Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz tožbe, izpovedi tožnika in ugotovitev izvedenca razvidno, da se tožnik zaveda posledic poškodb ter njihovega vpliva na kvaliteto življenja, njegovo življenjsko aktivnost, prav tako pa tudi prikrajšanja, ki ga ob tem čuti, in prav to prikrajšanje predstavlja duševne bolečine, ne glede na to, ali jih tožnik tako dobesedno poimenuje ali ne.

Iz zavarovalne police izhaja, da znaša odbitna franšiza 10 % od odškodnine, enako je določeno v sedmem odstavku 25. člena Splošnih pogojev toženke. Odbitna franšiza se torej odšteva od odškodnine in ne od zavarovalne vsote.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 26.438,15 EUR tečejo od 22. 3. 2011 do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.438,15 EUR od 8. 3. 2011 do 21. 3. 2011 pa se zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 26.438,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za znesek 82.576,02 EUR) je zavrnilo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.054,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče glede odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, odškodnine ni ustrezno individualiziralo, odškodnina tudi ni objektivno pogojena s podobnimi odškodninami po sodni praksi. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti navaja, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine v dosojenem znesku 18.500 EUR glede na povzročene poškodbe, intenziteto poškodb, trajanje bolečinskega obdobja in nevšečnosti med zdravljenjem. Dosojena odškodnina je tudi v nasprotju z načelom objektivne pogojenosti odškodnin. Povzema ugotovitve izvedenca glede utrpelih poškodb ter ugotovljene nevšečnosti tožnika. Glede stopnje in trajanja telesnih bolečin navaja, da je tožnik trpel le teden dni stalne intenzivne bolečine, zatem le občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine le še mesec dni, stalne zmerne mesec dni in občasne zmerne bolečine dve leti. Tožnik torej ni trpel hudih bolečin, medtem ko je bodoče zmerne in blage bolečine sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede odškodnine za strah navaja, da je previsoko odmerjena. Tožnik je zaradi padca v globino utrpel zelo intenziven primarni strah, intenziven sekundarni strah pa je trpel le dva meseca, strah je kasneje prešel le v zmeren sekundarni strah, ki ne predstavlja pravno priznane škode. Nepravilno je sodišče tožniku dosodilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik namreč v trditveni podlagi ni navedel, da zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti duševno trpi ali da doživlja duševne bolečine, ampak je le opisal omejitve in trajne posledice, ki jih ima zaradi poškodbe ledvene hrbtenice. Navajal je, da zahteva odškodnino iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti, kar pa ni pravno priznana škoda v smislu določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožba ni sklepčna. Tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, na kar je toženka izrecno opozorila v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2016, česar tožnik ni prerekal. Sodišče tega ni upoštevalo in je kršilo tudi določbe postopka. Sodišče navaja, da tožnik izrecno ni zatrdil duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, zmotna pa je ugotovitev sodišča, da mu tega ni bilo treba, ker je bilo to razvidno iz tožbe in dokaznega postopka. Tožnik torej ni upravičen do dosojene odškodnine iz tega naslova. Če bi bil upravičen, je znesek previsoko odmerjen. Tožniku je poškodba ledvene hrbtenice sicer pustila trajne posledice, vendar so se tožnikove življenjske aktivnosti le zmanjšale, spoznan je za invalida III. kategorije in je še deloma delovno zmožen, saj lahko opravlja lažje delo z omejitvami, brez dvigovanja bremen, težjih od 10 kg in brez pogostega pripogibanja. V zvezi s športnimi aktivnostmi tožnik ni več sposoben le za aktivne športne aktivnosti na nogah, za ostale aktivnosti je popolnoma sposoben. Glede odškodnine iz naslova skaženosti toženka navaja, da se tožnikova brazgotina nahaja na spodnjem delu hrbta in je manj vidna, zato ne dosega praga objektivnega merila, saj zakrita sprememba tožnikove zunanjosti, ki se nahaja na manj vidnem mestu, ne predstavlja take spremembe zunanjosti, da bi sprožila pomilovanje ali zgražanje okolice. Skupna denarna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 51.500 EUR bistveno presega dosojene odškodnine zaradi zloma ledvenega vretenca in odstopa od drugih primerov po sodni praksi. Tudi odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem tožnika sodišče ni pravilno odmerilo. Nepravilno je odškodnino prisodilo po prostem preudarku, saj se višina zneska lahko določi. Sodišče ne bi smelo upoštevati kilometrine 0,37 EUR/km, ampak bi moralo upoštevati ceno javnega prevoza oziroma ceno kilometra skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Tožeča stranka stroškov v vtoževani višini ni izkazala, zahtevek bi bilo treba zavrniti. Sodišče je obračunalo odbitno franšizo v višini 10 % od zneska nepremoženjske in posebej od premoženjske škode, to bi moralo odšteti od zavarovalne vsote, o čemer se je izrekla tudi sodna praksa. Iz judikata VSC Cp 343/2012 izhaja, da se v primeru, ko dejanska skupna škoda presega višino zavarovalne vsote, odbitna franšiza odšteje od zavarovalne vsote, česar sodišče ni upoštevalo in je tako kršilo materialno pravo. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka specificirala, da je ob upoštevani odbitni franšizi plačala znesek 14.850 EUR iz naslova odškodnine in znesek v višini 5.974,60 EUR iz naslova nateklih zakonskih zamudnih obresti od 22. 3. 2011 do plačila. Zato ni pravilno, da je sodišče štelo, da je tožena stranka plačala 20.824,60 EUR iz naslova odškodnine. Se pa tožena stranka strinja, da je treba odškodnino iz naslova nepremoženjske škode revalorizirati po vrednosti na dan izdaje sodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je prejela odškodninski zahtevek 8. 3. 2011. V skladu z določilom 943. člena OZ, bi morala tožena stranka izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Zamudne obresti lahko zato začnejo teči šele po poteku 14-dnevnega roka od vložitve zahtevka pri toženi stranki, to je od 22. 3. 2011 dalje. Tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, zato bi moralo sodišče šteti dejstva, ki jih je navajala tožena stranka, za priznana s strani tožeče stranke. Glede na navedeno tudi stroški postopka niso pravilno odmerjeni in je treba spremeniti stroškovni del sodbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa OZ. Ta v 179. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

5. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje glede tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje odškodnino iz naslova telesnih bolečin tožnika in nevšečnosti v času zdravljenja pravilno odmerilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Toženka navaja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, vendar pri povzemanju utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika povzema ugotovitve izvedenca, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, in ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Le glede telesnih bolečin dodatno zmotno navaja, da tožnik hudih bolečin ni trpel, ker je izvedenec ugotovil, da je tožnik trpel le teden dni stalne intenzivne bolečine, zatem pa le občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine mesec dni, stalne zmerne bolečine mesec dni in občasne zmerne bolečine še dve leti. S strani izvedenca opredeljene stalne intenzivne bolečine namreč predstavljajo hude bolečine tožnika. Sicer pa je hude stalne bolečine skupno 10 dni ugotovil tudi cenzor tožene stranke A. A. (priloga B 4), na njegove ugotovitve se je sklicevala sama toženka in navajala, da navedbe v mnenju sprejema kot svoje navedbe. Te navedbe so torej predstavljale del trditvene podlage toženke, zato v pritožbi neutemeljeno izpodbija obstoj hudih telesnih bolečin tožnika.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki podrobno izhaja iz 13. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, in sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, navedenih ugotovitev ne povzema v celoti, temveč se nanje sklicuje, je nadalje zmotna pritožbena navedba, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Utrpljen zdrobljen zlom II. ledvenega vretenca je huda telesna poškodba, medtem ko sta ostali utrpeli poškodbi tožnika predstavljali lahki poškodbi. Tožnik je bil med drugim operiran pod splošno anastezijo, šlo je za zahteven poseg, 10 dni je bil hospitaliziran v bolnici, 14 dni je bil v Zdravilišču D. Med hospitalizacijo je prejemal zdravila v obliki injekcij in infuzij, prejemal je tudi narkotike. Sedem dni je ležal v postelji in potreboval tujo pomoč v večjem obsegu, nadaljnja dva meseca pa je še vedno potreboval tujo pomoč pri določenih opravilih. Tekom zdravljenja je prišlo do zapleta, tožnik je bil 36 x izpostavljen manjšim dozam ionizirajočega sevanja zaradi rentgenskega slikanja, opravil je magnetno resonanco in pregled električne prevodnosti živcev, 17 x je bil v ambulanti pri lečečem kirurgu, enkrat pri lečečem nevrokirurgu, 24 x pa na kontroli pri osebnem zdravniku. Tožnik je bil v bolniškem staležu zaradi zdravljenja posledic poškodb v času od 17. 2. 2009 do 21. 2. 2011, torej dobri dve leti. Trpel je teden dni stalne intenzivne bolečine, mesec dni občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine, stalne zmerne še nadaljnji mesec in občasne zmerne bolečine še dve leti. Ob ugotovljenem dejanskem stanju znesek 18.500 EUR predstavlja odškodnino, ki je pravična odškodnina po navedenih določilih OZ in gre tudi glede na sodno prakso za primerljivo odškodnino, drugačne pavšalne pritožbene navedbe, da je dosojena odškodnina v nasprotju z načelom objektivne pogojenosti odškodnin, pa niso utemeljene.

