Jedro

Samovoljna izraba dopusta v času, ko so bili delavci s pisno odredbo z dopusta poklicani na delo, tožnik pa je bil s strani nadrejenega delavca tudi ustno opozorjen, da bo izostal z dela na lastno odgovornost, in da nima odobrenega nadaljevanja koriščenja dopusta, pomeni neopravičen izostanek z dela, zato je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje po 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Dejstvo, da sklep o razporeditvi tožnika še ni bil dokončen, ne vpliva na zakonitost odločitve delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 11.2.1997 o razporeditvi tožnika na delovno mesto "organiziranje, vodenje in delo v skupini v proizvodnji in na montaži", sklepa direktorja št. 2-97/P z dne 9.4.1997 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela v trajanju več kot pet delovnih dni in sklepov nadzornega sveta št. 3-97/P z dne 3.6.1997 ter št. 4/97-P z dne 4.6.1997 o zavrnitvi ugovorov zoper sklep o razporeditvi ter sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sklenilo je, da vsaka stanka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi oz. spremeni izpodbijano sodbo ter ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi poudarja, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto s sklepom z dne 11.2.1997, v katerem je bilo izrečno zapisano, da je dolžan nastopiti delo na novem delovnem mestu z dnem dokončnosti sklepa o prerazporeditvi. Delovno mesto, na katerega je s spornim sklepom razporejen, ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti, saj je tožnik gimnazijski maturant in se s tehničnimi opravili nikoli ni ukvarjal. Tudi po kolektivni pogodbi za lesarstvo je za tako delovno mesto zahtevana smer tehnik. Tožena stranka je tožnika neutemeljeno poklicala na delo, čeprav ni bilo dogovorjeno, na katerem delovnem mestu naj bi tedaj delal, saj sklep o razporeditvi še ni postal dokončen vse do odločitve o tožnikovem ugovoru. Zato tožnik nikakor ni neopravičeno izostal z dela, saj mu takratni direktor ni izrecno prepovedal nadaljevanja dopusta. Tudi sicer je bil tožnik v spornem obdobju bolan, vendar prav zaradi letnega dopusta, ki ga je tedaj koristil, ni nastopil bolniškega staleža. Dogovor med tožnikom in toženo stranko je bil, da tožnik izkoristi dopust za leto 1996 in 1997, vsaj do ureditve njegovega statusa. Dne 28.3.1997 je bilo s P., tedanjim v.d. direktorja, dogovorjeno, da se bo tožnik z novim direktorjem pogovoril o svojem statusu - do dogovora z novim direktorjem ni prišlo, novi direktor je 9.4.1997 izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, čeprav je tožnik do tega dne izkoristil dopust le za leto 1996 in je celotni dopust za leto 1997 v trajanju 35 dni ostal neizkoriščen. Tožnik ne ve, katerih pet zaporednih dni izostanka z dela je tožena stranka upoštevala - 3.3.1997 se je zglasil na delo in opravil primopredajo poslov. Njegov status je bil od 11.2.1997 nedefiniran, saj bi moral na drugem delovnem mestu pričeti z delom šele po dokončnosti sklepa z dne 11.2.1997. V napadeni sodbi sodišče ugotavlja, da gre brez dvoma za situacijo, kot jo predvideva 6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR, obenem pa si zastavlja vprašanje, s kakšnega dela je bil neopravičeno odsoten. Trditev tožene stranke, da naj bi mu bilo določeno delo v komerciali, je v nasprotju s sklepom z dne 11.2.1997, in tudi nima nobene opore v izvedenih dokazih.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ponavlja svoje dosedanje navedbe, zlasti dejstvo, da je bilo zaradi stavke in izpada proizvodnje in nujnih del v I. konec februarja 1997 potrebno s posebno odredbo pozvati na delo vse delavce, ki so bili na dopustu, med njimi tudi tožnika. Tožnik je odredbo prejel, se 3.3.1997 javil na delo, vendar je v delovnih prostorih ostal približno eno uro, nato pa odšel kljub izrecnemu opozorilu novega v.d. direktorja R. P., da mora delati in ne koristiti dopusta.

