačati posamezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto zneska (od vsakega osemnajstega dne v mesecu dalje za pretekli mesec) do plačila, - da je tožena stranka dolžna tožnico v 8 dneh prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od vključno 21. 4. 2012 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, - da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožnici plačati 10.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2012 do plačila.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnici v roku 8 dni povrne 78,18 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, zoper odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnici ne prizna višje odškodnine od tiste, prisojene v drugi alineji 2. točke izreka, ter zoper odločitev o stroških postopka (4. točka izreka). Pritožuje se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delih, v katerih jo izpodbija, tako, da razsodi, da je delovno razmerje tožnice trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, da se s tem dnem pogodba o zaposlitvi sodno razveže, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 47.450,34 EUR bruto, da ji je dolžna obračunati in izplačati neto zneske plače do odločitve sodišča prve stopnje, jo prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ, ji plačati vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo in ji povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje, razen za čas, ko je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Posledično bi ji moralo priznati za ta čas tudi pravico do plače in delovno dobo. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o višini odškodnine po 118. ZDR, meni, da ji gre višja odškodnina in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kakšen je bil bruto dohodek tožnice pri družbi A. ter da ni v zadostni meri upoštevalo razlike s plačo, ki jo je prejemala pri toženi stranki, da živi sama in zato nima nikogar, na katerega bi se lahko obrnila po pomoč, da plačuje kredit v višini 500,00 EUR, da je zaradi izgube zaposlitve zelo prizadeta in da je predmetna zadeva medijsko odmevna. Nadalje navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ji ne gre odškodnina za nepremoženjsko škodo, saj je v obravnavanem primeru šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi. B.B. in C.C. sta ji prikrito grozila z izgubo zaposlitve in sta ji dala le možnost, da sama odide, sicer bo dobila odpoved. Ob tem se sklicuje na svoje zaslišanje, zaslišanje priče D.D. in elektronska sporočila. V nadaljevanju povzema zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 2. in 4. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razpiše narok in po izvedbi dokazov izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožba sodišču prve stopnje očita številne procesne kršitve. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za izključitev javnosti pri imenovanju prič, katerih zaslišanje je predlagala, ter izključitev javnosti pri samem zaslišanju teh prič. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje s tem nepravilno uporabilo določbo 294. člena ZPP. Tožena stranka zato tudi ni mogla predlagati vseh dokazov, ki bi jih lahko, zlasti ne v zvezi z zdravstvenim stanjem nekaterih prič. S tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo prisotnost novinarjev na prvem naroku za glavno obravnavo in izdalo osebna imena prič, je neenako obravnavalo toženo stranko in pritisnilo na priče za potrditev razlogov, ki so botrovali izredni odpovedi. Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno kršitev iz 1. in 8. točke omenjene določbe je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi zato, ker je zadnji narok za glavno obravnavo dne 11. 12. 2013 opravilo pred spremenjenim senatom, vendar kljub izrecni želji tožene stranke ni ponovno zaslišalo prič in ni prebralo zapisnikov o njihovih izpovedbah, pač pa je le tako zapisalo v zapisnik. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo temeljnega načela neposrednosti in ustnosti, določenega v 4. členu ZPP, poseglo pa je tudi v pravico do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. S tem, ko je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo le tožnico, ne pa tudi B.B. In C.C. je ponovno neenako obravnavalo toženo stranko in privilegiralo tožnico. Po mnenju tožene stranke je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ker je na naroku za glavno obravnavo sodelovala predsednica senata, zoper katero je tožena stranka podala predlog za izločitev zaradi nepristranskosti (pravilno: pristranskosti) po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, ki pa je bil neutemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo snemanje glavnih obravnav. Zagrešilo je tudi kršitev 286. in 286. a člena ZPP ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo ugovora prekluzije tožene stranke glede navajanja dejstev in dokazov v pripravljalnih vlogah, vloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, in ker se o ugovoru ni izreklo. Neutemeljeno je tudi zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje prič, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti in drugi odstavek 187. člena ZPP. Iz previdnosti podaja tudi