Jedro

Očitek tožene stranke tožnici, da naj bi pri opravljanju uradnih nalog - nadzoru cestnega prometa (akcija promil) v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti napisala lažni rezultat in ne rezultata, kot naj bi izhajal iz zapisa rezultatov alkotesta, s čimer naj bi izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259/1 členu KZ- 1 ter s tem ravnanjem storila težjo disciplinsko kršitev po 1. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstaja dvom o tehnični brezhibnosti aparata (alkotesta), s katerim so bile opravljene meritve, saj se število navedenih preizkusov alkoholiziranosti po poročilu o opravljeni službi bistveno razlikuje od števila preizkusov po spominu iz aparata. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2011 in št. … z dne 8. 6. 2011 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 629,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnica v noči 17. 4. 2010 ob 00.50 uri pri preizkusu alkoholiziranosti ustavljenih voznikov, dejansko uporabila aparat Draeger št. 6810, in da je izpoved priče A.A. v disciplinskem postopku dne 20. 4. 2011, v bistveni stvari dvoumna. Iz strokovnega mnenja PU B. z dne 3. 12. 2010 jasno in nedvoumno izhaja, da so podatki shranjeni v spominu alkoskopa vselej enaki tistim na prikazovalniku, razen v primeru, če bi bil ta pokvarjen ali fizično poškodovan, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Rezultati, ki jih zabeleži alkoskop, ostanejo shranjeni v napravi in jih ni mogoče naknadno spreminjati. Iz izpisa alkotesta za aparat Draeger št. 6810 izhaja, da je bila dne 17. 4. 2010 ob 00.51 uri pri preizkusu alkoholiziranosti zabeležena vrednost 0,68 miligrama na liter izdihanega zraka (mg/l). Rezultat 0,68 mg/l je bil dne 17. 4. 2010 nesporno zabeležen na aparatu Draeger št. 6810, saj tega dne na aparatu ni razvidna vrednost 0,51 mg/l, za katero je tožnica stranki A.A. izdala plačilni nalog. Glede na dejstvo, da tako dan kot ura zabeleženega preizkusa alkoholiziranosti ustrezata obravnavanju A.A., nikjer pa ni zabeležena vrednost, za katero je bil A.A. izdan plačilni nalog, ni dvoma, da je tožnica priredila rezultat preizkusa alkoholiziranosti. Tožnica je tudi v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti zapisala, da je bil preizkus opravljen z elektronskim alkotestom znamke Draeger št. 6810 in navedeno izhaja tudi iz navedb policista C.C. v disciplinskem postopku. Tožnica sama tudi ni nikoli izpodbijala, da je dne 17. 4. 2010 uporabljala alkoskop tipa Draeger št. 6810, temveč je navajala le, da ne ve katerega od alkoskopov je uporabljala (Draeger št. 6810 ali Draeger 6510). Tako tožnica kot zaslišane priče so vedele povedati razliko med aparatoma, to je razlika v številu preizkusov alkoholiziranosti, ki se hranijo v spomin aparata. Vsekakor pa je pomembna tudi izpoved priče A.A. v disciplinskem postopku, ko je jasno izpovedal, da mu je tožnica ob preizkusu alkoholiziranosti povedala, da je ta pokazal preveč in ga zato mora zapreti. Zoper tožnico pa se pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodi kazenski postopek zaradi očitanega kaznivega dejanja ponareditve oz. uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259/1 KZ-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in jasno argumentirani, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, listin in prilog spisa izhaja, da je komandir policijske postaje D. E.E. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka (dne 20. 12. 2010). Tožnica je bila s sklepom z dne 6. 5. 2011 spoznana za disciplinsko odgovorno za kršitev delovnih obveznosti, ker je dne 17. 4. 2010 ob 00.50 uri, pri opravljanju uradnih nalog - nadzoru cestnega prometa (akcija promil), na območju F. - G., v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti napisala lažni rezultat 0,51 mg/l izdihanega zraka in ne vrednost 0,68 mg/l, kot to izhaja iz zapisa rezultatov alkotesta-aparat Draeger št. 6810. Tožena stranka je v sklepu zapisala, da ima ravnanje tožnice znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259/1 členu KZ-1 (Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem.) ter da je s tem ravnanjem tožnica storila težjo disciplinsko kršitev po 1. točki drugega odstavka 123. člena ZJU (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) ter se ji izreče disciplinski ukrep denarna kazen v višini 22 % plače za polni delovni čas, izplačano za mesec april 2010, v katerem je bila storjena kršitev in denarna kazen znaša 313,04 EUR.