Jedro

Zavarovalno pogodbo sestavljajo zavarovalna polica in priloženi zavarovalni pogoji. Ti so sestavni del same zavarovalne pogodbe (tretji odstavek 902. člena ZOR, prvi odstavek 142. člena ZOR) in dopolnjujejo njeno vsebino. Uporaba posameznih določb zavarovalnih pogojev brez upoštevanja določb zavarovalne police zato že po logiki stvari same ni mogoča. Sporna klavzula v zavarovalni polici se glasi: "območje dejavnosti v SFRJ", vnešena pa je za natisnjenim besedilom: "kraj zavarovanja". Tak zapis kraja zavarovanja oziroma območja, za katerega velja zavarovalna pogodba, je jasen, zato ga je treba po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR uporabiti tako, kot se glasi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot delavec zavarovanca tožene stranke 11.11.1992 na Dunaju v Republiki Avstriji telesno poškodoval, ko je med zapiranjem cerade na tovornjaku padel z lestve. Zato je v tožbi proti toženki, s katero je imel njen delodajalec sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, zahteval plačilo 5.700.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker je kasneje s svojim delodajalcem sklenil izvensodno poravnavo, je od toženke zahteval le še plačilo odškodnine za del nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v nominalnem znesku zavarovalne vsote 1.080.000 SIT. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta presodili, da klavzula v zavarovalni polici "območje dejavnosti v SFRJ" pomeni, da s sklenjenim zavarovanjem ni krita škoda, do katere je prišlo v Avstriji.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik dobesedno ponavlja svoje pritožbene trditve, da je sporna klavzula v pogodbi nejasna in nedorečena, zato je treba uporabiti 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; ZOR). Ker ni bilo definirano, kaj je bilo z navedeno klavzulo mišljeno, je sodišče zaslišalo oba sklenitelja zavarovanja, ta pa sta si vsak po svoje razlagala termin območje dejavnosti SFRJ. Zato je treba po revidentovem mnenju zadevo presojati vsebinsko, torej ali je dejstvo, da je tožnik poškodbo utrpel na Dunaju, večji riziko za toženko, kot če bi jo utrpel na primer v Sloveniji, na Hrvaškem itd. Škodo je utrpel prav zaradi izvajanja dejavnosti za toženkinega zavarovanca, ta dejavnost pa je bila registrirana v Republiki Sloveniji in ne v tujini. Sicer pa riziko za toženko ni bil prav nič večji, ker je tožnik utrpel škodo na Dunaju, tako škodo bi lahko utrpel tudi v domovini. Tožnik opozarja na klavzulo v zavarovalni pogodbi, po kateri v skladu z določili pogojev zavarovanje odgovornosti obsega nevarnosti iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja podjetja po veljavni registraciji. Le pogojno bi se tožnik strinjal z razlago obeh sodišč, da toženka ne odgovarja za škodo, če bi šlo za tako škodo, ki bi jo tožnik kot delavec zavarovanca v tujini povzročil tretji osebi pri izvajanju dejavnosti zavarovanca. Kar pa je po mnenju (pritožbe in) revizije najbolj bistveno, je dejstvo, da je zavarovalno kritje škode omejeno na nominalni znesek 1.080.000 SIT in na obseg povrnitve škode, ki izhaja iz zavarovalnih pogojev. Revizija meni, da sploh ni podlage za višjo premijo za primer zavarovanja civilne odgovornosti v tujini. Višja premija bi bila smiselna samo v primeru, če bi šlo za zavarovanje rizikov izven zavarovalnih pogojev. Zato je tožnikovo škodo tretirati kot domačo škodo, utemeljenost zahtevka pa presojati zgolj na podlagi splošnih pogojev. Sicer pa je tudi samo zavarovalno polico treba presojati z vidika, ali sporna klavzula predstavlja večji riziko od zavarovalnega jamstva in ob upoštevanju vseh že navedenih razlogov. Presoja vseh teh dejstev omogoča zaključek o brezpredmetnosti sporne klavzule. Za zavarovalno jamstvo je odločilna sfera odškodninske odgovornosti, ki jo je v tej zadevi iskati v dejavnosti toženkinega zavarovanca. Revizija še graja razloge pritožbenega sodišča v zvezi z 902. členom ZOR, ki ga v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj ne gre za neujemanje določb splošnih pogojev in pogodbe, ampak za dejstvo, da zavarovalni pogoji sploh ne omenjajo območja zavarovalnega kritja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni utemeljena.

Zavarovalno pogodbo sestavljajo zavarovalna polica in priloženi zavarovalni pogoji. Ti so sestavni del same zavarovalne pogodbe (tretji odstavek 902. člena ZOR, prvi odstavek 142. člena ZOR) in dopolnjujejo njeno vsebino. Uporaba posameznih določb zavarovalnih pogojev brez upoštevanja določb zavarovalne police zato že po logiki stvari same ni mogoča. V tej smeri je razumeti tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na peti odstavek 902. člena ZOR, ko je dalo prednost sporni določbi v zavarovalni polici. Tožnikovo revizijsko zavzemanje za upoštevanje samo splošnih pogojev in njegova revizijska graja omenjenih razlogov pritožbenega sodišča sta torej neutemeljena.

Sporna klavzula v zavarovalni polici se glasi: "območje dejavnosti v SFRJ", vnešena pa je za natisnjenim besedilom: "kraj zavarovanja". Tak zapis kraja zavarovanja oziroma območja, za katerega velja zavarovalna pogodba, je jasen, zato ga je treba po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR uporabiti tako, kot se glasi. Le ker je bila navedena pogodbena določba sporna, je prvostopenjsko sodišče na podlagi drugega odstavka 99. člena ZOR ugotavljalo skupen namen pogodbenikov. Na podlagi dokazne ocene izpovedi obeh podpisnikov in drugih dokazov je ugotovilo prav tako pogodbeno voljo, kot izhaja iz navedene pogodbene določbe.

Tožnikovo revizijsko sklicevanje na 100. člen ZOR, ki določa posebno pravilo razlage v primeru sklenitve pogodbe po vnaprej natisnjeni vsebini pogodbe, je pravno zmotno. Tako se razlagajo le nejasna pogodbena določila v takih pogodbah, sporna klavzula v zavarovalni polici pa je jasna tako po svojem zapisu kot po ugotovljenem namenu pogodbenikov. Zato so pravno neupoštevne vse nadaljnje revizijske izpeljave, ki s sklicevanjem na omejeno zavarovalno vsoto, na kraj registrirane dejavnosti toženkinega zavarovanca in na druge okoliščine skušajo doseči za tožnika ugodnejšo razlago sporne pogodbene določbe.

Ker je do delovne nesreče prišlo v Avstriji, tožnikova nepremoženjska škoda ni krita z obravnavano zavarovalno pogodbo. Obe sodišči sta z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma tožnikove pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.