Jedro

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači med obračunano in izplačano plačo. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini in višini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi odpovedal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu razveljavi sodba sodišča prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe, ki je pravnomočen, toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za mesec avgust 2018 obračunati razliko v plači med obračunano in izplačano osnovno plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za vsak mesec obdobja od 1. 2. 2016 do 1. 8. 2018 obračunati razliko v plači med obračunano in izplačano osnovno plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za neto razliko v plači preteklega meseca do plačila. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 585,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se v pritožbi in njeni dopolnitvi pritožuje zoper zavrnilni del v II. točki izreka sodbe ter posledično zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal pravicam iz predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Na vsebino pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 ni imel nobenega vpliva, sporno določilo 13. člena pa je splošno in se ne nanaša na terjatve iz naslova plače, do katerih je upravičen na podlagi opravljenega dela. Nove pogodbe o zaposlitvi sprva ni želel podpisati ravno zaradi spornega določila, glede katerega od tožene stranke ni prejel nobenih pojasnil. Pravna služba tožene stranke na črtanje tega določila ni pristala, v sindikatu pa so mu zagotovili, da se delavec plači in ostalim pravicam iz delovnega razmerja za nazaj ne more odpovedati. Novo pogodbo o zaposlitvi je podpisal le zato, ker je bil pod pritiskom in ker si je želel zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Opozarja, da se pogodbena volja delavca za odpoved pravicam ne sme domnevati. S sklicevanjem na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 1230/2010 in Pdp 243/2017 uveljavlja, da se delavec kot šibkejša stranka ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) uporabilo drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo.

6. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 8. 2018 med že obračunano in plačano osnovno plačo v 25. plačnem razredu in pripadajočo osnovno plačo v 32. plačnem razredu in izplačilo neto zneska po odvodu davkov in prispevkov za vsak posamezni mesec skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca.

7. Pritožbeno sodišče je o utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka že odločilo. S sodbo opr. št. Pdp 263/2021 z dne 2. 7. 2021 je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo razliko za mesec avgust 2018, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odločitvi je upoštevalo, da se je na podlagi stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-63/03-19 z dne 27. 1. 20051 v sodni praksi res uveljavilo stališče, da se delavec kot šibkejša stranka ne more nikoli odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam,2 vendar pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, poudarilo, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, tako da je ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. To stališče se je posledično uveljavilo tudi v novejši sodni praksi pritožbenega sodišča (glej npr. zadeve Pdp 160/2020 z dne 5. 6. 2020, Pdp 23/2020 z dne 4. 6. 2020, Pdp 150/2020 z dne 22. 5. 2020 in druge). Zoper odločitev je tožnik na Vrhovno sodišče RS vložil predlog za dopustitev revizije glede petih vprašanj, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Predlog je bil s sklepom opr. št. VIII DoR 185/2021 z dne 9. 11. 2021 kot neutemeljen zavrnjen. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, s katero je izpodbijal odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča in zatrjeval kršitve človekovih pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in z odločbo Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 263/2021 z dne 2. 7. 2021 razveljavilo ter jo vrnilo v novo sojenje. Ponovno je poudarilo, da "upoštevaje posebno naravo delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja, je bistvena ureditev pravic delavcev s kogentnimi zakonskimi določbami, od katerih niti delodajalec niti delavec ne moreta odstopiti", pri tem ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki delavcu v času trajanja delovnega razmerja pripadajo. Ugotovilo je, da je izpodbijano stališče sodišč, ki v tem obdobju uvaja razlikovanje med dopustnostjo odpovedi še nezapadlim ali že zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja, pomeni različno obravnavo delavcev v enakih položajih, zato je sodba v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini in višini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 odpovedal (četrti odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v tem obdobju dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Zadeva se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. 2 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 1230/2010 in Pdp 243/2017, na kateri se v pritožbi izrecno sklicuje tožnik.