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da iz strokovnega mnenja PU B. z dne 3. 12. 2010 jasno in nedvoumno izhaja, da so podatki, shranjeni v spominu alkoskopa, enaki tistim na prikazovalniku, razen v primeru, če bi bil ta pokvarjen ali fizično poškodovan, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Tožnica je izpovedala, da je v poročilu o opravljeni službi v noči od 16. 4. 2014 do 17. 4. 2014 od 21.00 ure do 5.00 ure zjutraj, ki ga je napisal sodelavec C.C., zapisano, da sta s sodelavcem imela 16 preizkusov alkoholiziranosti, v izpisu opravljenih alkotestov pa je za isti čas prikazanih le 5 preizkusov in da navedeno vzbuja dvom o tehnični brezhibnosti aparata-alkotesta Draeger št. 6810. Prav tako je priča C.C. izpovedal, da je iz njegovega poročila razvidnih 20 opravljenih preizkusov, iz izpisa spomina aparata pa jih je lahko naštel le 6, kar tudi kaže na dvom o brezhibnosti alkotesta Draeger št. 6810. Navedeno je preverilo tudi sodišče prve stopnje in ugotovilo, da iz izpisa izhaja, da so trditve tožnice in njenega sodelavca C.C. točne. Iz izpisa namreč izhaja, da je bilo v času od 21.00 ure do 5.00 ure zjutraj, ko sta bila s sodelavcem na terenu v okviru akcije preizkusa alkoholiziranosti voznikov, opravljenih 5 preizkusov in sicer prvi ob 22:36:12 (0,10 mg/l), drugi ob 23:30:26, tretji ob 00:40:46, četrti ob 00:51:25 in pri tem je ta sporna vrednost 0,68 mg/l in to naj bi se, po navedbah tožene stranke, nanašalo na voznika A.A., peti preizkus pa je bil v času 01:28:46. Iz poročila pa izhaja, da je ob 22.00 uri bilo že opravljeno 9 preizkusov alkoholiziranosti voznikov. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se število navedenih preizkusov po poročilu o opravljeni službi bistveno razlikuje od števila preizkusov po spominu iz aparata Draeger št. 6810. 8. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da sta tako tožnica kot sodelavec C.C. v disciplinskem postopku izpovedala, da sta preizkus alkoholiziranosti, ob izvajanju akcije promil, izvajala z novim modelom alkotesta, da pa jima ni bila znana številka aparata ter da je zato povsem jasno, da sta uporabljala aparat tipa Draeger št. 6810, ki je imel bistveno večji spomin (za nazaj se je dalo pogledati do 250 preizkusov) od aparata tipa Draeger št. 6510, ki je imel manjši spomin in je bilo mogoče prebrati vrednosti le za okoli 10 zapisov nazaj. Sodišče prve stopnje je v 8. točki in 9. točki sodbe obrazložilo, zakaj obstaja dvom o neoporečnosti zapisanega v spominu aparata glede števila opravljenih preizkusov alkoholiziranosti po poročilu o opravljeni službi, ki ga je zapisal sodelavec tožnice C.C., ki je tudi izpovedal, da iz njegovega poročila izhaja, da je bilo opravljenih 20 preizkusov alkoholiziranosti, iz izpisa spomina aparata pa jih je mogoče prešteti le 6, kar se je ob primerjavi obeh listin prepričalo tudi sodišče prve stopnje. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati predvsem izpoved priče A.A. v disciplinskem postopku, ko je izpovedal, da mu je tožnica po preizkusu alkoholiziranosti povedala, da je le-ta pokazal preveč in ga mora zato zapreti. Tožena stranka je napravila konstrukt odgovornosti tožnice predvsem na podlagi izpovedi priče A.A., ki je izpovedal, da je slišal pogovor med tožnico in sodelavcem, da so zapori polni in na podlagi navedenega je tožena stranka sklepala, da je očitno tožnica prilagodila rezultate alkotesta in se s tem želela izogniti, da bi morala voznika odpeljati v zapor. Navedenega pa tožena stranka ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepov disciplinskega organa prve stopnje z dne 6. 5. 2011 in organa druge stopnje z dne 8. 6. 2011. 9. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v povezavi s 154. členom ZPP).