ugovor kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je izredna odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj so zanjo obstajali utemeljeni razlogi. Tožena stranka vztraja, da je tožnica s svojim vedenjem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ravnanje pa je imelo znake kaznivega dejanja, in da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je direktorja tožene stranke, B.B., nedvomno žaljivo in neresnično obdolževala, takšne navedbe pa je širila tudi med sodelavci. Tožnica je tudi dlje časa trajajoče, sistematično, graje vredno in očitno negativno ter žaljivo ravnala z namestnikom direktorja, C.C., z E.E., F.F., G.G. ter drugimi sodelavci in poslovnimi partnerji tožene stranke. Ravnanje in vedenje tožnice, kot so ga opisovali sodelavci tožene stranke, zadošča in izkazuje nepravilno obnašanje ter negativno in žaljivo ravnanje tožnice, zaradi katerega so se obrnili na delodajalca in prosili, da ustrezno ukrepa, nekateri pa celo grozili z odpovedjo. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ni pomembno, ali si tožničini sodelavci in nadrejeni želijo, da pride tožnica nazaj na delo k toženi stranki, saj je ravno ta okoliščina zelo pomembna glede na naravo očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica škodljivih trditev ni izrekla pred drugimi, saj jih je izrekla pred C.C., poleg tega pa je še istega dne sodelavcem poslala sporočilo. Tudi ni res, da se je tožnica žaljivo izrazila brez namena zaničevanja, ker bi s tem zgolj hotela opozoriti na svoj delovnopravni položaj. Tožena stranka meni tudi, da je odškodnina, določena na podlagi 118. člena ZDR, v višini 8 bruto plač tožnice odmerjena previsoko. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede pritožbe tožnice: Sodišče prve stopnje je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnice in ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do vključno 28. 5. 2012 (prvi odstavek 2. točke izreka). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (34. točka) izhaja, da se je tožnica z 29. 5. 2013 (očitna napaka v letnici, pravilno: 2012) zaposlila pri družbi H. d.o.o., za določen čas do 28. 6. 2012. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo reparacijski zahtevek (3. alineja 3. točke izreka). Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, kar sicer ni povsem jasno obrazloženo v prvostopenjski sodbi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni učinkovala do 28. 5. 2012, saj je bilo njeno učinkovanje do takrat zadržano na podlagi 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Sindikat I. Slovenije, katerega članica je tožnica bila, je namreč nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A11), tožnica pa je predlagala zadržanje učinkovanja izredne odpovedi (A23). Glede na to, da v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za sodno varstvo in ker je tožnica skupaj s tožbo vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, ki pa je bil na prvi stopnji s sklepom z dne 25. 5. 2012 zavrnjen, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni učinkovala do 28. 5. 2012, ko je tožena stranka prejela navedeni sklep, na podlagi določil tretjega odstavka 85. člena ZDR.

Tožnica utemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki vse do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 20. 12. 2013, razen v obdobju, ko je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, to je od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012. Skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR lahko sodišče v primeru sodne razveze ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni trenutek, do katerega lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja. Okoliščina, zaradi katere sodišče prve stopnje ugotovi, da je delovno razmerje prenehalo že prej, je (med drugim) tudi zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi (34. točka obrazložitve) je razvidno, da je bila tožnica za čas od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012 (torej le slab mesec) zaposlena pri drugem delodajalcu, in sicer pri družbi H. d.o.o.. Po tem datumu je tožnica prejemala nadomestilo iz naslova brezposelnosti (29. 6. 2012 do 30. 9. 2012), od septembra 2012 dalje pa je prejemala avtorski honorar, vendar ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in torej ni bila v delovnem razmerju. Ker vključenost v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni odločilo, da tožnici delovno razmerje traja tudi po 29. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo dne 20. 12. 2013, torej bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedeni datum kot čas prenehanja delovnega razmerja. Ker pa delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati(1), tožnici za čas od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu, ni mogoče priznati delovnega razmerja. Skladno z navedenim in upoštevaje določbo 5. alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče samo spremenilo izpodbijano sodbo v 1. alineji 3. točke izreka v zvezi z 2. točko izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe, ter tožnici priznalo delovno razmerje tudi od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013(2).

Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o reparacijskem zahtevku tožnice za obdobje od 21. 4. 2012 do dne tožničinega ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo (3. alineja 3. točke izreka izpodbijane sodbe), tožnica pa se zoper to odločitev pritožuje. Tožnici pripada razlika v plači med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu (za obdobje od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012) in razlika v plači med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, in denarnim nadomestilom iz naslova brezposelnosti, ki ga je prejemala pri Zavodu RS za zaposlovanje (za obdobje od 29. 6. 2012 do 30. 9. 2012). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je naložilo toženi stranki, da tožnici za navedena obdobja obračuna razliko v plači, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače do plačila.

Zaradi spremembe odločitve glede trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki je bilo treba spremeniti tudi odločitev o zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je naložilo toženi stranki, da tožnico v 8 dneh prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba za obdobje od 29. 6. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje dne 20. 12. 2013. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je mnenja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino po 118. členu ZDR. Zmotno naj bi ugotovilo, da je bil njen dohodek v času, ko je delala za A. d.o.o., primerljiv z dohodkom, ki ga je prejemala pri toženi stranki. V večji meri bi moralo upoštevati, da živi sama in se zato ne more obrniti na nikogar po pomoč in da plačuje kredit v višini 500,00 EUR ter upoštevati tudi, da je bila osebno prizadeta zaradi izgube zaposlitve in da je predmetna zadeva medijsko odmevna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede navedenega pravilno ugotovilo dejansko stanje in v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za odmero višine denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni prenizko določilo višine odškodnine, pač pa jo je določilo celo previsoko, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe (24. točka obrazložitve te sodbe), s tem, ko ji je priznalo 21.089,04 EUR (8 tožničinih bruto plač). Kriterije za odmero višine odškodnine je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd.(3). Osebna prizadetost delavca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi(4) in medijska odmevnost zadeve nista kriterija, ki bi jih bilo moč upoštevati pri določitvi višine odškodnine po 118. členu ZDR. Da mora tožnica plačevati kredit, je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, prav tako je pravilno ugotovilo, da so bili dohodki tožnice, zlasti v času, ko je delala za A. d.o.o., le nekoliko nižji od bruto plače, ki jo je prejemala pri toženi stranki. Tožnica v pritožbi navaja, da je bil njen dohodek v zadnji mesecih dela pri A. d.o.o., 1.820,00 EUR bruto, medtem ko je pri toženi stranki prejemala 2.636,13 EUR bruto. Ker pa je tožnica v obdobju od oktobra 2012 do maja 2013 pri A. d.o.o., prejemala okoli 2.200,00 EUR bruto dohodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica prejemala le nekoliko nižji dohodek, kot pri toženi stranki, kljub temu, da se je junija 2013 njen dohodek znižal na okoli 1.820,00 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je avtorski honorar pri tej višini obdavčen z nižjo davčno stopnjo, je pa tožnica prikrajšana pri prispevkih, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Tudi okoliščino, da tožnica živi sama, je mogoče upoštevati zgolj v smislu, da ji ni treba nikogar preživljati, še posebej upoštevaje dejstvo, da je ves čas imela relativno visok dohodek, primerljiv plači, ki jo je prejemala pri toženi stranki.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zvezi s tem navaja, da je zmotno ugotovilo, da B.B. in C.C. na sestanku dne 21. 3. 2012 tožnici nista prikrito grozila z izgubo zaposlitve in da sta ji dala le to možnost, da sama odide, sicer bo dobila odpoved. Sodišče prve stopnje je v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napravilo natančno in povsem pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako B.B. kot tudi C.C. izpovedala, da tožnici nista grozila z odpovedjo in od nje nista zahtevala sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sicer pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo na sestanku govora o odhodu in da obojestranska komunikacija med udeleženimi najverjetneje ni bila najbolj vljudna, vendar navedeno še ne pomeni, da sta B.B. in C.C. od tožnice zahtevala, da odide, čeprav sta ji, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, rekla, da naj gre, če ji plača, kot jo je prejemala, ne