Jedro

Na podlagi 38. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku je možen odpis ali delni odpis dolga v izjemnih primerih. Kot take zakon našteva tudi daljšo bolezen oziroma poškodbo davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnost. Tožnik zdravstvenih težav (ki se ne upoštevajo uradoma) ni pravočasno uveljavljal, zato jih davčni organ pravilno ni presojal. Lahko pa tožnik ponovno vloži vlogo za (delni) odpis davčnega dolga in z njo uveljavlja tudi omenjene okoliščine kot spremenjene okoliščine, ki v upravnem postopku še niso bile presojane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice vlogo davčnega zavezanca za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga v skupnem znesku 273.825,67 EUR, zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da so pogoji za odpis oziroma delni odpis davka za fizične osebe predpisani v 1. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-1). Določila omenjenega zakona so, glede odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, ugodnejša od novih določb, ki jih prinaša Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 110/2009), ki je začel veljati 30. 12. 2009. Zato se glede na ustavna načela in stališča v sodni praksi uporabi predpis, ki je veljal na dan vložitve vloge. V skladu s 5. odstavkom 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka za akontacije davka, če ni z zakonom drugače določeno. Podrobnejši kriteriji za odpis ter delni odpis davka davčnemu zavezancu so določeni v 7. delu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopki (Uradni list RS, št. 141/06 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). V nadaljevanju davčni organ citira še 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06-UPB4, v nadaljevanju ZPIZ-1). Glede na 5. odstavek 101. člena ZDavP-2 davčni organ zavezancu ne more odobriti odpisa oziroma delnega odpisa plačila akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja. Uporabo določb pa omejuje tudi 110. člen ZDavP-2 v katerem je določeno, da se 101. člen zakona ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Davčni organ je zato vlogo v delu, ki se nanaša na prispevek za izobraževanje delavcev v skupnem znesku 8.067,12 EUR, odstopil v reševanje Skladu za izobraževanje delavcev A. Tako lahko pod pogoji, določenimi v 101. členu ZDavP-2, davčni organ odloča o odpisu oziroma delnemu odpisu dolga v skupnem znesku 197.148,08 EUR. V nadaljevanju citira 29., 30. in 31. člen Pravilnika. Poudarja, da je iz uradno pridobljenih podatkov razvidno, da je tožnikov edini prihodek veteranski dodatek v višini 270,00 EUR. Prav tako je tožnik prejel otroški dodatek za sina B.B., ki je od 1. 2. 2009 do 30. 9. 2009 znašal 103,84 EUR na mesec. Tožnik je prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in živi sam v gospodinjstvu. Zavezanec ima zaprte vse račune pri bankah in hranilnicah, dohodka pa nima. V nadaljevanju se opre še na na 33. člen Pravilnika. Ugotavlja, da tožnik niti na podlagi 1. niti 2. odstavka 37. člena Pravilnika ne izpolnjuje pogojev za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga. Na podlagi 1. odstavka 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo 358,45 EUR. 2. odstavek 37. člena pa določa, da lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 226,80 EUR. Prihodki zavezanca v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge, po podatkih, s katerimi razpolaga davčni organ, na mesec povprečno znašajo 365,45 EUR neto na družinskega člana, kar je več kot predvideva 37. člen Pravilnika. Prav tako je davčni organ preveril premoženje davčnega zavezanca, v skladu s 34. členom Pravilnika. Pri tem je ugotovil, da znaša vrednost stanovanjske hiše na naslovu ... 302.072,70 EUR in predstavlja enega od možnih načinov poplačila davčnega dolga. Davčni organ je namreč na navedeni nepremičnini po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v A. z dne 13. 1. 2004, opr. št. Z 0/04 oziroma Z 2/07, vknjižil zastavno pravico.

Glede na navedeno je davčni organ vlogo davčnega zavezanca za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga zavrnil. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-31-336/2010 z dne 10. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Meni, da je davčni organ na podlagi zbranih podatkov dejansko stanje pravilno ugotovil in tudi pravilno uporabil materialno pravo. V nadaljevanju ugotavlja, da zavezanec v postopku na prvi stopnji svojega slabega zdravstvenega stanja ni navajal, pač pa je slednje storil šele v pritožbi. Zavezanec v pritožbi ni navedel, zakaj tega dejstva ni uveljavljal že v postopku pred organom prve stopnje, kar je v nasprotju s 3. odstavkom 238. člena ZUP.

Kar se tiče pritožnikove navedbe, da se otroškega dodatka ne bi smelo šteti kot dohodka, če pa se ga šteje kot takega, pa bi se moralo upoštevati dva družinska člana, pritožbeni organ ugotavlja naslednje. Davčni organ je imel podlago za odločanje v 30. členu Pravilnika, po katerem se kot dohodki štejejo vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti. Prav tako se na podlagi Pravilnika lahko šteje kot družinskega člana le oseba, ki z zavezancem živi v skupnem gospodinjstvu. Ker zavezanec živi sam, njegovega sina ni mogoče šteti za družinskega člana.

Tožnik v tožbi poudarja, da je davčni organ po njegovem nepopolno ugotovil dejansko stanje ter posledično tožnikovo vlogo neutemeljeno zavrnil. Navaja, da se je v vlogi za delni odpis skliceval na slabo zdravstveno in socialno stanje ter nezmožnost odplačila velikanskega dolga. Navedel je tudi, da mora tožena stranka po uradni dolžnosti pridobiti relevantne dokaze. Davčni organ pa si v tej smeri ni prizadeval. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je davčni organ po uradni dolžnosti priskrbel podatke iz uradnih evidenc, ki jih je potreboval v zvezi z reševanjem vloge zavezanca. Podatki o zdravstvenem stanju zavezanca, pa po mnenju davčnega organa ne sodijo med podatke iz uradnih evidenc, ki bi jih davčni organ lahko pridobil sam. Zavezanec se hkrati na slabo zdravstveno stanje v vlogi niti ni skliceval, ampak je to navajal šele v pritožbi. Prav tako ni pojasnil, zakaj slednjega ni navedel že prej. Na podlagi 3. odstavka 238. člena ZUP zato pritožbeni organ tega dejstva ni upošteval. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da je na podlagi 38. člena Pravilnika možen tudi odpis ali delni odpis dolga v izjemnih primerih. Kot take zakon našteva tudi daljšo bolezen oziroma poškodbo davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnost. V takih primerih lahko davčni organ, ne glede na merila, določena v 36. in 37. členu Pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oziroma dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov. Zdravstvene težave zavezanca se ne upoštevajo uradoma, pač pa na njegovo zahtevo. Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar ni sporno, tožnik zdravstvenih težav ni pravočasno uveljavljal. Zato je davčni organ storil prav, ko jih ni presojal. Lahko pa tožnik ponovno vloži vlogo za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, v katerem bo uveljavljal tudi okoliščine iz 38. člena Pravilnika. Gre za spremenjene okoliščine, ki v upravnem postopku še niso bile presojane.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.