Jedro

Kadar se odškodninska terjatev spremeni v čisto denarno terjatev, ni mogoče opraviti valorizacije po dol. 2. odstavka 189. člena ZOR (opredelitev škode glede na razmere ob sojenju), saj to preprečuje načelo monetarnega nominalizma (394. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 50.303,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 46.388,00 SIT od 9.11.1992 dalje do plačila, od zneska 100,00 SIT od 2.8.1990 dalje do plačila ter od zneska 3.815,70 SIT od 8.1.1993 dalje do plačila. Naložilo ji je tudi, da mora tožniku plačati znesek 1.990,00 Ats v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju banke Slovenije na dan plačila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 12.520,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.005,00 SIT od 14.9.1990 dalje do plačila, od zneska 515,80 SIT od 11.10.1990 dalje do plačila, od zneska 613,80 SIT od 18.9.1990 dalje do plačila, od zneska 3.470,00 SIT od 20.10.1990 dalje do plačila, od zneska 3.815,70 SIT od 8.1.1993 dalje do plačila in od zneska 100,00 SIT od 2.8.1990 dalje do plačila ter zneska 1.990 Ats v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi, kolikor je odločeno o odškodnini v domači valuti, tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožena stranka obvezana na plačilo odškodnine v skladu z načelom popolne odškodnine (1. odstavek 190. člena ZOR). V tem obsegu je treba odločiti o višini škode glede na razmere v času izdaje sodne odločbe (2. odstavek 189. člena ZOR), treba pa je uporabiti tudi določbo 2. odstavka 278. člena ZOR, ker je škoda, ki jo je tožnik pretrpel zaradi zamude tožene stranke, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti. Tožena stranka, ki ji je bilo že od začetka jasno, da bo morala kriti škodo na avtomobilu, je zaradi zavlačevanja sama povzročila v časih skokovite inflacije povečanje nastale škode. Tožnik je sicer škodo na avtomobilu odpravil v oktobru 1990, vendar pa bi bilo treba zneske, ki jih je plačal, valorizirati v skladu z indeksom rasti cen na drobno. Le tako bi bilo mogoče ugotoviti resničen obseg nastale škode. Podrejeno pa tožeča stranka pristaja na višino odškodnine glede na cene, ki so veljale na dan izdelave izvedenskega mnenja.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

V izpodbijani sodbi pa je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Odločilnega pomena je dejstvo, da je tožnik oškodovani avto popravil v oktobru 1990 in tako sam vzpostavil prejšnje stanje. Njegov odškodninski zahtevek je tako prešel v čisto denarno terjatev, katere podlaga so posamezni izstavljeni računi, glaseči se na točno določeno število denarnih enot. Od tedaj dalje je tožnik od tožene stranke lahko utemeljeno uveljavljal le izplačilo denarja v zneskih, zabeleženih na posameznih računih, z zakonitimi zamudnimi obrestmi po določbah ZOR od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Zato v tem primeru (načelo monetarnega nominalizma - 394. člen ZOR) ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 278. člena ZOR. Tožnikova terjatev je namreč, ko se je spremenila v čisto denarno terjatev, zavarovana zaradi zamude tožene stranke z zakonito obrestno mero zamudnih obresti - drugačne škode razen zatrjevanih razlik v posledici inflacije pa tožnik niti ne zatrjuje. Ker ima torej tožnikov zahtevek naravo izvirnega denarnega zahtevka, mu mora tožena stranka plačati le tisto število denarnih enot, kolikor je ugotovljeno, da škoda znaša (z dolžnostjo plačila zamudnih obresti). Čistih denarnih obveznosti torej ni mogoče valorizirati, jih torej ocenjevati po vrednosti na dan odločanja sodišča prve stopnje ali na dan (in tedaj obstoječe razmere) cenitve škode, kot je storilo sodišče prve stopnje in podrejeno predlaga revizija.

Ob navedenem materialno pravnem izhodišču se revizijskemu sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z ostalimi revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na izbiro različnih postopkov valorizacije posameznih zneskov. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77-27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78-57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).