7. Tudi odškodnina iz naslova strahu je odmerjena pravilno in v skladu s prej navedenimi določbami OZ. Tožnik je utrpel kratkotrajen, a zelo intenziven primarni strah, kar pritožba tudi priznava (po mnenju izvedenca je šlo za smrtno grozo), ki je trajal do zaključka osnovne diagnostike v bolnišnici. Intenziven sekundarni strah je tožnik trpel dva meseca, zmeren sekundarni strah pa dve leti. Upoštevaje takšne ugotovitve in dejstvo, da je strah kot pravno priznana škoda enotna oblika škode je znesek 2.500 EUR primerna satisfakcija za utrpel strah tožnika neposredno ob dogodku in za utemeljen strah za izid zdravljenja in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbenega zahtevka glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. Toženka je zahtevku iz tega naslova nasprotovala, ker naj bi bil pretiran in ker naj ne bi nastopilo zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika do te mere, da bi bil tožnik upravičen do vtoževane višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Šele v vlogi z 31. 3. 2016 (pred koncem postopka na prvi stopnji) je zatrdila nesklepčnost tožbe v tem delu, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz tožbe, izpovedi tožnika in iz ugotovitev izvedenca razvidno, da se tožnik zaveda posledic poškodb ter njihovega vpliva na kvaliteto življenja, njegovo življenjsko aktivnost, prav tako pa tudi prikrajšanja, ki ga ob tem čuti, in prav to prikrajšanje predstavlja duševne bolečine, ne glede na to, ali jih tožnik tako dobesedno poimenuje ali ne.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil znesek v višini 30.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika odmerjen previsoko. Sodišče prve stopnje je v skladu z izvedeniškim mnenjem med drugim ugotovilo, da so trajna funkcionalna posledica pri tožniku zmanjšana gibljivost ledvene hrbtenice srednje stopnje ter občasne blage do zmerne bolečine, predvsem kadar je tožnik dalj časa v pokončnem položaju. Tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane, zaradi trajnih posledic je bil spoznan za invalida III. kategorije, kar pomeni, da lahko opravlja lažje delo z omejitvami, brez pogostega pripogibanja in brez bremen, težjih od 10 kg, kar navaja tudi pritožba. Tožnik ni sposoben za delo, pri katerem je potrebna že kratkotrajna hoja, stoja, za delo z dolgotrajnim sedenjem ali v prisiljenih položajih. Glede športnih dejavnosti tožnik ni sposoben za aktivne športne dejavnosti na nogah. Pred poškodbo je redno rekreativno igral nogomet in košarko ter zahajal na družabne in plesne prireditve in te aktivnosti je moral opustiti. Poleg ugotovitev, ki jih deloma povzema tudi toženka v pritožbi, je sodišče nadalje ugotovilo, da tožnik dela na montaži, na jekleni konstrukciji in na strehi, ki ga je opravljal od 18. leta dalje, ne more več opravljati. Glede na mnenje rehabilitacijskega centra Inštitut Soča pa je vprašljivo tudi opravljanje njegovega poklica trgovca. Od športov mu je priporočeno le plavanje. Zaradi posledic poškodbe je tožnik živčen in zvečer trpi hujše bolečine. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljene pritožbene navedbe o previsoko odmerjenem znesku odškodnine iz tega naslova. Nasprotno s pritožbenimi navedbami je znesek ustrezno individualiziran, hkrati pa tudi v mejah odškodnin, ki jih prisoja sodna praksa in je drugačna pavšalna pritožbena navedba, da znesek ni objektivno pogojen, neutemeljena.

10. Neutemeljena je tudi navedba, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova skaženosti, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da so izpolnjena tako objektivna kot subjektivna merila za prisojo odškodnine iz tega naslova in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Končno je glede odškodnine iz naslova nematerialne škode neutemeljena tudi pavšalna navedba, da skupna denarna odškodnina v višini 51.500 EUR bistveno presega dosojene odškodnine zaradi zloma ledvenega vretenca in da naj bi odstopala od podobnih primerov po sodni praksi, saj je prisojena odškodnina v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere.

