Jedro

Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu ne zadostuje pravni interes tožnika za izpodbijanje upravnega akta, temveč mora biti podan in izkazan njegov položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku.

Ker v obravnavanem primeru upravni spor ni dopusten, je sodišče (tudi) zahtevo za začasno zadržanje izvršitve oziroma za začasno ureditev stanja zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje s sklepom zavrglo.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 25. 11. 2011 vložila tožbo zoper odločbe, navedene v uvodnem delu tega sklepa, s katerimi je Veterinarska uprava podelila koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe, ki se financira iz proračuna, trem veterinarskim organizacijam, in sicer A., B. in C. V tožbi navaja, da ji navedene odločbe niso bile vročene in da je zanje izvedela iz odločbe, s katero so ji bile odvzete koncesije in zoper katero se je pritožila. Izpodbijane odločbe so po navedbah v tožbi nezakonite in nepravilne, med drugim zato, ker ji niso bile vročene in ker ni bila udeležena v postopku podelitve koncesije kot stranka z interesom. Zato predlaga odpravo oziroma spremembo izpodbijanih odločb, obenem pa predlaga tudi izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi do pravnomočne odločitve sodišča v zadevi odvzema koncesije za čas odvzema koncesije koncesijsko dejavnost opravlja tožeča stranka.

Tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče zavreči. Po določbah 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) ima položaj tožnika in s tem položaj stranke v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu torej ne zadostuje pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje upravnega akta, temveč mora biti podan in izkazan njen položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku.

V konkretnem primeru iz tožbenih navedb in upravnih spisov dovolj jasno sledi, da tožeča stranka v postopku izdaje odločb, ki jih izpodbija s tožbo, ni imela ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca. To pa pomeni, da tožeča stranka po določbah ZUS-1 nima in ne more imeti položaja stranke – tožnika v upravnem sporu. To pa obenem pomeni, da je potrebno iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo tožeče stranke s sklepom zavreči. Ker je sodišče sklenilo, da v obravnavanem primeru upravni spor ni dopusten, pa tudi ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o takšnem predlogu je namreč možno le ob dopustnosti upravnega spora. In ker upravni spor po že povedanem ni dopusten, je sodišče tudi zahtevo za začasno zadržanje izvršitve oziroma za začasno ureditev stanja zaradi neizpolnjene procesne predpostavke kot nesposobno za obravnavanje s sklepom zavrglo.