Jedro

Zakonski pogoji za uporabo določbe o ravnanju v skrajni sili niso bili izpolnjeni, saj ni izkazano, da zatrjevane nezakrivljene nevarnosti za obdolženčevo življenje ni bilo mogoče odvrniti drugače, kot s storitvijo očitanega prekrška. Obdolženec je v situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, imel možnost nastalo nevarnost odvrniti drugače, s preprostim klicem na številko 112. Čeprav je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom mamil sicer res bilo ugotovljeno, da obdolženec v krvi ni imel prepovedanih drog, je kljub temu v času, ko je obdolženec 17. 8. 2020 v naselju Laško vozil osebni avtomobil, še vedno bila v veljavi prepoved vožnje motornih vozil, ki je posledica začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izvršila že PP ... 8. 8. 2020. Bistvo prekrška vožnje v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v tem, da obdolženec ne spoštuje zakonitega ukrepa sodišča. Zato ni pomembno zgolj vprašanje, kdaj je odpadel utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in zaradi katerega mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, temveč predvsem dejstvo, da je bil tak ukrep zakonito izrečen, da je v času vožnje bil še veljaven in da se je obdolženec zavedal svojih obveznosti oziroma omejitev, ki iz takega ukrepa izhajajo.

Voznik, ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, je dolžan upoštevati tak ukrep vse dokler ta ni preklican ali dokler mu s sklepom sodišča vozniško dovoljenje ni vrnjeno. Prepričanje, da mu je vozniško dovoljenje povsem neupravičeno in nezakonito odvzeto, voznika ne odvezuje obveznosti upoštevanja ukrepa prepovedi vožnje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 225,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod I. točko obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 150,00 EUR ter stroškov hrambe zaseženega vozila v višini 614,49 EUR, glede naknadno nastalih stroškov pa sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani, predlog za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila pa je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in postopek o prekršku proti obdolženemu ustavi, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje združilo postopka, ki sta tekla po obdolžilnem predlogu Policijske postaje ... z dne 11. 8. 2020 zaradi prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP ter obdolžilnem predlogu Policijske postaje ... z dne 18. 8. 2020 zaradi prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1. S prvim obdolžilnim predlogom se je obdolžencu očitalo, da naj bi 8. 8. 2020 ob 22.25 uri vozil osebni avtomobil znamke BMW, tip 318 touring D v naselju M., iz smeri G. proti K., pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Z obdolžilnim predlogom PP ... pa se obdolžencu očita, da je 17. 8. 2020 ob 11.00 uri vozil isti osebni avtomobil v naselju ..., iz smeri ...e v smeri proti ..., kljub temu da mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto s strani policistov Policijske postaje ... dne 8. 8. 2020. 5. Sodišče prve stopnje je o obeh obdolžilnih predlogih prvič odločilo s sodbo PR 1155/2020 z dne 3. 3. 2021, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, postopek o prekršku zaradi prekrška po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) pa ustavilo.

6. Višje sodišče v Celju je s sklepom PR 63/2021 z dne 8. 6. 2021 ugodilo pritožbi zagovornice zoper obsodilni del sodbe in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z navodilom, da ponovno oceni obdolženčev zagovor in presodi, ali je na podlagi obdolženčevih navedb v zagovoru, da je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zaradi slabega počutja, ki je povzročilo strah za življenje, mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec ravnal v skrajni sili in ali zato obstajajo zadostni dokazi. Pri tem je poudarilo, da bo lahko sodišče prve stopnje v ta namen lahko tudi zaslišalo obdolženca in/ali dopolnilo dokazni postopek z opravo ustreznih poizvedb pri ZD Laško, kamor naj bi se obdolženec odpravil po zdravila, ki jih potrebuje za blaženje simptomov svojega bolezenskega stanja, kot je navajal v zagovoru.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno prebralo listine, naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ponovno ocenilo obdolženčev zagovor glede zatrjevanj o ravnanju v skrajni sili ter zavzelo stališče, da zakonski pogoji za uporabo določbe o ravnanju v skrajni sili niso bili izpolnjeni, saj ni izkazano, da zatrjevane nezakrivljene nevarnosti za obdolženčevo življenje ni bilo mogoče odvrniti drugače, kot s storitvijo očitanega prekrška. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je imel obdolženec v situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav (kar ostaja zgolj na ravni zatrjevanj in ni podprto z nobenimi dokazi), vso možnost nastalo nevarnost odvrniti drugače, s preprostim klicem na številko 112, kjer bi mu bila nudena ustrezna medicinska pomoč, ne pa da se je v takem, po njegovi oceni celo življenjsko ogrožajočem stanju, odločil še za vožnjo motornega vozila, ki že po naravi stvari od voznika terja popolno fizično sposobnost za varno upravljanje vozila.

8. Sodišče prve stopnje je sicer v ponovljenem postopku opravilo tudi poizvedbe v Lekarni ... (ki je del Celjskih lekarn) o tem, ali je obdolženec 17. 8. 2020 v njihovi poslovalnici prevzel kakšna zdravila in pridobilo pojasnilo, da navedenega dne obdolženec v lekarni ... ni prevzel nikakršnih zdravil. Ta dopis je bil posredovan v izjasnitev obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se v postavljenem roku glede tega dopisa nista izjasnila. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da tudi to dejstvo kaže, da ne vzdržijo navedbe obdolženca, da se je tistega dne odpravil po zdravila. V zvezi s tem dokazom zagovornica sicer pravilno poudarja, da obdolženec v zagovoru ni zatrjeval, da je šel v lekarno, temveč v Zdravstveni dom ..., zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe o storilčevem obisku pri zdravniku v ZD ... in ne v lekarni, vendar to na pravilnost odločitve v predmetni zadevi ne vpliva. Kot je razvidno iz zgoraj povzetih navodil pritožbenega sodišča, le-to sodišču prve stopnje ni naložilo, da mora opraviti poizvedbe v ZD ... in ponovno zaslišati obdolženca, temveč da to lahko stori, da bo lahko presodilo resničnost zatrjevanj o ravnanju v skrajni sili. Ker pa je sodišče prve stopnje že na podlagi prej ugotovljenih dejstev utemeljeno sklepalo, da bi bilo mogoče zatrjevano nevarnost za obdolženčevo življenje odvrniti na drug način in da zato zakonski pogoji za uporabo 32. člena KZ-1 niso podani, niti dodatne poizvedbe, niti ponovno zaslišanje obdolženca niso potrebni.

