Jedro

Pozitivni pogodbeni interes je izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Enak je razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi obroki leasinga ter morebitnimi drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca.

Leasingodajalec, ki je zaradi leasingojemalčeve kršitve pogodbene obveznosti odstopil od pogodbe, ima pravico do povrnitve škode. Izpolnitvena (pogodbena) obveznost leasingojemalca se v tem primeru (razveze pogodbe) spremeni v nadomestno, odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - I. točka izreka se v celoti glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64668/2008, izdan 7.9.2008, se ohrani v veljavi v 4. točki izreka, razveljavi pa se: - v 1. odstavku izreka za znesek 2.101,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila in za znesek 43,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila, in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - ter v 3. točki izreka.", -v III. točki izreka se znesek 1.189,05 EUR poviša na znesek 3.334,44 EUR, - v IV. točki izreka se znesek 517,61 EUR zniža za znesek 168,54 EUR (na 349,07 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka krije sama pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64668/2008 z dne 7.9.2008 v 1. odstavku izreka za znesek 2.101,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila in 43,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila ter v 3. in 4. odstavku izreka (I. točka izreka), razveljavilo pa ga je v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 2.101,49 EUR od 28.8.2008 do 27.5.2009 in od 43,90 EUR od 28.8.2008 do 27.5.2009 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati še 1.189,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila (III. točka izreka) in tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 517,61 EUR - v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz I., III. in IV. točke izreka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 518/2001 predmet presoje le, ali je tožnica upravičena do plačila neporavnanih zapadlih obrokov leasinga iz verodostojne listine, navedene v predlogu za izvršbo. Pri tem je treba upoštevati dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. V predlogu za izvršbo je tožnica zahtevala plačilo neporavnanih zapadlih obrokov leasinga, to je izpolnitev pogodbene obveznosti, po spremenjeni tožbi z dne 26.5.2009 pa zahteva celoten poračun terjatev po pogodbi (vsoto neporavnanih zapadlih obrokov in preostale glavnice, zmanjšano za kupnino od prodanega vozila) zaradi odstopa od pogodbe. Z vložitvijo predloga za izvršbo je tožnica zahtevala zapadle obroke na podlagi verodostojne listine tj. IOP na dan 27.8.2008 (konti 12000, 12202 in 15000), s spremembo tožbe pa uveljavlja razliko pri vnovčitvi predmeta leasinga po drugi verodostojni listini tj. IOP na dan 26.5.2009 (konto 18222). S spremembo tožbe ni zgolj povečala tožbenega zahtevka, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje, temveč je spremenila njegovo istovetnost, saj sprememba tožbe temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi. Kljub temu, da je v odgovoru na dopolnitev tožbe in spremembo tožbe opozorila, da pri navedenih zahtevkih (zahtevku po tožbi oziroma sklepu o izvršbi ter zahtevku po spremembi tožbe) ne gre za okoliščine, ki bi izhajale iz iste dejanske podlage, ju sodišče prve stopnje zmotno enači in ne loči pravne in dejanske podlage zahtevkov. Tako celotni tožbeni zahtevek utemeljuje z odškodninsko odgovornostjo zaradi odstopa od pogodbe in posebej ne pojasni, na kakšni dejanski in pravni podlagi je tožnica upravičena do plačila zapadlih obrokov iz verodostojne listine, tj. IOP na dan 27.8.2008. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nelogično in materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek, s katerim tožnica terja izpolnitev pogodbene obveznosti (plačilo leasing obrokov), utemeljen, če je tožnica dne 9.1.2009 odstopila od pogodbe o leasingu in je ta razvezana. Po odstopu od pogodbe ni mogoče zahtevati izpolnitve obveznosti. Sklepa o izvršbi zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ohraniti v veljavi. Takšna odločitev nima opore ne v obrazložitvi sodbe ne v materialnem pravu, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da mora odločiti in omejiti svojo presojo le na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. Svojo odločitev, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi, je utemeljilo z drugačno dejansko in pravno podlago od tiste, na podlagi katere je tožnica vložila predlog za izvršbo. Napačna je tudi odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 1.189,05 EUR iz III. točke izreka. Pravna podlaga ni drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, saj ta določba ureja le situacijo, ko pravni posel, iz katerega izhaja dolžnikova obveznost, velja in obstaja, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je bila pogodba o leasingu odpovedana. Sodišče prve stopnje ni uporabilo materialnega prava, ki ga je treba primarno uporabiti, to je pogodbe o finančnem leasingu št. 99.4752. Ta v 12. točki določa, da v primeru, če je leasingojemalec v zamudi z delno ali celotno izpolnitvijo posamezne obveznosti več kot 30 dni (ne glede na višino neizpolnjene obveznosti), lahko leasingodajalec z enostransko izjavo brezpogojno odstopi od pogodbe. Nadalje določa, da mora leasingojemalec še isti dan takoj leasingodajalcu izročiti predmet leasinga v posest skupaj s pritiklinami. Pravdni stranki sta s predmetno pogodbo torej izrecno dogovorili pravne posledice in obveznosti v primeru odstopa zaradi neplačevanja obrokov. Po pogodbi pa je tožnica kot leasingodajalka za primer odstopa od pogodbe upravičena le do vračila vozila in nima drugih zahtevkov. Tožnica ni podala trditvene podlage v smeri odškodninske odgovornosti toženke (glede vseh elementov odškodninskega odgovornosti), niti jih ni dokazala, temveč je zahtevala poračun terjatev po pogodbi (plačilo zapadlih in neplačanih obrokov in pričakovanih obrokov), kar je povsem drugačen zahtevek. Ker je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti brez ustrezne trditvene podlage, je prekršilo 7. člen ZPP.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo specificirano ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi presojati le, ali je tožnica upravičena do plačila neporavnanih zapadlih obrokov leasinga iz verodostojne listine, navedene v predlogu za izvršbo. V postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je tožnica z vlogo z dne 26.5.2009 spremenila tožbo. Namesto zneska 2.101,49 EUR iz naslova neplačanih obrokov leasinga je zahtevala plačilo 3.334,44 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2007 do plačila) iz naslova škode, ki ji je nastala, ker je zaradi toženkine kršitve pogodbe (neplačevanja obrokov leasinga) odstopila od pogodbe. Tožbeni predlog je oblikovala tako, da je od toženke zahtevala plačilo 3.334,44 EUR in ne le 1.189,05 EUR (kolikor znaša razlika med zneskom 3.334,44 EUR in zneskom iz predloga za izvršbo). V spremembi tožbe je bil inkludiran umik predloga za izvršbo (glede glavnice 2.101,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 43,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Ob toženkinem nestrinjanju s spremembo tožbe, ki po pojasnjenem zajema tudi njeno nestrinjanje z umikom tožbe, je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo kot smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, izvirajočega iz pogodbe o finančnem leasingu, na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede takšne odločitve (1). Iz celote pritožbenih navedb izhaja, da pritožba niti ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da dovoli spremembo tožbe. Drži, da pri spremembi tožbe ni šlo za povečanje tožbenega zahtevka, temveč za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka, vendar sprememba istovetnosti tožbenega zahtevka ni ovira, zaradi katere ne bi bilo mogoče dopustiti spremembe tožbe.

