Jedro

Zmotno meni revizija, da so obravnavane pogodbe o osebnem zavarovanju v korist tretjih oseb nične, ker da lahko take pogodbe sklepajo le fizične osebe, ne pa pravne osebe. Ne glede na to, da že sama po sebi nima taka trditev nobenega pravnega razloga, tudi opredelitev pogodbe o življenjskem zavarovanju v korist tretjega in prvega odstavka 957. člena ZOR ne pozna take omejitve. To je razumljivo, saj vendar lahko udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, kot to izhaja iz načela 10. člena ZOR.

Obravnavane zavarovalne pogodbe niso nemoralne v smislu 103. člena ZOR in tudi niso nične zato, ker premije, ki jih je izplačal prvotoženec drugotoženi zavarovalnici, ne predstavljajo odhodkov po določilu prvega odstavka 72. člena takrat veljavnega Zakona o računovodstvu, kratko ZR). Navedene premije sicer res ne predstavljajo odhodkov po citiranem določilu, saj so odhodki le tisti stroški, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti organizacije ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje njenih prihodkov, za kar v danem primeru ne gre. Če je prvotoženec štel izplačane premije za take odhodke, je s tem storil gospodarski prestopek po 14. točki prvega odstavka 92. člena ZR. Taka kršitev sama po sebi ne more predstavljati hkrati tudi že ničnosti pravnih poslov, na katere se sporni odhodki nanašajo. Nepravilna opredelitev odhodkov po že citiranem določilu prvega odstavka 72. člena ZR bi nadalje lahko predstavljala tudi nedopustno zniževanje davčne osnove za odmero davka na dobiček po določilu drugega odstavka 7. člena Zakona o davku na dobiček pravnih oseb. Po določilu tretjega odstavka 7. člena predstavljajo namreč odbitno postavko za navedeni davek le odhodki, kot so opredeljeni v ZR. Nezakonito ugotavljanje davčne osnove predstavlja tudi gospodarski postopek po 35. členu citiranega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo presojalo po določilih ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se naj ugotovi ničnost pogodb o življenjskem in nezgodnem zavarovanju s 1993. leta, sklenjenih v korist šestih vodilnih delavcev prvotoženih H. d.d. P., ki so bile sklenjene z drugotoženo Zavarovalno družbo...; da mora zato drugotoženec vrniti prvotožencu prejete premije v znesku 5,129.375,00 SIT in tretje do osmotoženci drugotožencu prejeti znesek skupno 4,962.592,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno meni revizija, da so obravnavane pogodbe o osebnem zavarovanju v korist tretjih oseb nične, ker da lahko take pogodbe sklepajo le fizične osebe, ne pa pravne osebe. Ne glede na to, da že sama po sebi nima taka trditev nobenega pravnega razloga, tudi opredelitev pogodbe o življenjskem zavarovanju v korist tretjega in prvega odstavka 957. člena ZOR ne pozna take omejitve. To je razumljivo, saj vendar lahko udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, kot to izhaja iz načela 10. člena ZOR.

Nadalje revizija meni, da so obravnavane zavarovalne pogodbe nemoralne v smislu 103. člena ZOR. Toda pri tem tožeča stranka v reviziji ne konkretizira te svoje trditve, v čem naj bi se namreč kazala taka zavržnost teh pravnih poslov, da bi jo lahko ocenjevali kot družbeno nesprejemljivo ravnanje.

Pogodbe tudi niso nične zato, ker premije, ki jih je izplačal prvotoženec drugotoženi zavarovalnici, ne predstavljajo odhodkov po določilu prvega odstavka 72. člena takrat veljavnega Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ št. 12/89 do Uradni list RS št. 42/90, kratko ZR). Navedene premije sicer res ne predstavljajo odhodkov po citiranem določilu, saj so odhodki le tisti stroški, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti organizacije ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje njenih prihodkov, za kar v danem primeru ne gre. Če je prvotoženec štel izplačane premije za take odhodke, je s tem storil gospodarski prestopek po 14. točki prvega odstavka 92. člena ZR. Taka kršitev sama po sebi ne more predstavljati hkrati tudi že ničnosti pravnih poslov, na katere se sporni odhodki nanašajo. Nepravilna opredelitev odhodkov po že citiranem določilu prvega odstavka 72. člena ZR bi nadalje lahko predstavljala tudi nedopustno zniževanje davčne osnove za odmero davka na dobiček po določilu drugega odstavka 7. člena Zakona o davku na dobiček pravnih oseb (Uradni list RS št. 48/90 in 32/91). Po določilu tretjega odstavka 7. člena predstavljajo namreč odbitno postavko za navedeni davek le odhodki, kot so opredeljeni v ZR.

Nezakonito ugotavljanje davčne osnove predstavlja tudi gospodarski postopek po 35. členu citiranega zakona.

Da sporne pogodbe niso nedopustne, sledi končno tudi iz pozitivne zakonske ureditve iz 14.a člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 48/90 in 34/91, ki je veljal v obravnavanem času). Namreč po 1. točki prvega odstavka spadajo tudi prejemki zaposlenih iz naslova osebnih zavarovanj kot oblika bonitete oziroma stimulacije v zvezi z delovnim razmerjem v osnovo za odmero dohodnine. Tudi zato obravnavane pogodbe o osebnem zavarovanju ne morejo biti nične.

Po vsem obrazloženem sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, kot to meni revizija.

Sodišči druge in prve stopnje tudi nista bistveno kršili določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker bi naj zaključki sodišč bili v nasprotju z vsebino listin. Tudi revizijsko sodišče meni, da je prvi toženec lahko sklenil z vodilnimi delavci individualne pogodbe o zaposlitve z določbo, da bo v njihovo korist sklenil pogodbe o osebnem zavarovanju. To boniteto, ki pripada vodilnim delavcem kot dodatna stimulacija, je namreč mogoče zajeti pod pojem nagrade, ki se omenja poleg plač v 9. poglavju statuta prvotoženca. Pri tem te določbe niso nedopustne, če v statutu v okviru predvidenih nagrad niso posebej navedene bonitete iz obravnavanih zavarovalnih pogodb.

Glede na tako stanje stvari, in ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP 1977, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.