Jedro

Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji za tožnika.

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri zahtevku je navedel, da navaja iste razloge zapustitve izvorne države, kot jih je uveljavljal že pri vložitvi prve prošnje. Dodal je, da je prišel v Slovenijo, da bi imel stike z otroki. Na Kosovem ima še vedno iste težave, kot jih je imel pri podaji prošnje. Zato je konec junija 2018 pobegnil v Italijo in tam potem zaprosil za mednarodno zaščito. V Slovenijo je prišel z namero obiskati sina v Radeče v Prevzgojni dom, tam pa ga je prijela policija in ga odpeljala v zapor zaradi ženinih obtožb o nasilju. Sodišče ga je obsodilo na 9-mesečno pogojno kazen, izrečen mu je bil ukrep približevanja žene. Po izpustitvi iz pripora so ga odpeljali v Center za tujce v Postojni. Tam je nato podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz dokumentacije upravnega spisa je razvidno, da je bila tožniku že izdana negativna odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 28. 8. 2013 (odločba, št. 2142-203/2013/13/91 (1312-12) z dne 23. 12. 2015, pravnomočna 3. 11. 2016). V nadaljevanju je toženka citirala 64. in 65. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), uvodoma ugotovila, da tožnik ponovno vlaga zahtevek, ki ga utemeljuje z enakimi razlogi, saj je navedel povsem enaka dejstva, kot v prošnji za mednarodno zaščito. Pri vložitvi tovrstnega zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno za stran vlagatelja zahtevka. Tožnik pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, izjave se nanašajo na dogodke, ki so se zgodili že v času pred njegovo prvo prošnjo, ne gre za dokaze, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma tožnik ni navedel upravičenih razlogov, zakaj jih ni navedel že med prvim postopkom. Glede na navedeno je toženka njegovo vlogo zavrgla. Dodala je še, da tožnik ves čas postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi izkazoval njegovo istovetnost (97. člen Zakona o tujcih - v nadaljevanju ZTuj-2). Ob izjavi, da se njegov potni list Kosova nahaja v avtu v Kranju, njegov potni list Srbije pa v Republiki Italiji, toženka ugotavlja, da tožnik s takimi pavšalnimi poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 3. 12. 2018 izhaja, da je izjavil, da obvlada slovenski jezik, vendar pa bi bilo glede na to, da gre za postopek in ne za zgolj pogovorni jezik, nujno, da bi bil pri podaji njegove prošnje in navajanju morebitnih novih dejstev in novih dokazov prisoten tolmač za albanski jezik, kot je bil navzoč tudi v sodnem postopku I U 2453/2018. Tožnik je namreč izjavil, da slovenski jezik razume deloma, kar izhaja iz sodnega zapisnika. Tolmač bi mu moral v njegovem jeziku pojasniti, kaj pomeni izraz novi razlogi in nova dejstva in dokazi, nastali po prejšnjem odločanju ali če so ta dejstva takrat že obstajala, zakaj jih ni uveljavil že takrat, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZMZ-1. Prav tako bi moral biti seznanjen s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1. Tožnik zato ni mogel svoje prošnje celovito in popolno predstaviti. Ker tožnik zagotovo ne razume bistvenih pogojev za vložitev zahtevka zaradi nepoznavanja slovenskega jezika, je lahko ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. S tem je podana kršitev 7. točke 62. člena ZUP. Toženka v sklepu tudi ni navedla, katera so tista dejstva in dokazi, ki jih je tožnik navajal v prvem postopku, zato tega, ali gre za nova dejstva in dokaze, ni mogoče preveriti. Sklep torej nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede tožnika se nikoli ni pojavil dvom o njegovi istovetnosti, niti mu ni bilo očitano ničesar, kar bi kazalo na prikrivanje identitete. Tožnik je povedal, da ima pretečen potni list Kosova, ki se nahaja v avtomobilu v Kranju, in potni list Republike Srbije, ki ga je pustil v Italiji. To tudi ni bilo izpostavljeno v postopku glede omejitve gibanja zaradi namena predaje Italiji. Očitno je, da toženka išče razloge, da tožniku ponovno omeji gibanje, izpodbijani sklep je tožnik prejel 14. 12. 2018, 12. 12. 2018 pa je prejel sodbo, s katero mu je bila omejitev gibanja odpravljena. Tožnik je predlagal, da se mu dovoli ponovno zaprositi za azil v Sloveniji, zato je sodišču predlagal, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. Toženka ni poslala odgovora na tožbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 7. V 64. členu ZMZ-1 (v za obravnavo zadeve relevantnih določbah) je določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve; lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek).

8. Po 65. členu ZMZ-1 pa oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, tj. 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

9. Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tožnik je namreč ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na zaslišanju pred toženko 3. 12. 2018 izrecno navedel, da nima novih razlogov za vložitev prošnje, temveč, da gre za iste razloge kot ob vložitvi prve prošnje.

