Jedro

Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot livar, se je poškodoval na delu, ko mu je vezalna naprava, s pomočjo katere se izdelki („aluminijski hlebčki“) zlagajo na palete, stisnila nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik v trenutku, ko se je sprožila vezalna naprava, nahajal v območju vezalne naprave, pomeni okoliščino, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 153. členom OZ. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se je nahajal v posebej ograjenem prostoru takrat, ko se je povezovalna naprava zagnala, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. Ravnanje tožnika v nasprotju z navodili delodajalca je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila in mu povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške v višini 2.118,09 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja in da tožena stranka tega ni mogla pričakovati in se posledicam ravnanja izogniti ali jih odstraniti. Sodišče prve stopnje je verjelo priči A.A., da sta s tožnikom skupaj opravljala delo povezovanja hlebčkov in ni verjelo tožniku, da je tožnik sam opravljal to delo, A.A. pa je vklopil vezalno napravo, ne da bi tožnik lahko pričakoval takšno ravnanje. Dejstvo je, da je bil tožnik v času nezgode v položaju, ko mu je mehanizem hidravlike stisnil nogo. Če bi držala izpoved A.A., tožnik ne bi imel noge v takem položaju. Če A.A. naprave ne bi vklopil, tožnik tudi ne bi doživel takšnih nepopravljivih posledic. V času vklopa naprave je tožnik zlagal hlebčke na mesto, kjer jih je kasneje povezovalna naprava povezala. Navaja, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke mag. B.B. izhaja, da je pomemben vzrok za poseganje v samo napravo zaradi neustreznega delovanja laserja, ki omogoča izločitev neustreznih hlebčkov. Izvedenka ugotavlja, da so pri toženi stranki potekala številna izobraževanja, pri tem pa tožnik izpostavlja, da se navodila ne spoštujejo dosledno. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih pritožba uveljavlja le pavšalno, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe v OZ, ki se nanašajo na objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

7. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; ZVZD)). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

8. Tožnik je bil v času nastanka nesreče zaposlen pri toženi stranki, kjer se je 19. 9. 2012 poškodoval. Tožnik je bil kot livar zadolžen za zlaganje izdelkov („aluminijskih hlebčkov“) na palete, ki se potem povezujejo s pomočjo stroja. Če so izdelki naloženi previsoko, jih mora livar ročno odstraniti, ker jih sicer stroj ne more povezati. Vezalna naprava mu je stisnila nogo, saj je ostal v ograjenem prostoru, v katerem se medtem, ko naprava deluje, ne bi smel nahajati. Po stališču sodišča prve stopnje ta naprava predstavlja nevarno stvar, ker iz nje izvira večja škodna nevarnost in terja povečano pozornost oseb, ki s stvarjo prihajajo v stik. Tudi dejstvo, da je stroj ograjen z varnostno ograjo pomeni, da je podano večje tveganje od običajnega. Pakiranje izdelkov na palete se opravlja v posebnem prostoru, ki je ograjen in so na njem nameščena varnostna vrata. Če je vstop v ta prostor odprt, ni mogoče vklopiti mehanizma za povezovanje izdelkov na paleti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ostal v območju vezalne naprave v dogovoru s sodelavcem z namenom, da bi znotraj naprave preverjal pravilnost njenega delovanja, sodelavec pa bi zunaj zagnal vezalno napravo. S tem v zvezi je priča A.A. pojasnila, da se takšni „zapleti“, pri katerem je bilo potrebno njegovo sodelovanje (ko je tožnik ostal znotraj ograjenega prostora vezalne naprave, priča pa zunaj in je od zunaj sprožila napravo - oziroma „šaltala“), dogajajo leta in leta, ker se drugače ne da zagotoviti, oziroma preveriti, če se bo trak pravilno zavezal. Tožnik je lahko le znotraj ograje preveril, zakaj prihaja do napake pri vezanju, kar se od zunaj, izven ograjenega območja naprave, to ne more videti oziroma preveriti. Priča je še pojasnila, da v vodstvu vsi vedo za takšno ravnanje, pri čemer je izrazila začudenje, da ne pride še do večjega števila takšnih nesreč. Priča je prepričljivo pojasnila, da so vodstvo „tisočkrat“ opozorili, da se le tako lahko ugotovi napaka, vendar pa je vodstvo vztrajalo, da naj delavci ne hodijo v območje ograjene naprave, kar pa bi po izpovedi priče A.A. pomenilo izpade v proizvodnji. Tudi priča C.C., tehnolog pri toženi stranki, ni mogla zanikati, da ne pride do situacij, ko delavca (posluževalca) sama odpravljata napako in hkrati zaganjata napravo, čeprav se načeloma to ne bi smelo izvajati.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo na vezalni napravi, ki pomeni nevarno stvar oziroma dejavnost. V skladu s 149. členom OZ se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma dejavnosti. Nevarna je tista dejavnost, med izvajanjem katere je že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Ker je na podlagi 150. člena OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja, je podana podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, predvsem na podlagi izpovedbe priče D.D. ter izvedenskega mnenja izvedenke mag. B.B., da takšno ravnanje tožena stranka prepoveduje oziroma sankcionira. Tudi tehnolog C.C. je izpovedal, da tožnik ne bi smel stopati v območje vezalne naprave, medtem ko nekdo drug sproži njeno delovanje. Takšnega ravnanja ne opravičuje niti morebitno nepravilno delovanje naprave, ker bi moral tožnik v takšnem primeru poklicati vzdrževalce. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik skupaj s sodelavcem A.A. kršil pravila varnosti pri delu. Skupaj sta obšla vse varnostne mehanizme, ki jih je določila tožena stranka, z namenom, da se takšne nesreče preprečijo. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je takšna škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika in njegovega sodelavca, ki jih tožena stranka ni mogla pričakovati in se njihovim posledicam izogniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožena stranka pripravljena navodila za delo z nevarnimi snovmi in posebnimi ukrepi za varno delo v proizvodnji livarskih zlitin ter v skladu z navedenimi navodili mora livar pri vstopu v varovano območje stroja vzeti ključ, s katerim odklene vrata, s seboj. Tožnik tega ni storil, saj v nasprotnem zagon vezalnega mehanizma stroja ne bi bil mogoč. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka ravnanja tožnika ni mogla pričakovati in preprečiti. Štelo je tudi, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde za nastalo škodo, pri čemer se je sklicevala na 45. člen ZDR-1, da je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka je zadostila pogoju iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), ki določa, da mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev izključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izvajala številna usposabljanja, ki jih je tudi povzelo ter na podlagi navedenega štelo, da je tožena stranka izpolnila obveznosti in zagotovila pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik v trenutku, ko se je sprožila vezalna naprava in mu pri tem stisnila nogo k paleti nahajal v območju vezalne naprave, pomeni okoliščino v skladu s 153. členom OZ, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti.

12. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s popolno izključitvijo objektivne odškodninske odgovornosti zavzelo stališča v več svojih odločitvah. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (tako npr. sodba opr. št. VIII Ips 209/2013 z dne 22. 4. 2014, sodba opr. št. VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013) izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih (Glej tudi Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21, sodbo opr. št. VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013, itd.). V zadevi opr. št. VIII Ips 209/2013 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da se delodajalec (kot imetnik nevarnih stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo) lahko odgovornosti za škodo izogne, če gre za primer iz prvega odstavka 153. člena OZ, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Delodajalec je deloma (torej ne v celoti) prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Za popolno izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ se torej zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca (ali tretjega), vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in (kumulativno) se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

13. Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se je nahajal v posebej ograjenem prostoru takrat, ko se je povezovalna naprava zagnala, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. K tveganju objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna ali nepremišljena ravnanja oškodovancev (prim. sodbo in sklep opr. št. II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012, po kateri v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo celo nekatera nerazumna dejanja oškodovanca. Rizik takšnih dejanj oškodovanca za objektivno odgovornega imetnika oziroma obratovalca pa je vseeno omejen - primerjaj npr. s sodbo opr. št. II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007).

14. Ker so delavci opozarjali vodstvo na napake, ki se pojavljajo pri delovanju vezalne naprave, pri čemer je priča A.A. opozorila, da delavci pri vezalni napravi sami odpravljajo manjše („banalne“) napake, večje napake pa sporočijo predpostavljenemu, da ta zagotovi servis, ni mogoče šteti, da tožena stranka ni mogla pričakovati ravnanja delavcev, ki ni v skladu z navodili za varno opravljanje dela. Ne gre tudi spregledati izpovedi navedene priče, da morajo delavci na vezalni napravi opozoriti vodstvo, zakaj se proizvodnja zaustavlja, to pa lahko ugotovijo le tako, da ugotovijo napako (znotraj ograjenega območja). Zato se tožena stranka ne more v celoti izogniti odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku.

15. Kako je do nesreče prišlo, oziroma ravnanje tožnika v nasprotju z navodili delodajalca, je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16. Do ostalih pritožbenih navedb tožnika se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca glede dela z vezalno napravo, sploh ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine. Zato ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek, izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP, strankam pa bi s tem tudi odvzelo (ustavno) pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožbeno sodišče z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ni prekršilo prepovedi iz citirane določbe 355. člena ZPP.

18. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ob predpostavki, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do eventualnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo mogoče presoditi o tožnikovi soodgovornosti in višini odškodnine.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.