9. Sodišče prve stopnje se je torej določno in razumljivo opredelilo do obdolženčevega zagovora v celoti in za svoj zaključek, da ni izkazano, da je obdolženec očitani mu prekršek storil v skrajni sili, navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge, saj nenazadnje tudi obramba ni predložila ali predlagala pridobitev kakršnihkoli nasprotnih dokazov za trditve o ravnanju v skrajni sili (npr. potrdila, da je obdolženec navedenega dne po zasegu vozila bil pri zdravniku, da mu je ta dal ali vsaj predpisal zdravila, ki naj bi mu jih zmanjkalo ipd.). Ne glede na to, ali je bil obdolženi zaradi domnevno poslabšanega zdravstvenega stanja v paniki, kot navaja zagovornica v pritožbi, zaradi česar naj ne bi niti pomislil na to, da bi lahko poklical 112, ampak se je enostavno usedel v vozilo in se odpeljal do zdravnika, je dejstvo, da je zmotno ocenil, da njegovo ravnanje ustreza definiciji skrajne sile. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri raziskalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanji obdolženca o ravnanju v skrajni sili, zaradi česar so pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljeni, glede na ugotovljena dejstva pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1, ko je zaključilo, da obdolženec prekrška ni storil v skrajni sili.

10. Prav tako obdolženca od odgovornosti za storjeni prekršek ne odvezuje pritožbeno zatrjevano prepričanje, da mu je bilo vozniško dovoljenje neupravičeno odvzeto, ker 8. 8. 2020 zagotovo ni vozil pod vplivom prepovedanih substanc. Pritožbeno sodišče je že v sklepu PRp 63/2021 z dne 8. 6. 2021 pojasnilo, da je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom mamil sicer res bilo ugotovljeno, da obdolženec v krvi ni imel prepovedanih drog, vendar je kljub temu v času, ko je obdolženec 17. 8. 2020 v naselju ... vozil osebni avtomobil, še vedno bila v veljavi prepoved vožnje motornih vozil, ki je posledica začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izvršila že PP ... 8. 8. 2020, da je bistvo prekrška vožnje v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v tem, da obdolženec ne spoštuje zakonitega ukrepa sodišča in da zato ni pomembno zgolj vprašanje, kdaj je odpadel utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in zaradi katerega mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, temveč predvsem dejstvo, da je bil tak ukrep zakonito izrečen, da je v času vožnje bil še veljaven in da se je obdolženec zavedal svojih obveznosti oziroma omejitev, ki iz takega ukrepa izhajajo, da je voznik, ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, dolžan upoštevati tak ukrep vse dokler ta ni preklican ali dokler mu s sklepom sodišča vozniško dovoljenje ni vrnjeno, ter da prepričanje, da mu je vozniško dovoljenje povsem neupravičeno in nezakonito odvzeto, ne odvezuje obveznosti upoštevanja ukrepa prepovedi vožnje. Ker tako ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec 17. 8. 2020 vozil osebni avtomobil v cestnem prometu, čeprav mu je s sklepom sodišča z dne 13. 8. 2020 bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, pri tem pa ni izkazano, da je tako ravnal v skrajni sili, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s tem izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška. Glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru, da je vedel, da mu je izpit začasno odvzet in da ne sme voziti, vendar se je kljub temu peljal v Zdravstveni dom ..., pa je povsem utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je obdolženec zavedal, da njegovo ravnanje predstavlja prekršek, pa ga je kljub temu storil, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom.

11. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob primernem upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, obdolžencu utemeljeno in zakonito izreklo glavno sankcijo globo v predpisani višini 1.000,00 EUR, saj posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek milejše globe, ni našlo. Prav tako mu je utemeljeno in zakonito izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj je za tovrstni prekršek predpisan tudi izrek te stranske sankcije, ki jo je sodišče dolžno izreči. 12. Upoštevajoč ugotovljene okoliščine konkretnega prekrška ni mogoče pritrditi zagovornici, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek opomina. Okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi tj. da je obdolženec storil prekršek, ker je bil prepričan, da ne krši predpisov, ker mu je vozniško dovoljenje bilo neupravičeno odvzeto in bi mu moralo biti že vrnjeno, da ni vozil brez razloga, temveč zaradi iskanja zdravniške pomoči, da ni vozil objestno, temveč v skladu s pravili cestnega prometa, da je vozil na relativno kratki razdalji v domačem kraju, ni mogoče šteti kot tako olajševalnih, da bi prekršek delale posebno lahkega. Iz predpisane globe in stranske sankcije je namreč utemeljeno sklepati, da gre za enega izmed najhujših prekrškov zoper varnost cestnega prometa, pri čemer ne gre zgolj za ogrožanje varnosti drugih udeležencev cestnega prometa, temveč za neupoštevanje ukrepov, ki jih je izreklo sodišče. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče pri odločanju o sankcijah kršilo 21. člen ZP-1 ter drugi odstavek 26. člena ZP-1

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1¸ ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 225,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja (prvi odstavek 147. člena ZP-1 v zvezi s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).