Jedro

Načelo neposrednosti terja, da sodišče (senat ali sodnik posameznik) s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in da nato isto sodišče (senat ali sodnik posameznik) na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in sprejme odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost ne izoblikuje le po izrečenih besedah, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. V procesni situaciji, v kateri bi npr. o odločilnem dejstvu izpovedovali le dve priči, drugih dokazov pa ne bi bilo (npr. listinskih dokazov kot t.i. „best evidence“), bi ocena verodostojnosti obeh prič neizogibno temeljila tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje. V takem primeru zato odločitev drugega sodnika (praviloma) ne bi smela temeljiti le na zapisnikih o izpovedbah obeh prič.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženci morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe solidarno povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.691,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da so posojilna pogodba, sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa nični in brez pravnega učinka, da vknjižba zastavne pravice v korist prvega toženca ni veljavna, da se v zemljiški knjigi pri zadevnih parcelah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se izbriše vpis zastavne pravice ter zaznambe neposredne izvršljivosti na podlagi notarskega zapisa.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 140/2020 z dne 17. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje zadostilo načelu neposrednosti (4. člen Zakona o pravdnem postopku), s tem ko je v tretjem ponovljenem postopku, ko je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču - drugemu sodniku, kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke, zapisnike zaslišanj zgolj prebralo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje bodisi spremenjenemu senatu pritožbenega sodišča ali drugemu prvostopenjskemu sodniku.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

**Procesno dejansko stanje**

6. Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistveno vprašanje, ali sta med toženci sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po142. členu SPZ navidezna in sklenjena z nedopustnim nagibom (izigrati tožečo stranko).

7. Prvostopenjsko sodišče je odločalo tretjič. Po drugi razveljavitvi je o zadevi odločal nov sodnik, ki je zgolj prebral zapisnike o zaslišanju prič in sam prič ni zaslišal. Toženci so temu nasprotovali.

**Razlogi sodišča druge stopnje**

8. Sodišče druge stopnje je na očitek, da ni bilo spoštovano načelo neposrednosti, v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe odgovorilo, da je imelo prvostopenjsko sodišče podlago za posredno izvedbo dokazov (branje izjav strank in prič) v določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP, ki predstavlja kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Nestrinjanje stranke z branjem zapisnikov ni ovira za tako ravnanje sodišča. Bistveno naj bi bilo, da je stranki dana možnost izjave.

**Revizijske navedbe**

9. Revidenti uveljavljajo, da je bistvo neposredne izvedbe dokazov v tem, da si sodišče prve stopnje ustvari vtis o resnicoljubnosti, konsistentnosti, verodostojnosti, prepričljivosti izjav strank in prič, oziroma da sodbo izda sodišče, ki je dokaze tudi samo neposredno izvedlo. Če je drugostopenjsko sodišče menilo, da je treba razčistiti očitke o nekonsistentnosti, neprepričljivosti, nelogičnosti izjav strank in prič, bi jih bilo treba ponovno zaslišati in ne le prebrati njihove izjave.

10. Revidenti se sklicujejo na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 8/2019 z dne10. 9. 2019, v katerem je zavzeto stališče, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). Za sodišče druge stopnje to pomeni, da mora v primeru, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko torej sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave, na kateri dokaze ponovno izvede ali dokazni postopek dopolni. Če bi pritožbeno sodišče v tej zadevi samo spremenilo dokazno oceno, kar bi pravzaprav moralo narediti, namesto, da je prvostopenjsko sodbo že drugič razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, bi moralo opraviti obravnavo in ponovno zaslišati že zaslišane stranke in priče. Zato ni videti razloga, da to ne bi veljalo tudi za prvostopenjsko sodišče, ki je odločalo pred spremenjenim senatom.

11. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo trdi, da revidenti v pretežnem delu izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten revizijski razlog. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela neposrednosti med drugim navaja, da o zaslišanju strank in prič obstaja avtentičen prepis zvočnega zapisa njihovih izpovedb. Ker pravilnosti prepisa zvočnih zapisov zaslišanj stranki nista ugovarjali, je sodišče prve stopnje, skladno s stališčem sodne prakse, zadostilo načelu neposrednosti že s tem, da je izjave strank in prič (zgolj) prebralo.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

12. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Če bi ZPP vseboval samo to določbo, bi bil odgovor na dopuščeno vprašanje jasen, to je, da je bilo v obravnavanem primeru prekršeno načelo neposrednosti.

13. Vendar pa ZPP že v drugem odstavku istega člena napove izjeme od načela neposrednosti. Po tej določbi sodišče, če zakon tako določa, odloči o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Tako izjemo določa ZPP v tretjem odstavku 302. člena. Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

14. Procesne situacije, v katerih odloča sodišče na podlagi tretjega odstavka 302. člena ZPP, so lahko zelo raznolike. V vseh sodišče ne more odločiti tako kot v tej zadevi, ne da bi bilo prizadeto načelo neposrednosti v taki meri, da bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ali nemara tudi kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

15. Načelo neposrednosti terja, da sodišče (senat ali sodnik posameznik) s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in da nato isto sodišče (senat ali sodnik posameznik) na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in sprejme odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost ne izoblikuje le po izrečenih besedah, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd.1 V procesni situaciji, v kateri bi npr. o odločilnem dejstvu izpovedovali le dve priči, drugih dokazov pa ne bi bilo (npr. listinskih dokazov kot t.i. „best evidence“), bi ocena verodostojnosti obeh prič neizogibno temeljila tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje. V takem primeru zato odločitev drugega sodnika (praviloma) ne bi smela temeljiti le na zapisnikih o izpovedbah obeh prič.

16. V tej zadevi je bila procesna situacija drugačna. Prvostopenjsko sodišče je v tretjič ponovljenem postopku presojalo izjave strank in prič (glede na izrečene besede) s tem, kar je življenjsko razumno in logično ter podprto tudi z drugimi dokazi, pa tudi s tem, kar bi morali zaslišani povedati, pa niso. Tako npr. prvi toženec (posojilodajalec) ni znal razumno utemeljiti, odkod mu presežek sredstev, da je lahko posodil 151.000,00 EUR nekomu, ki ga ni potreboval in ga je takoj po prejemu posredoval naprej tretji toženki, in tudi ni znal pojasniti, za kakšen namen si je znesek izposojal drugi toženec in zakaj naj bi bilo posojilo vrnjeno v letu 2024, sam pa je bil vodilni delavec v banki, ki se ukvarja prav s posojanjem denarja. Izpiski nakazil se niso ujemali s trditvami tožencev in prebranimi izpovedbami. V nekaterih primerih je bilo izkazano, da se je denar isti dan posojal in vračal, kar je ostalo brez razumnega pojasnila. Tudi druge nekonsistentnosti, nelogičnosti in neprepričljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, so bile obravnavane na podoben način.

17. Smisel izjave strank po določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP je v tem, da lahko stranki opozorita na potrebo po neposrednem zaslišanju prič, izvedencev ali strank, kar morajo narediti konkretizirano, npr. navesti razloge, zakaj izjava kakšne priče ni resnična ali zakaj bi bilo treba priči postaviti še dodatna vprašanja. Toženci so na naroku za glavno obravnavo dne 2. 12. 2019 zgolj posplošeno nasprotovali branju zapisnikov, kar pa ne zadostuje. Zato je prvostopenjsko sodišče smelo na podlagi določbe tretjega odstavka 302. člena ZPP odločiti, da se stranki in priče ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

18. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tako glasi, da je bilo v okoliščinah konkretnega primera zadoščeno načelu neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 302. člena ZPP).

19. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**O stroških postopka**

20. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Toženci z revizijo niso uspeli, zato sami nosijo svoje stroške revizijskega postopka. Dolžni pa so tožeči stranki nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 2.691,32 EUR (2.186,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 Tarife, 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 Tarife ter 485,32 EUR za 22 % DDV po tar. št. 6007 Tarife).

21. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej npr. Triva, S. in Dika, M.: Građansko Parnično Procesno Pravo, 7. izmijenjeno i dopunjeno izd., Narodne novine, 2004, str. 186.