Jedro

Ker so za postopek določitve nujne poti v ZST-1 takse določene v nespremenljivih zneskih (poglavje 9.7. taksne tarife), se v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZOdvT za odmero odvetniške nagrade v tej zadevi uporabljajo določbe o vrednosti po ZOdvT (22. člen ZOdvT).

Nagrada za narok v eni (pravdni oziroma nepravdni) zadevi se prizna zgolj enkrat.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov postopka zniža za 1.373,76 EUR (in sedaj znaša 664,60 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagateljica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagateljici naložilo, da je dolžna povrniti prvemu nasprotnemu udeležencu stroške postopka v znesku 2.038,36 EUR.

2. Zoper sklep se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni, podredno pa ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da prvi nasprotni udeleženec ni upravičen do povrnitve stroškov postopka, saj je le-te priglasil že po koncu postopka, torej prepozno. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spornega predmeta in posledično napačno odmerilo višino stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč napačno določilo vrednost predmeta po 22. členu Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj bi jo moralo določiti po 21. členu ZOdvT, ki glede določitve vrednosti predmeta napotuje na uporabo Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Ta pa v 29. členu določa, da se kot vrednost zahtevka za odmero takse v sporih o stvarnih služnostih vzame znesek v višini 1.500,00 EUR. Ker je nujna pot prisilna stvarna služnost, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer zmotno uporabilo 22. člen ZOdvT, saj je vrednost predmeta vsekakor nižja od 4.000,00 EUR, ki jo je v skladu z drugim odstavkom tega člena določilo sodišče. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, zakaj naj bi bil prav znesek 4.000,00 EUR najbolj pravičen oziroma katere so tiste okoliščine, zaradi katerih je vrednost predmeta ravno 4.000,00 EUR in ne več ali manj. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOdvT se namreč znesek 4.000,00 EUR lahko ustrezno zviša ali zniža. Navaja še, da je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu priznalo nagrado kar za sedem narokov, kar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri predstavlja nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT nagrado za vse naroke in ne za vsak narok posebej.

3. Prvi nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da prvi nasprotni udeleženec ni upravičen do povrnitve stroškov postopka, ker naj bi te priglasil prepozno. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer res zapisalo, da je prvi nasprotni udeleženec stroške postopka priglasil že po koncu postopka, vendar to ne drži. Zadnji narok v tej zadevi je bil dne 23. 12. 2011. Na njem prvi nasprotni udeleženec res ni priglasil stroškov, vendar nepravdni postopek na tem naroku še ni bil končan, saj je postopek nato tekel še zaradi izračuna denarnega nadomestila za nujno pot (v zvezi s katerim pa sodišče prve stopnje ni opravilo naroka). Tako je sodni cenilec izdelal pisno cenilno poročilo glede cenitve spornih nepremičnin in določitve odškodnine, ki ga je sodišče prve stopnje pooblaščencu prvega nasprotnega udeleženca vročilo dne 26. 3. 2012. Slednji je nato dne 28. 3. 2012 priglasil predmetne stroške postopka in vložil še pripravljalno vlogo oziroma pripombe zoper cenitev, na katere je cenilec odgovoril (odgovor je na sodišče vložil dne 4. 5. 2012). O predlogu za določitev nujne poti pa je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 20. 6. 2012. Prvi nasprotni udeleženec je torej stroške postopka priglasil pravočasno, in sicer tekom postopka, zaradi česar je upravičen do njihove povrnitve.

6. Ker predlagateljica ni določila vrednosti spornega predmeta, jo je sodišče prve stopnje pravilno določilo po prostem preudarku (22. člen ZOdvT). Pritožba sicer pravilno navaja, da prvi odstavek 21. člena ZOdvT določa, da če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vendar pa drugi odstavek istega člena določa, da se v postopkih, za katere so po zakonu, ki ureja sodne takse, določene takse v nespremenljivih zneskih, za odmero tistih odvetniških nagrad, ki se odmerijo glede na vrednost predmeta, uporabijo določbe o vrednosti po tem zakonu. Ker so za postopek določitve nujne poti v ZST-1, in sicer v poglavju 9.7. taksne tarife (pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na 29. člen ZST-1, ki določa vrednost zahtevka za odmero takse za spore o stvarnih služnostih), takse določene v nespremenljivih zneskih, se v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZOdvT za odmero odvetniške nagrade v tej zadevi uporabljajo določbe o vrednosti po ZOdvT, in sicer določbi 22. člena ZOdvT. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena ZOdvT, se jo določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prvi odstavek 22. člena ZOdvT). Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti na ta način, znaša vrednost predmeta 4.000 EUR. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je v skladu z navedenima določiloma 22. člena ZOdvT najbolj primerna vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje to odločitev ustrezno obrazložilo, ni utemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Takšna vrednost spornega predmeta pa ustreza tudi višini denarnega nadomestila, ki ga je na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 20. 6. 2012 predlagateljica dolžna plačati nasprotnima udeležencema za dovoljeno nujno pot (prvemu nasprotnemu udeležencu znesek 3.038,54 EUR, drugemu nasprotnemu udeležencu pa znesek 2.002,50 EUR, skupaj torej še več, kot znaša z izpodbijanim sklepom določena vrednost spornega predmeta).

8. Pritožba pa pravilno navaja, da nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsak narok posebej. Nagrada za narok v eni (pravdni oziroma nepravdni) zadevi se torej prizna zgolj enkrat. Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso v državi, se je v sklepu II Ips 56/2011 jasno postavilo na stališče, da vključuje nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT nagrado za vse naroke, opravljene v zadevi. Takšna je sedaj ustaljena sodna praksa. To stališče pa izrecno izhaja tudi iz obrazložitve Predloga ZOdvT (Poročevalec Državnega zbora, št. 28/2008), kjer je predlagatelj (pri obrazložitvi drugega odstavka opombe 3 tretjega dela tarife) navedel, da nastane nagrada za narok enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Namen, ki ga je zakonodajalec pripisal ZOdvT, je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Odločitev sodišča prve stopnje, da se prizna nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT kar sedemkrat, je torej materialnopravno zmotna.

9. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvemu nasprotnemu udeležencu priznalo nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT le enkrat. Ta tako sedaj znaša 190,80 EUR. Upoštevaje navedeno in preostale z izpodbijanim sklepom priznane (in s pritožbo neizpodbijane) stroške prvega nasprotnega udeleženca ti sedaj skupaj znašajo 664,60 EUR.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka znižalo za 1.373,76 EUR, tako da ti sedaj znašajo 664,60 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Predlagateljica v skladu s 146. členom ZNP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.