10. Tožnik ugovarja, da toženka v sklepu ni navedla, kateri so tisti razlogi, ki jih je tožnik uveljavljal v času vložitve prve prošnje, kar sicer drži, vendar pa tudi tožnik na zaslišanju dne 3. 12. 2018 teh razlogov ni konkretno opredelil, temveč je navedel le, da ''ima iste razloge'', dodal pa še, da je prišel v Slovenijo (iz Italije), da bi imel stike z otroki. Glede na povedano ni mogoče očitati pomanjkljivosti obrazložitve sklepa, če ne vsebuje navedb, ki jih tudi sam tožnik v postopku ni navedel. Kršitev pravil postopka tako iz tega razloga ni podana (214. člen ZUP). Tožnik pa tudi sedaj v tožbi ne navaja nobenih razlogov - tako ne povzema razlogov, ki jih je navedel v času vložitve prve prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi ne navaja morebitnih dodatnih, novih razlogov. Kot je poudarila že toženka (in s tem se strinja tudi sodišče) je breme predložitve dokazov v primerih, kot je obravnavani, v celoti na vlagatelju zahtevku in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Teh pa tožnik ni ne ponudil, ne predložil. 11. Nadalje tožnik ugovarja kršitev sedmega odstavka 62. člena ZUP, saj bi mu morala toženka v njegovem materinem jeziku oziroma po tolmaču za albanski jezik pojasniti pomen določb 64. in 65. člena ZMZ-1 in postopek. Pri tem se sklicuje na zapisnik naroka v zadevi I U 2453/2018 (kjer je sodišče tožniku postavilo tolmača za albanski jezik) in iz katerega tudi izhaja, da je tožnik izjavil, da razume slovenski jezik deloma.

12. Po sedmem odstavku 62. člena ZUP, katerega kršitev tožnik očita, imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne more uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču; organ jih je dolžan o tem poučiti.

13. Iz zapisnika o vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 3. 12. 2018 (najprej) izhaja, da je bil na zaslišanju prisoten pooblaščenec tožnika (A.A. iz PIC) - 1. stran zgoraj, nadalje, da je bil tožnik po pojasnitvi določb 64. in 65. člena ZMZ-1 vprašan, ali je navedeno razumel, kar je tožnik potrdil, ali želi prisotnost pravnega zastopnika, čemur je (tudi) pritrdil, nato pa je na izrecno vprašanje, ali želi prisotnost tolmača pri podaji vloge, tožnik izjavil, da ne potrebuje tolmača - 2. stran. Toženka je tožnika na koncu zaslišanja ponovno vprašala, ali je celoten postopek in vse, kar mu je bilo pojasnjeno, razumel v celoti in kljub temu, da ni bilo prisotnosti prevajalca, in na to je tožnik (tudi) izjavil, da je vse razumel v celoti in da ne potrebuje prevajalca - 3. stran. Zapisnik je bil tožniku tudi prebran.

14. Ker gre za postopek priznanja mednarodne zaščite, je treba v zvezi z vprašanjem zagotovitve procesnih jamstev, med drugim zagotovitve tolmačenja in prevajanja, za prosilce v tovrstnih postopkih upoštevati standarde, ki jih določa ZMZ-1, kot tudi pravni red EU, konkretno t.i. Procesno direktivo - tj. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Tako je v 6. členu ZMZ-1 določeno, da če oseba ne razume uradnega jezika, se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume. V prvem odstavku, točki (a) 12. člena Procesne direktive pa je določeno, da ob upoštevanju postopkov iz poglavja III države članice zagotovijo, da so vem prosilcem zagotovljena naslednja jamstva: v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se upravičeno domneva, da ga razumejo, se obvestijo o postopku ter o njihovih pravicah in obveznostih med postopkom ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upoštevajo in ne sodelujejo z oblastmi. Ob v prejšnjih točkah povzetih ugotovitvah, ki izhajajo iz zapisnika z dne 3. 12. 2018 (večkratna izjava tožnika, da razume oziroma, da je razumel postopek v celoti in da ne potrebuje prevajalca) in ob upoštevanju, da je bil na zaslišanju prisoten tudi njegov pooblaščenec (ki opisani izvedbi postopka ni nasprotoval oziroma mu ni ugovarjal), je tudi po oceni sodišča bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožnik pa tudi sicer (kot že povedano zgoraj) ne navaja nobenih novih dejstev ali okoliščin, ki bi ta ugovor potrjevali oziroma morebiti celo vzbudili dvom o resničnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

15. V izpodbijanem sklepu pa je toženka sicer res še posebej izpostavila (kot dodatno v zvezi z povečano verjetnostjo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito), da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil dokumenta s sliko, ki bi potrjeval njegovo istovetnost, tožnik pa ugovarja, da se ni nikoli pojavil dvom o njegovi istovetnosti ter da toženka išče razloge za omejitev gibanja. Najprej sodišče poudarja, da vprašanje tožnikove identitete ni temeljni razlog, na katerem bi toženka utemeljevala svojo odločitev. Ob tem pa je treba še opozoriti, da gre v tem primeru za odločanje o zakonitosti sklepa o zavrženju zahtevka tožnika za uvedbo ponovnega postopka in ne za odločanje o zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja. Sodišče zato glede na povedano tudi temu tožbenemu ugovoru ne sledi in ga zavrača. 16. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.