Tedaj je tudi soglašal z razporeditvijo na novo delovno mesto in je tudi v svojem ugovoru z dne 4.3.2997 izrazil pripravljenost za prevzem novega dela. Sklicevanje tožnika na bolezen je brez podlage, saj je predložil fotokopijo zdravniškega potrdila, ki je bilo izdano dne 18.9.1997, torej očitno le za potrebe sodnega postopka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi pravilne pravne presoje. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi sodbe sodišča prve stopnje strinja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa navaja naslednje: Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti sklepa o razporeditvi tožnika na delovno mesto "organiziranje, vodenje in delo v skupini v proizvodnji in na montaži" z dne 11.2.1997, ter sklepa nadzornega sveta z ne 3.6.1997 (št. 3-97/P), s katerim je bil tožnikov ugovor zavrnjen in potrjen prvostopenjski sklep o prerazporeditvi.

Na podlagi določbe 13. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ima poslovodni organ, ki po poteku časa, za katerega je bil izbran, ni znova izbran, oziroma je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Za delovno mesto "organiziranje, vodenje in delo v skupini v proizvodnji in montaži" (zaporedna številka 247) so v razvidu del in nalog tožene stranke predvideni naslednji pogoji: srednja izobrazba ustrezne smeri, 3 do 4 leta delovnih izkušenj, poznavanje načrtov materiala, sposobnost koordinacije med naročniki, investitorji in proizvodnjo ter organiziranje in razporejanje dela, nadzor nad delom in skrb za kvaliteto opravljenega dela. Pojem "ustrezne smeri" v razvidu ni natančneje opredeljen. Zato je potrebno pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da je tožnikova srednješolska izobrazba - gimnazijski maturant, za to delo ustrezna, nedvomno pa ima tožnik kot bivši direktor podjetja tudi zahtevane organizacijske oz. vodstvene sposobnosti in zmožnosti za koordinacijo in kontrolo, ki so za to delovno mesto (glede na opis delovnega mesta) potrebne. Tožnik tudi v pritožbi ne navaja nikakršnih novih dejstev, ki bi vplivala na pravilnost sprejete odločitve. Izpodbijani sklep o prerazporeditvi je zakonit, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 11.2.1997 ter sklepa z dne 3.6.1997 o zavrnitvi ugovora zavrnilo, pravilna.

Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Dokazano je, da je bil tožnik, enako kot drugi delavci tožene stranke, seznanjen z odredbo, da se z dnem 28.2.1997 vsem zaposlenim prekine izraba letnega dopusta. Iz izpovedi priče R. P., ki ji tožnik ni oporekal, tudi izhaja, da je na razgovoru dne 3.3.1997 tožniku izrecno dejal, da dopusta ne more nadaljevati, oziroma da mu nadaljnje izrabe dopusta ne odobrava. Glede na pisno odredbo in izrečno opozorilo tedanjega v.d. direktorja P., da mora dopust prekiniti in da bo tožnik, če bo še naprej koristil dopust, to storil na lastno odgovornost, je očitno, da tožnik za izrabo dopusta po 3.3.1997 ni imel odobritve pristojnega nadrejenega delavca, kar pomeni, da je njegov izostanek od tega dne dalje neopravičen. Izostanka z dela ne more opravičevati dejstvo, da sklep o prerazporeditvi z dne 11.2.1997 tedaj še ni bil dokončen - kljub nedokončnosti sklepa bi se moral tožnik javiti na delo in opravljati delo po odredbi nadrejenih, ki bi imeli možnost tožnika v tem času tudi začasno (npr. do dokončnosti sklepa z dne 11.2.1997) razporediti na ustrezno delovno mesto, zlasti v situaciji, ko je bilo dela v I. nujno zaključiti. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje da bi moral tožnik, če je bil bolan, iskati zdravniško pomoč in zahtevati ustrezne bolniške liste, ki bi opravičevali njegovo odsotnost z dela.

Bolniškega staleža pa tožnik v spornem obdobju ni nastopil, niti ga ni pridobil naknadno. Zgolj potrdilo zdravnika z dne 18.9.1997, iz katerega izhaja, da zaradi bolezni od 3.3.1997 do 7.3.1997 tožnik ni bil sposoben za službene obveznosti, pa njegovega izostanka ne opravičuje. Vsekakor je tožnikova neopravičena odsotnost tudi po 8.3.1997 trajala več kot pet delovnih dni, saj se v podjetju ves mesec marec ni zglasil, šele 4.4.1997 je bil med "dopustom" še enkrat na razgovoru pri v.d. direktorju P.. Zato je pravilen zaključek, da gre v obravnavanem primeru za situacijo iz 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) - tožnik je bil več kot pet delovnih dni neopravičeno odsoten z dela, na delo se ni vrnil, zato mu je delovno razmerje na tej podlagi zakonito prenehalo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).