odgovarja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je dokazno breme glede protipravnosti ravnanja povzročitelja škode, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, na strani oškodovanca, to je tožnice. V nadaljevanju pritožbe tožnica navaja, da je v predmetni zadevi šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi, kar utemeljuje z navajanjem razlogov za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje (46. točka obrazložitve) opozarja, da za protipravnost ravnanja ne zadostuje zgolj to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito, pač pa se zahteva hujša zloraba tega instituta(5), pri čemer je dokazni postopek celo pokazal, da je tožnica kršila določene delovnopravne obveznosti, kar pa sicer ni zadostovalo za utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v njeno korist, bi bilo potrebno v njeno korist spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa iz izpodbijane sodbe (47. točka obrazložitve) izhaja, da ji je sodišče prve stopnje v celoti priznalo stroške, ki so ji nastali z delom zahtevka, ki se nanaša na izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njo povezanimi zahtevki, tožnica pa z odškodninskim zahtevkom iz naslova nematerialne škode v višini 10.000,00 EUR ni uspela, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni poseglo.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi uveljavlja številne procesne kršitve. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen predlog za izključitev javnosti pri imenovanju in pri zaslišanju prič, saj naj bi to zahtevale osebne koristi glede na občutljive osebne podatke in informacije v zvezi s šikaniranjem in mobingom, ki bi na ta način prišle v javnost. Sodišču prve stopnje očita kršitev 294. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku dne 4. 3. 2013 zavrnilo predlog tožene stranke za izključitev javnosti pri imenovanju prič, javnost pri njihovem zaslišanju in pri zaslišanju tožnice pa je izključilo v delu, ko so bile zaslišane o okoliščinah njihovega zdravstvenega stanja. V ostalem je predlog zavrnilo. Neizključitev javnosti oz. delna izključitev javnosti je procesna odločitev senata, ki sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa je ta podana le, če bi ravnanje sodišča lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni v celoti izključilo javnosti glavne obravnave. Ob tem dodaja, da so bili novinarji prisotni le na prvem naroku, ko se priče še niso zasliševale, in na drugem naroku, vendar zgolj med zaslišanjem tožnice. Že iz tega razloga ni podana kršitev zaradi neizključitve javnosti pri zaslišanju prič, saj tudi če bi kršitev bila podana, ta ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede neizključitve javnosti pri imenovanju prič in navedbo tožene stranke, da zaradi tega določenih dokazov ni mogla predlagati, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je imela dokaze možnost predlagati in substancirati tudi v pisnih vlogah, ki niso javne. Zato ni mogoče slediti njeni navedbi, da ji je bila kršena pravica do izjave in je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da kljub spremenjenemu senatu in njeni izrecni želji ni ponovilo zaslišanja že zaslišanih prič in strank ter tudi ni prebralo zapisnikov o njihovih izpovedbah, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 1. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 4. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka po tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se že zaslišane priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč se le preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, ugovarjala kršitev določb postopka. Tožena stranka je tako ugovarjala le zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se že zaslišane priče in stranke ne zaslišijo znova. Ni pa ugovarjala tudi v pritožbi očitane kršitve, da je sodišče prve stopnje le zapisalo, da je prebralo zapisnike o izpovedbah, ni pa jih tudi dejansko prebralo, zato pritožbeno sodišče te kršitve ni upoštevalo (286.b člen ZPP). Pa tudi sicer kršitev ne bi bila podana, saj od senata ni mogoče togo zahtevati branje celotnih zapisnikov o zaslišanju prič in strank, še posebej v primerih, ko ti zapisniki obsegajo tudi po 100 in več listovih številk. V takšnih primerih je treba dati prednost načelu ekonomičnosti in pospešitve postopka(6). Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo že zaslišanih prič in strank, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen, saj senatu zakon daje pristojnost, da tako odloči kljub izrecni zahtevi strank. Mora pa sodišče strankam omogočiti, da se o tem izjavijo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo (tretji odstavek 302. člena ZPP).