6. Tožnica je spremembo tožbe utemeljevala z navedbami, da je po vložitvi predloga za izvršbo odstopila od pogodbe, ker je toženka nadaljevala z neplačevanjem obrokov leasinga. Navajala je, da ji je zaradi kršitve toženkine pogodbene obveznosti (v smislu rednega plačevanja leasing obrokov) nastala škoda, zato v skladu s pogodbenim statutom zahteva odškodnino, ki ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu. Slednjega je izračunala kot vsoto (do odstopa od pogodbe) zapadlih neplačanih obrokov in stroškov izterjave v znesku 4.797,17 EUR in (do odstopa od pogodbe) še ne dospelih obrokov leasinga v znesku 5.837,28 EUR, zmanjšano za kupnino v znesku 7.300,00 EUR, ki jo je prejela ob prodaji predmeta leasinga. Upoštevajoč zgoraj pojasnjeno trditveno ponudbo tožnice glede vtoževane odškodninske terjatve v višini 3.334,34 EUR ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da tožnica ni zagotovila trditvene podlage glede vseh elementov pogodbene odškodninske odgovornosti toženke. Trditveno ponudbo sestavljajo vse navedbe tožnice glede vtoževane odškodninske terjatve iz dopolnitve tožbe in spremembe tožbe z dne 26.5.2009, pripravljalne vloge z dne 9.7.2009, pripravljalne vloge z dne 22.2.2012 in pripravljalne vloge z dne 28.2.2012. Uveljavljanje "poračuna terjatev po pogodbi", s katerim je tožnica v dejanskem smislu utemeljevala vtoževano terjatev v znesku 3.334,34 EUR, ni (pravno gledano) nič drugega kot uveljavljanje pozitivnega pogodbenega interesa. V skladu s sodno prakso je pozitivni pogodbeni interes izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Enak je razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi obroki lesinga ter morebitnimi drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca. Vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga je treba odšteti v skladu s tretjim odstavkom 243. člena OZ.

