Jedro

Posojilna pogodba je konsenzualna pogodba: lahko je sklenjena (le) ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma z izročitvijo denarja. Stranke pa voljo lahko izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo v plačilo 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2013 ter pravdne stroške v višini 1.623,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje.

2. Toženec vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo toženega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožniku ni uspelo dokazati nastanka oziroma vseh sestavin zatrjevane posojilne pogodbe. Tožnikova izpovedba je v nasprotju s tožbenimi navedbami. Dogovora o posojilu med osebama, ki se o posojilu nista niti pogovarjali, ni. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Dokazno breme, da je bila pogodba sklenjena, je bila na tožniku, a ga ni zmogel. Nasprotna dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna. Prekoračilo je tožnikovo trditveno podlago v zvezi z vlogo priče A. Izpovedba priče in tožnika ne more nadomestiti tožbenih trditev. Kršeno je razpravno načelo in podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbene trditve so se v dokaznem postopku izkazale za neresnične. Tožnik ni bil verodostojen. Povsem možno je, da je denar posodil priči A., ta pa je ponudil sporno pričanje za to, da se denar, posojen njemu, izterja od toženca. Tudi priča je bila neverodostojna. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene dokazne podlage strank, ko je tožnik tožbeni zahtevek opiral na ustno sklenjeno posojilno pogodbo s tožencem in trdil, da mu toženec posojenega zneska v dogovorjenem roku ni v celoti vrnil, toženec pa je v celoti zanikal sklenitev posojilne pogodbe, je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vse pravno odločilne dejanske okoliščine. Na podlagi zaslišanja pravdnih strank, priče A. ter bančnega izpiska, ki potrjuje tožnikove navedbe, da je glavnico, namenjeno posojilu tožnik pred izročitvijo dvignil s svojega bančnega računa, je zanesljivo ugotovilo, da je bila zatrjevana ustno sklenjena posojilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama in ne med tožnikom in pričo, kot prepozno, nedovoljeno in neupravičeno šele v pritožbi skuša prikazati toženec. Gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati niti nanje odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je do sklenitve posojilne pogodbe med pravdnima strankama prišlo po ustnem posredovanju priče A. Drži, da tožbene navedbe, da je bila priča fizično navzoča pri izročitvi denarja, v dokaznem postopku niso bile potrjene. Sodišče se je namreč s skladno izpovedbo tožnika in priče A. prepričalo, da je priča zaradi medsebojnih prijateljskih vezi in zaupanja med vsemi tremi udeleženci pri tožniku le preverila, ali bi lahko tožencu posodil denar, ker se je slednji znašel v finančnih težavah. Pritožbeni očitki o kršenju razpravnega načela in posledični absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pa so neutemeljeni. Okoliščina, da se v tožbi zatrjevano dejstvo z dokaznimi predlogi tožnika v dokaznem postopku ni dokazalo, namreč ne predstavlja kršitve razpravnega načela. Sodišče je namreč ugotavljalo dejstva o tem, kdo je bil pri izročitvi denarja navzoč, v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank, pri čemer se je toženec v odgovoru na tožbo branil, da A. pri izročitvi denarja ni bilo. To pa je bilo ugotovljeno tudi v dokaznem postopku.

7. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa na drugi strani, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Sodišče je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena in realizirana posojilna pogodba za znesek 15.000,00 EUR, ki ga je tožnik tožencu izročil 13. 7. 2012 za dobo enega leta, in da toženec posojila v dogovorjenem roku in kljub pozivu ni v celoti vrnil. Po takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku za plačilo nevrnjene razlike v višini 13.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo ob pravilni uporabi materialnopravnih določil 569. člena OZ2 in naslednjih.

8. Pritožnik vztraja pri zanikanju sklenitve posojilne pogodbe, zatrjuje, da se sam s tožnikom osebno ni dogovarjal za posojilo, sodišču pa očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov.

9. Posojilna pogodba je konsenzualna pogodba: lahko je sklenjena (le) ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma z izročitvijo denarja. Stranke pa voljo lahko izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Po zaslišanju pravdnih strank, priče in listinskega dokaza, ki potrjuje dvig denarja za posojilo s tožnikovega bančnega računa, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je toženec sam prišel po dogovorjeni znesek k tožniku v K. in da mu ga je ta kot posojilo tudi izročil, toženec pa prevzel. Ob takih ugotovitvah ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena.

10. Sodišče je pravilno izhajalo tudi iz pravil o dokaznem bremenu. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču in ne pritožniku, da je tožnik v celoti zmogel svoje trditveno in dokazno breme o obstoju posojilne pogodbe in o tem, da toženec prevzetih pogodbenih obveznosti ni izpolnil. Dokazna ocena izvedenih dokazov je natančna, skrbna in celovita. Opravljena je, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili biti tožniku v korist. Sodišče je natančno analiziralo izpovedbi obeh pravdnih strank in ju primerjalo z izpovedbo priče ter edinim listinskim dokazom - bančnim izpiskom iz tožnikovega bančnega računa. Jasnim, prepričljivim in življenjsko logičnim razlogom, zakaj je verjelo tožniku in ne tožencu, ni kaj dodati in sprejete dokazne ocene pritožnik ne omaje z ničemer. Zgolj njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o kršitvi postopka niti za očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih glede okoliščin sklenitve in neizpolnitve posojilne pogodbe s strani toženca je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo 569. člena OZ.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, navedenimi v drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, pač pa jih mora povrniti tožniku. Gre za odvetniške stroške s sestavo odgovora na pritožbo s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV, ki so priglašeni na stroškovniku (red. št. 30) in odmerjeni po Odvetniški tarifi3, ki se uporablja v tem postopku. Upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja znašajo 466,65 EUR, kar mora toženec povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka naprej4. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami. 4 Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7.