12. Glede odškodnine iz naslova premoženjske škode, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo na podlagi 174. člena OZ v zvezi s 132. členom OZ je ugotoviti, da je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče tožniku zmotno priznalo odškodnino ob upoštevanju kilometrine (0,37 EUR/km). Toženka je v postopku navajala, da se lahko tožniku priznajo le stroški javnega prevoza, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do 1. 6. 2009 tožnik ni mogel varno uporabljati javnih prevoznih sredstev za opravljanje ambulantnih kontrol, pozneje pa je javni prevoz lahko uporabljal z omejitvijo, da vožnja ni bila dolga in naporna. Sodišče je zato tožniku utemeljeno priznalo kilometrino (in ne stroškov javnega prevoza) in se toženka zmotno sklicuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik 17 x na kontrolah pri lečečem kirurgu, enkrat pri lečečem nevrokirurgu in 24 x pri osebnem zdravniku, tožnik pa je zahteval kilometrino za 13 prevozov v Ljubljano, 10 v N. in enega v D. in nazaj v M., je sodišče prve stopnje zahtevku iz tega naslova pravilno v celoti ugodilo, kljub temu, da drži, da sklicevanje na 216. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bilo potrebno, saj je bilo višino zneska mogoče ustrezno preveriti oziroma ugotoviti.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje odbitno franšizo v višini 10 % od odškodnine odbiti oziroma odšteti od zavarovalne vsote, glede na to, da je dejanska skupna škoda presegla višino zavarovalne vsote. Po stališču toženke se v takem primeru odbitna franšiza odšteje od zavarovalne vsote in ne od odškodnine. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj iz zavarovalne police (priloga B 1) izhaja, da znaša odbitna franšiza 10 % od odškodnine, enako je določeno v sedmem odstavku 25. člena Splošnih pogojev toženke (priloga B 2), ki določa, da odbitna franšiza znaša 10 % od odškodnine, pri čemer se odškodnina lahko zmanjša tudi iz drugih razlogov. Ob takšnih določbah je ugotoviti, da se odbitna franšiza odšteva od odškodnine in ne od zavarovalne vsote. Način, kot ga zatrjuje tožena stranka, bi moral biti izrecno določen, a ni. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Sklicevanje na eno (drugačno) odločbo iz sodne prakse ne zadošča in ta še ne predstavlja ustaljene sodne prakse (iz nje pa izhajajo tudi drugačni splošni pogoji, kot so splošni pogoji toženke).

14. Toženka utemeljeno navaja, da je ob plačilu zneska v višini 20.824,60 EUR (25. 11. 2015) navedla, da je plačala znesek 14.850 EUR iz naslova odškodnine, znesek v višini 5.974,60 EUR pa iz naslova nateklih zakonskih zamudnih obresti od 22. 3. 2011 do plačila, vendar kljub temu sodišče druge stopnje v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni posegalo. Pritožuje se namreč samo toženka, ki ji je odločitev v tem delu v korist, saj je sodišče celoten plačani znesek 20.824,60 EUR valoriziralo po stanju na dan izdaje sodbe (trditev toženke pa je, da je iz naslova odškodnine plačanih samo 14.850 EUR).

15. Utemeljeno se toženka pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od vložitve odškodninskega zahtevka pri toženki. Temu je toženka v odgovoru na tožbo nasprotovala z navedbo, da bi mu morala, v primeru ugotovitve obstoja obveznosti, izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo, in da zamudne obresti začnejo teči po preteku 14-dnevnega roka od vložitve zahtevka pri toženi stranki, to je od 22. 3. 2011 dalje. Tem trditvam toženke tožnik v nadaljevanju ni nasprotoval, iz tretjega odstavka 24. člena splošnih pogojev toženke pa izhaja 14-dnevni rok za izplačilo odškodnine, zato so drugačni razlogi in drugačna odločitev sodišča prve stopnje napačni. Toženka je odškodninski zahtevek s strani tožnika prejela 8. 3. 2011 (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), zato tečejo zakonske zamudne obresti od poteka 14-dnevnega roka, to je od 22. 3. 2011 dalje do plačila. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

16. Glede odločitve o stroških se toženka pritožuje le posledično. Ker je razen glede začetka teka zamudnih obresti od odškodnine odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pravilna tudi stroškovna odločitev.

17. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu (glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti), v pretežnem delu pa je bila neuspešna. Glede na navedeno nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).