7. Posledično niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, prekršilo razpravno načelo. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo 3.334,34 EUR pravilno presojalo na podlagi spremenjene dejanske in pravne podlage.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega pa je tudi vsebinsko prepričljiva, izhaja, da sta pravdni stranki 8.4.2005 sklenili pogodbo o finančnem leasingu za osebno vozilo, ki ga je tožnica odkupila od dobavitelja. Skupna vrednost iz pogodbe je znašala 26.915,74 EUR, sklenjena pa je bila za 60 mesecev. Toženka je vplačala obvezno lastno udeležbo v znesku 1.960,50 EUR, preostanek pa se je zavezala plačati v 60 mesečnih obrokih po 415,92 EUR. Svojih obveznosti po leasing pogodbi toženka ni redno izpolnjevala, zato je tožnica odstopila od pogodbe. Na podlagi odstopa od pogodbe je pogodba o finančnem leasingu prenehala 13.1.2009. Na dan odstopa od pogodbe je toženka dolgovala tožnici 4.797,17 EUR zapadlih obveznosti (9 obrokov leasinga z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške zunanje izterjave) ter 5.837,28 EUR preostale glavnice, skupno 10.634,45 EUR. Toženki odvzeto osebno vozilo je tožnica 31.3.2009 prodala za 7.300,00 EUR. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje ugotovitve glede vseh pravno relevantnih dejstev, to je glede vseh elementov pogodbene odškodninske odgovornosti (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede višine škode so razlogi sodišča prve stopnje še posebej podrobni (28. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba zato ne more uspeti s pavšalnimi pritožbenimi očitki, da tožnica ni dokazala elementov pogodbene odškodninske odgovornosti.

9. Na podlagi ugotovljenega dejstvenega substrata je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike med pozitivnim pogodbenim interesom v višini 10.634,45 EUR in prejeto kupnino 7.300,00 EUR, ki znese 3.334,34 EUR, utemeljen na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi bilo mogoče zahtevati plačilo škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa v primeru, ko je prišlo do odstopa od pogodbe. Leasingodajalec ima v tem primeru pravico do povrnitve škode v skladu s prvim odstavkom 111. člena OZ in drugim odstavkom 239. člena OZ (2). V skladu z 111. členom OZ imata pogodbeni stranki v primeru razveze pogodbe pravico do vrnitve danega, povračila za koristi in odškodnine. V skladu z drugim odstavkom 239. člena OZ, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje in glede katerega pritožba neutemeljeno navaja, da velja le v primeru veljavnega pravnega posla, pa je v primeru, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Izpolnitvena (pogodbena) obveznost leasingojemalca se v tem primeru (razveze pogodbe) spremeni v nadomestno, odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti (3). Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kot leasingodajalka, ki je odstopila od pogodbe o finančnem leasingu zaradi plačilne nediscipline toženke kot leasingojemalke, upravičena do odškodnine, je v skladu s sodno prakso (4). Sodna praksa je namreč zavzela stališče, da ima leasingodajalec, ki je odstopil od pogodbe o finančnem leasingu zaradi leasingojemalčevih kršitev pogodbenih obveznosti (v smislu pravočasnega plačevanja obrokov leasinga), pravico zahtevati odškodnino, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Sicer pa velja pojasniti, da toženka ni konkretizirano nasprotovala tožničinim navedbam, da plačilo pozitivnega pogodbenega interesa v primeru, ko leasingodajalec zaradi neplačevanja obrokov leasinga uresniči odstopno upravičenje, utemeljuje pogodbeni statut. Ni mogoče upoštevati navedb, s katerimi toženka v trditveno podlago v pritožbi prvič uvaja določbe pogodbenega statuta, iz katerih naj bi izhajalo drugače. Pritožba jih ne opraviči, zato gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev iz I. točke izreka, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi za znesek 2.101,49 EUR in 43,90 EUR (in zakonskih zamudnih obresti od 28.5.2009 do plačila), utemeljilo z dejstvenim substratom in pravno podlago, ki ustreza spremenjeni tožbi, toženki pa je v III. točki izreka naložilo v plačilo le razliko do 3.334,34 EUR, to je 1.189,05 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila). Takšno postopanje sodišča prve stopnje je procesno napačno in ne upošteva, da odločitve, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi za zgoraj navedene zneske, ni mogoče utemeljiti z drugačno dejansko in pravno podlago od tiste, na podlagi katere je tožnica vložila predlog za izvršbo. Ne predstavlja pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, saj je sodbo sodišča prve stopnje še vedno mogoče preizkusiti in je jasno, da je do razhajanja prišlo zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje. V zgoraj opisani procesni situaciji, ko je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, s katero je tožnica s postavljenim tožbenim predlogom od toženke zahtevala plačilo 3.334,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2008 do plačila, hkrati pa je umaknila predlog za izvršbo (a se toženka s tem ni strinjala), procesna nujnost narekuje drugačno postopanje. Ob ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek za plačilo 3.334,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila utemeljen, je treba toženki naložiti v plačilo celotni vtoževani znesek, hkrati pa odločiti tudi o sklepu o izvršbi oziroma o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz predloga za izvršbo.

11. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v III. točki spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 3.334,44 EUR (in ne le 1.189,05 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila.

12. Kot že pojasnjeno, nestrinjanje z umikom narekuje preizkus, ali tožnica utemeljeno zahteva od toženke plačilo 2.101,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 dalje do plačila in 43,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2008 dalje do plačila. Pri tem je treba upoštevati dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da si je tožnica toženkine obveznosti z obrestmi, ki so zapadle do vložitve predloga za izvršbo, poplačala iz kupnine 7.300,00 EUR, ki jo je za odvzeto vozilo prejela med pravdo (31.3.2009). Po povedanem je treba predmetni sklep o izvršbi razveljaviti tudi glede zneska 2.101,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila in zneska 43,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2009 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Zahteva po plačilu zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov od 28.5.2009 dalje do plačila ni utemeljena, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil avtomobil prodan že dne 31.3.2009. V tem smislu je bilo treba spremeniti tudi sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zgoraj navedena delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ne spreminja uspeha pravdnih strank v pravdi, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje, spreminja pa uspeh pravdnih strank v izvršilnem postopku. Po spremenjeni sodbi je sklep o izvršbi glede glavne stvari v celoti razveljavljen in tožbeni zahtevek (v tem delu) zavrnjen, zato tožnica ni upravičena do povračila izvršilnih stroškov v znesku 40,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP). Predmetni sklep o izvršbi je tako treba razveljaviti tudi v 3. točki izreka, v kateri so stroški tožnice (v izvršilnem postopku upnice) odmerjeni na 40,00 EUR. Posledično je toženka upravičena do povračila vseh stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 168,54 EUR (300 točk za sestavo ugovora, 2% administrativni stroški, 20% DDV). Stroškov takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ji ni priznalo, ker toženka teh stroškov ni izkazala. Navedeni znesek stroškov toženke je treba odšteti od zneska pravdnih stroškov (517,61 EUR), do vračila katerega je upravičena tožnica po odločitvi sodišča prve stopnje (pritožba odmere ne graja). V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov tožnice, ki ga je dolžna povrniti toženka, znižalo za 168,54 EUR (na 349,07 EUR).

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (5) (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o pritožbenih stroških. Toženka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar ne v smislu, da bi bila dolžna po spremenjeni sodbi plačati manj glavnice (3.334,44 EUR), zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker tožnica ni specificirala stroškov odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) V skladu s sodno prakso je sprememba tožbe dopustna tudi, če se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se je na podlagi ugovora kasneje prevedel v kontradiktorni postopek

(2) Primerjaj sodbo II Ips 736/2008 z dne 15. 3. 2012. (3) Jadek Pensa D., Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, Pravosodni bilten, št. 3, letnik 2003, str. 219

(4) Primerjaj odločbe VSRS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009, II Ips 1056/2008 z dne 29. 3. 2012 in odločbi VSL II Cp 4125/2010 z dne 5. 1. 2011 in I Cpg 1225/2011 z dne 3. 7. 2012. (5) Kljub temu, da je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavljen, pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje, da se sklep o izvršbi v 4. točki izreka ohrani v veljavi, saj sklep o izvršbi v 4. točki izreka vsebuje le odločitev, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izvršilni postopek vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani.