Jedro

Zgolj navedba dejstev, da je verjetnost obstoja terjatve podana, še ne pomeni izkaza verjetnosti obstoja terjatve po 1. odst. 272. čl. ZIZ, ker mora tožeča stranka poleg tega tudi predlagati oz. predložiti ustrezne dokaze (212. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Slednjega pa tožeča stranka ni storila, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zato verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin s parc. št. 2769/4 in 2769/5 k.o. I. mesto, ker je menilo, da zato, ker ta ni predložila dokazov za svoje trditve, da je v roku dveh let od tožene stranke zahtevala sklenitev kupoprodajnih pogodb za sporne nepremičnine, ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve na sklenitev kupoprodajnih pogodb.Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila ugovor (prav: pritožbo - pojasnilo te stranke z dne 31.5.2004) iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep nadomesti s sklepom o začasni odredbi. Primarno graja ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni predložila dokaza, da je zahtevala v času, ko je bila znani investitor po Odloku, sklenitev kupoprodajnih pogodb. Tožeča stranka je namreč 25.2.1999 zahtevala od Občine I. odkup nezazidanih stavbnih zemljišč na območju OSC v I. 05/2. Občina I. je navedeni dopis prejela 13.5.1999 torej v času, ko je bila tožeča stranka znani investitor. Ob tem je treba tudi upoštevati, da tožeča stranka mogoče res ni pravno formalno zahtevala sklenitev pogodbe za točno določene parcele, vendar je bilo obema pravdnima strankama izjemno dobro znano, katero območje spada v območje OSC, 05/2, zato je treba po prepričanju tožeče stranke vse dopise tožeče stranke v času, ko je bila po Odloku znani investitor in so se nanašali na odkup parcel, striktno upoštevati kot zahteve za sklenitev kupoprodajnih pogodb. Tožeča stranka je 13.5.1999 pisala na Občino I. in ji natančno navedla, katere parcele potrebuje v odkup zaradi realizacije znanega investitorstva po Odloku. Tudi ta dopis je po prepričanju tožeče stranke treba šteti kot zahtevo za sklenitev kupoprodajnih pogodb. Nenazadnje pa je tožeča stranka pisala toženi stranki 13.5.2002, kjer je opominjala, da ni bilo odgovora in odziva s strani tožene stranke zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe. Zaradi tega je tudi ta opomin šteti kot opomin tožeče stranke za sklenitev kupoprodajnih pogodb. Zaradi vsega navedenega je tožeča stranka prepričana, da je naredila vse kot dober gospodarstvenik, da je pristopila k realizaciji Odloka ter zahtevala odkup navedenih parcel zaradi realizacije statusa znanega investitorstva ter zaradi tega te njene trditve niso brez dokazne podlage. To pomeni, da so ugotovitve v izpodbijanem sklepu v nasprotju z dokaznim gradivom. Ni mogoče tožeči stranki očitati, da ni storila vsega potrebnega, da pristopi k realizaciji določb Odloka in da odkupi parcele. Odkup parcel je predpogoj, da bi lahko tožeča stranka sploh sprožila postopek za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja, kar je tudi navedeno v Odloku. Sodišče ni v skladu z določbami ZPP tožeče stranke pozvalo na dopolnitev tožbe, v kolikor je tožeča stranka navedla dokaze in jih ni predložila, zaradi česar gre za kršitev pravil postopka. Zaradi navedb, da ne držijo navedbe v izpodbijanem sklepu, da tožnica nima izkazane zahteve za sklenitev kupoprodajnih pogodb v času, ko je bila znani investitor, to posledično pomeni, da je zagotovo z verjetnostjo izkazana njena terjatev, izkazana pa je tudi nevarnost uresničitve izkazane terjatve, saj Občina I. želi prodati navedeni parceli (Občina I. je že sprejela sklep, da se sporni parceli prodata).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka temelji tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe na trditvi, da je skladno z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih in zazidalnem načrtu za območje obrtno stanovanjske cone v I. št. 351-106/93 z dne 29.1.1998 (dalje: odlok), določena za znanega investitorja in je glede na to in glede na 48. čl. tedaj veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur.l.RS št. 44/97), tožena stranka imela podlago, da tožeči stranki brez javnega razpisa proda določena zemljišča iz navedenega območja. Skladno z odlokom (34. čl.) naj bi tožeča stranka kot znani investitor storila vse potrebno, da bi v roku dveh let od njegove objave pridobila od tožene stranke zemljišča, do katerih je bila upravičena, saj naj bi od tožene stranke zahtevala odkup stavbnih zemljič, vendar pa slednja ni želela skleniti ustreznih pogodb.

S predlagano začasno odredbo uveljavlja tožeča stranka zavarovanje svoje (nedenarne) terjatve do tožene stranke na sklenitev (kupo)prodajne pogodbe za tam navedene nepremičnine. Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za to, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je, da predlagatelj izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev do nasprotne stranke nastala. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sicer navedla dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je verjetnost obstoja terjatve podana (da ima status znanega investitorja po 48. čl. ZSZ in da je skladno z odlokom v roku dveh let zahtevala sklenitev pogodbe za sporna zemljišča), vendar pa zgolj navedba dejstev, da je verjetnost obstoja terjatve podana, še ne pomeni izkaza verjetnosti obstoja terjatve po 1. odst. 272. čl. ZIZ, ker mora tožeča stranka poleg tega tudi predlagati oz. predložiti ustrezne dokaze (212. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek). Slednjega pa tožeča stranka ni storila, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zato verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tožbi s predlogom za izdajo začasne odredbe res omenjala, da naj bi že 25.2.1999 od tožene stranke zahtevala odkup stavbnih zemljišč na območju 05/2 obrtno stanovanjske cone v I., ter da naj bi nazadnje to zahtevala z dopisom z dne 13.5.2002, vendar pa teh listin ni predložila; šele pritožbi je priložila dopis z dne 13.5.2002 in se dodatno sklicevala na dopis z dne 13.5.1999, vendar pa teh listin pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker tožeča stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe oz. do izdaje izpodbijanega sklepa (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Tožeča stranka ni nobene od listin, ki jih sedaj izpostavlja v pritožbi, v tožbi s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagala kot dokaz, zato že iz tega razloga ne bi mogla biti utemeljena pritožbena trditev, češ da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker da ni tožeče stranke pozvalo k dopolnitvi predloga s predložitvijo dokazov. Ali pa je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. čl. ZIZ (nevarnost, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena), glede na stanje stvari niti ni odločilnega pomena za zadevo, saj morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe po prej navedenem zakonskem določilu, izpolnjena kumulativno.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.