Jedro

Glede v predlogu zatrjevanih kršitev postopka velja, da toženka z načinom njihovega uveljavljanja ni zadostila zahtevanemu standardu natančnosti in konkretiziranosti očitkov v pomenu določbe četrtega odstavka 367. b člena ZPP in se zato Vrhovno sodišče z njimi ni ukvarjalo. V zvezi s problematiziranim materialnopravnim vprašanjem toženkine odškodninske odgovornosti pa velja, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani – kar velja tudi za trditve predlagateljice o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki ga z judikati, na katere se sklicuje, ni izkazala.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 31. 12. 2001, ko ji je na poledeneli in neočiščeni dohodni poti do gostinskega lokala v lasti toženke spodrsnilo, zaradi česar je padla in se poškodovala.

2. Sodišče prve stopnje je (po temelju v celoti, po višini pa delno) ugodilo zahtevku tožnice, izrecno izhajajoč iz splošnega načela „neminem laedere“ iz 16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ugotovilo je, da so „izpolnjene vse predpostavke za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Neočiščeno in poledenelo površino, ki služi kot dostop do gostinskega lokala in po kateri dnevno hodi večje število ljudi – gostov lokala, je prav gotovo potrebno šteti za nevarno stvar v smislu 154. člena ZOR, za katero njena lastnica objektivno odškodninsko odgovarja“. Temu je dodalo še, da „... ni verjelo trditvam toženke, češ da je kritičnega dne poskrbela za očiščenost in s tem varno uporabo dostopne poti do njenega lokala, ... saj iz izpovedbe tožnice, podkrepljene s pričanjem R. F., izhaja prav nasprotno“. Ugotovilo je tudi, da so v času škodnega dogodka „obstajale ugodne klimatske razmere za nastanek ledu“ (nizke temperature, padavine nekaj dni pred tem – vse po podatkih Agencije RS za okolje).

3. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (znižalo je le višino odškodnine za 2.000,00 EUR) in navedlo, da so ga izvedeni dokazi in obrazložitev sodišča prve stopnje prepričali, da je tožnica 31. 12. 2001 padla na poledeneli površini pred stopnicami lokala, za čiščenje katerega je bila odgovorna toženka. Sicer pa: „Toženkina odškodninska odgovornost je zagotovo podana. Pri tem ni pomembno ali odgovarja objektivno zaradi spolzke površine kot nevarne stvari (na kar se je po drugem odstavku 154. člena ZOR sklicevalo sodišče prve stopnje), ali pravilnejše stališče o njeni subjektivni odškodninski odgovornosti po prvem odstavku 154. člena ZOR, ker je z opustitvijo čiščenja ledu povzročila tožničin padec in škodo. Toženka ni dokazovala, da za neočiščeno površino ni kriva“.

4. Toženka v predlogu za dopustitev revizije uveljavlja vse revizijske razloge – kot takega v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da uveljavlja kršitev postopka pred sodiščem druge stopnje: sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za utemeljevanje krivdne odgovornosti; v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZOR bi moralo navesti, v čem jej škodno ravnanje toženke, kaj je torej opustila, in navesti materialno podlago za domnevno dolžno ravnanje, navesti pa bi tudi moralo, ali toženka krivdno odgovarja v svojstvu opravljanja dejavnosti ali kot lastnica zemljišča – seveda v okviru tožbenih navedb. V zvezi s tem je treba po mnenju toženke opozoriti, da tožnica krivdne odgovornosti ni utemeljevala drugače, kot „da je za dohod do lokala dolžna skrbeti toženka“. Lastništvo zemljišča je tožnica uveljavljala le v zvezi z objektivno odgovornostjo. Zgolj s tem, ko tožnica trdi, da bi dostop do lokala moral biti očiščen, še ni navedla odločilnih dejstev o tem, zakaj bi prav toženka morala očistiti sporno površino. Zatrjuje tudi odstop od sodne prakse in se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 246/2009, II Ips 305/2001 in II Ips 161/2001. 5. Predlog ni utemeljen.

6. Glede v predlogu zatrjevanih kršitev postopka velja, da toženka z načinom njihovega uveljavljanja ni zadostila zahtevanemu standardu natančnosti in konkretiziranosti očitkov v pomenu določbe četrtega odstavka 367. b člena ZPP in se zato Vrhovno sodišče z njimi ni ukvarjalo. V zvezi s problematiziranim materialnopravnim vprašanjem toženkine odškodninske odgovornosti pa velja, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani – kar velja tudi za trditve predlagateljice o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki ga z judikati, na katere se sklicuje, ni izkazala. Zato je Vrhovno sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).