Očitek, da je na naroku za glavno obravnavo sodelovala predsednica senata, ki bi morala biti izločena zaradi pristranskosti po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, ni kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo o predlogu za izločitev že odločeno. Tožena stranka je namreč vložila predlog za izločitev, ki je bil zavrnjen. Kršitev bi bila podana le v primeru, da bi bilo predlogu ugodeno in bi predsednica senata kljub temu sodelovala pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Po mnenju tožene stranke je podana kršitev pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo snemanje glavnih obravnav. Navedena, povsem pavšalno uveljavljana kršitev ni podana. Odločitev o tem, ali bo sodišče zaslišanje strank in prič snemalo, je v pristojnosti senata. V predmetni zadevi je senat glede na razlog, kot izhaja iz zapisnikov, povsem pravilno odločil, da se zaslišanj ne bo snemalo. Snemanje je namreč namenjeno predvsem pospešitvi in poenostavitvi izvedbe dokazov z zaslišanjem prič in strank. Če senat oceni, da snemanje ne bo doseglo svojega namena, je v njegovi pristojnosti, da se zanj ne odloči. Ker sodišče prve stopnje s tem ni kršilo nobene določbe ZPP, je navedeni pritožbeni očitek neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih je tožnica navedla oz. predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, ter, da se ni izreklo o ugovoru tožene stranke, da je tožnica prekludirana. Ker tožena stranka v pritožbi ne pojasni, katere navedbe je sodišče upoštevalo in katere dokazne predloge je izvedlo, pa jih ne bi smelo ter kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, se do te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Podana ni niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi s tem, saj pojasnjevanje odločitve o ugovoru prekluzije, do katerega se sodišče prve stopnje tudi sicer ni dolžno opredeliti, ni navajanje razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita še, da je neutemeljeno zavrnilo nekatere njene dokazne predloge, zaradi česar je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in prvi odstavek 287. člena ZPP. Navaja, da bi moralo zaslišati še J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P.. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da so vsi navedeni dokazni predlogi zadostili standardu substanciranosti, vendar pa jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepotrebne in to tudi natančno pojasnilo (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vse predlagane priče so namreč le posredne priče in bi lahko izpovedale le o tem, kar so jim povedale druge osebe, ki pa so bile same zaslišane, oz. bi lahko (kot izhaja iz dokaznega predloga) izpovedale o dogodkih, ki niso neposredno predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka meni, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi (A12) ji je bilo očitano, da je na sestanku dne 21. 3. 2012 v navzočnosti C.C. dvakrat trdila, da B.B. nad njo izvaja šikaniranje in mobing, kar je neresnično, njene trditve pa so škodovale časti in dobremu imenu tožene stranke, s čimer naj bi bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaki navedenega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, saj so bile besede izrečene le direktorju tožene stranke, B.B., in njegovemu namestniku, C.C., ne pa tudi širšemu krogu oseb, kar se zahteva za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnica škodljive trditve izrekla B.B. ob prisotnosti C.C., kar pomeni, da jih je izrekla pred drugimi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, ker besed tožnica ni izrekla pred drugimi v javnosti. Glede na očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi bil oškodovanec tožničinega ravnanja tožena stranka, zato njen direktor in direktorjev namestnik, ki predstavljata vodstvo tožene stranke, nista javnost v navedenem smislu. Očitek, da je tožnica po sestanku o dogajanju obvestila druge zaposlene pa ni predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 21. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje, pri presoji izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1) pravilno ugotovilo, da so izpolnjene okoliščine iz tretjega odstavka navedenega člena, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnica na sestanku navedene besede izrekla z namenom zaničevanja direktorja tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka mogoče ugotoviti, da so bile besede tožnice izrečene v obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičene koristi (tretji odstavek 158. člena KZ-1), saj ni dvoma, da je bila tema sestanka tožničina plača. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je dokazno breme na strani tožene stranke (drugi odstavek 82. člena KZ-1). Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnega standarda utemeljenega suma, kot je opredeljen v Zakonu o kazenskem postopku, in tudi ne ustreznih določb KZ-1 pa je nerazumljiva oz. pavšalna in se zato pritožbeno sodišče do nje ni moglo opredeliti.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ravnanje tožnice do drugih zaposlenih upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim pravilno ugotovilo dejansko stanje in napravilo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče je sistematično in natančno ugotavljalo dejansko stanje glede vsakega posameznega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, ali je ravnanje tožnice predstavljajo kršitev njenih delovnopravnih obveznosti in ali so kršitve, če so bile izkazane, upravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica večkrat kršila svoje delovnopravne obveznosti, in sicer z neprimerno komunikacijo do R.R. oz. neodzivanjem pri izvedbi promocije na radiu S., z zmerjanjem E.E. in drugih zaposlenih z vohuni, z obnašanjem do F.F., z zmerjanjem C.C. z „malim T.T.“ in z obnašanjem pri striženju v frizerskem salonu. Pritožbeno sodišče verjame, da delo s tožnico na trenutke zagotovo ni bilo prijetno, da ima določene osebnostne lastnosti, zaradi katerih je delovno okolje lahko lahko bolj stresno, odnosi med zaposlenimi pa bolj napeti. Vendar zgolj navedeno ne upravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je najskrajnejše sredstvo prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je upravičeno samo v primeru izpolnitve taksativno naštetih pogojev in pod pogojem, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). V primeru milejših kršitev delovnopravnih obveznosti daje slovenski pravni red delodajalcu na voljo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Pritožbeno sodišče ne verjame, da v predmetni zadevi ni bilo možno nadaljevanje dela tožnice vsaj še za en mesec, kot je določen odpovedni rok pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov (tretji odstavek 92. člena ZDR). Večina prič je celo izpovedala, da s tožnico niso imeli negativnih izkušenj, da se do njih ni neprimerno obnašala in celo, da bi še naprej delali z njo (U.U., V.V., Z.Z., A.B., A.C., A.D. in v določeni meri tudi A.E.). Tožničinih zahtev do zaposlenih, ki so izvirale iz pooblastil, ki jih je imela kot urednica revije A.F. (npr. odločitev, da opravijo ponovno slikanje osebe na naslovnici revije, testiranje G.G. za lektorico) ni mogoče opredeliti kot kršitev delovnopravnih obveznosti, njena zahteva po dolgem delovnem času pa ni bila predmet očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi ne njen odnos do A.G.. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da nekatere navedbe iz elektronskega sporočila C.C. (A4) niso povsem resnične oz. so v določeni meri pretirane. Glede na izpovedbe številnih zaslišanih prič do drugačnega zaključka, kljub nekaterim listinskim dokazom (A7, A8, A9, B3), niti ni mogoče priti. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da je dokazno breme za dokaz zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki (drugi odstavek 82. člena ZDR). V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da ni pomembno, ali si tožničini sodelavci in nadrejeni želijo, da se tožnica vrne, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno zapisalo, da ta okoliščina sama po sebi ne vpliva na odločitev o zadevi. Presoja utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v pristojnosti sodišča in zgolj dejstvo, da si zaposleni ne želijo, da se tožnica vrne na delo, še ne pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito. Je pa ena od okoliščin, zagotovo pa ne odločilna, ki lahko utrdi sodišče v prepričanju, da je bila odpoved zakonita, če je bila podana zaradi neprimernega obnašanja delavca do drugih zaposlenih, seveda, če so podane tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je bila odpoved zakonita. Ker pa so v predmetni zadevi nekatere priče celo izpovedale, da si tožničine vrnitve želijo, že iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odmeri višine odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine odmerilo previsoko. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (35. točka) izhaja, da je pri odmeri upoštevalo več okoliščin, in sicer dejstvo, da je tožničino pogodbo o zaposlitvi razvezalo že po dobrem mesecu po podaji odpovedi in da je od tedaj minilo dobro leto in pol, dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le slabih 7 mesecev, da je bila uspešna novinarka in namestnica urednice revije pri prejšnjem delodajalcu, da se z novinarstvom preživlja od 15. leta, da je večino časa po odpovedi delala in prejemala dohodke, ki so bili le nekoliko nižji od plače pri toženi stranki, je pa bila prikrajšana iz naslova prispevkov za socialno varnost, da ne preživlja drugih oseb, da ima stanovanje, vendar plačuje 500,00 EUR kredita mesečno ter da ni zaposlena, vendar obstaja možnost, da v prihodnje bo. Dejstvo, da ima tožnica visoko izobrazbo, večletne izkušnje na področju novinarstva, kjer možnosti za zaposlitev niso slabe, da je relativno mlada (38 let) in da ji ni treba nikogar preživljati upravičuje znižanje višine odškodnine na 4 tožničine bruto plače(7). Tožnica sicer res plačuje mesečno 500,00 EUR kredita, vendar ima v lasti stanovanje in mesečni dohodek, ki je povsem primerljiv plači, ki jo je prejemala pri toženi stranki, zato zgolj ta okoliščina ne upravičuje višje odškodnine. Tudi dejstvo, da je tožnica bila brezposelna ne upravičuje višje odškodnine, saj so njene zaposlitvene možnosti dobre (po splošno znanih podatkih je tožnica sedaj zaposlena kot namestnica predsednika A.H.(8)). Prav tako je pritožbeno sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločanja sodišča prve stopnje dne 20. 12. 2013. Glede na vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarne odškodnine (drugi odstavek 2. točke izreka izpodbijane sodbe) in znesek odškodnine znižalo na 4 tožničine bruto plače, kar znese 10.544,52 EUR bruto z odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS, št. 2/2004 (10/2004 popr.) in nadalj.). Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj delodajalec ne glede na izid postopka v sporih, ki se nanašajo na obstoj in prenehanje delovnega razmerja, krije svoje stroške postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. V konkretnem primeru o zlorabi teh procesnih pravic s strani tožnice ni mogoče govoriti. Stroški odgovora na pritožbo pravdnih strank niso bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi, zato jih pritožbeno sodišče strankam ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica s pritožbo uspela v 50 %. Od priglašenih stroškov je tožnici priznalo naslednje (vrednost spornega predmeta znaša 25.816,78 EUR(9)): nagrada za postopek s pritožbo: 787,20 EUR(10) (tar. št. 3210 Odvetniške tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev: 20,00 EUR (tar. št. 6002 Odvetniške tarife), DDV: 177,58 EUR, sodna taksa za pritožbo: 270,00 EUR, kar skupaj znese: 1.254,78 EUR(11). Upoštevaje njen uspeh v pritožbenem postopku (50 %), ji je tožena stranka dolžna povrniti 627,39 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013. Op. št. (2): Smiselno enaka odločitev pritožbenega sodišča tudi v zadevah, opr. št. Pdp 511/2012 z dne 20. 8. 2012 in Pdp 106/2013 z dne 4. 4. 2013. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 234/2012 z dne 27. 5. 2013. Op. št. (4): Drugačno stališče ni razvidno niti iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 958/2006 z dne 16. 11. 2007, na katerega se sklicuje tožnica.

Op. št. (5): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 263/2012 z dne 17. 6. 2013. Op. št. (6): Podobno tudi sodba VS RS, opr. št. II Ips 913/2008 z dne 17. 5. 2012. Op. št. (7): Ob tem je pritožbeno sodišče upoštevalo sodno prakso (npr. odločitve v zadevah, opr. št. Pdp 927/2012 z dne 15. 3. 2013, Pdp 303/2013 z dne 6. 6. 2013, Pdp 842/2013 z dne 19. 9. 2013).

Op. št. (8): https://www...

Op. št. (9): 10.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in 15.816,78 EUR iz naslova nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njo povezanimi zahtevki.

Op. št. (10): Znesek, kot ga je priglasila tožnica, čeprav bi ji glede na vrednost spornega predmeta pripadal znesek 788,80 EUR (nagrada za količnik 1 znaša 493, pomnoženo s količnikom 1,6).

Op. št. (11): (787,20 + 20,00) x 1,22 (DDV) = 984,78 EUR 984,78 EUR + 270,000 EUR = 1.254,78 EUR.