Jedro

Zmotno ali nepopolno ugotavljanje dejanskega stanja ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. dr.J.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS L., enote v L., z dne 9.12.1993, je bil obs.dr.J.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja opravljanja po čl.109/II in I KZ-77. Po čl.52 Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po II.odstavku 109.člena KZ-77 določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. VSL je s sodbo in sklepom z dne 7.10.1994, odločilo, da se pritožbi obs.dr.J.R. in zasebnega tožilca J.Š. zavržeta kot prepozni, pritožbi obsojenčevega zagovornika in pooblaščenke zasebnega tožilca pa je zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 11.1.1995 je zagovornik obs.dr.J.R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena Zakona o kazenskem postopku. V zahtevi je predlagal, da VS RS prvostopno in drugostopno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa je predlagal, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pooblaščenka zasebnega tožilca J.Š., odvetnica J.M. iz L., je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, naj jo VS RS zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu I.odstavka 420.člena Zakona o kazenskem postopku se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določilu II.odstavka 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, enako pa je navajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da ni pravilna ugotovitev, da je šlo v obravnavani zadevi za odnos zdravnik-pacient, ker v knjigi ni naveden niti en podatek iz zdravstvene dokumentacije o zasebnem tožilcu, pač pa je zasebni tožilec v knjigi imenovan s polnim imenom zato, ker je o tem sam pisaril, vse od leta 1987 dalje pa je zoper obsojenca nastopal v javnosti grobo, arogantno, žaljivo, obrekljivo in grozeče. O zasebnem tožilcu je v knjigi napisano zgolj tisto, kar je zasebni tožilec v javnosti o sebi pisal sam, saj je povedal, da je bil alkoholik, da se je razvezal, da je obsojenca prijavil Častnemu razsodišču Zdravniškega društva ter da je zoper obsojenca celo vložil zasebno tožbo v zvezi s posilstvom njegove hčerke.

S temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je pravilna ugotovitev, da je šlo v obravnavanem primeru za odnos zdravnik-pacient. Prav tako pa je bilo ugotovljeno, da sta zasebni tožilec in obsojenec drug o drugem pisala tudi v časopisju, vendar pa se zasebni tožilec nikoli ni imenoval "socialno mrtvi alkoholik", "duševni bolnik" in tudi ni razširjal fame o incestu, ni pa zanikal, da je bil obsojenčev pacient. Z ugotavljanjem teh okoliščin se je glede na obsojenčev zagovor ukvarjalo že sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče glede na navedbe obsojenčevega zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v citatu ".....razkritja svoje hčere,, da je storil nečastno dejanje...", niso podani znaki kaznivega dejanja opravljanja. Tudi s to navedbo v knjigi "Dramatična pot" je obsojenec raznašal trditve iz osebnega in družinskega življenja zasebnega tožilca, čeprav navedeni citat res predstavlja le del tistega, kar je obsojenec v knjigi na strani 184 napisal o zasebnem tožilcu, kjer je zapisal: "Tožil me je tudi na rednem sodišču, in sicer zaradi razkritja svoje hčerke, da je storil nečastno dejanje. Še več: njene navedbe je poskušal naprtiti meni, prepričljivost njenih navedb pa je poskušal razvrednotiti tako, da je hčerko spravil v skrajno kočljiv položaj, ko me je bila prisiljena rotiti, naj jo rešim....Na sodišču je tožbo izgubil". V zvezi s trditvijo zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta sodišči v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obsojenca pred TSL, enote v L., obsojenca oprostili zato, ker sta ugotovili, da je famo o incestu razširjal sam zasebni tožilec, je potrebno pripomniti, da ni utemeljena. Iz sodbe TSL, enote v L., z dne 25.2.1991, ter iz sodbe VSL z dne 11.9.1991, je razvidno, da je bil dr.J.R. oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 13.9.1989 na obravnavi pred častnim razsodiščem Slovenskega zdravniškega društva izjavil, da je J.Š.

posilil svojo hčerko in jo nato konec leta 1988 brez razloga pripeljal in zaprl v umobolnico, zato, ker je bilo ugotovljeno, da je navedeno izjavo pred častnim razsodiščem podal v obrambi svojih pravic, torej v okoliščinah iz III.odstavka 106.člena KZ-77. Trditev zagovornika o razlogih, zaradi katerih je bil tedaj dr.J.R. oproščen, torej ni točna.

Tudi s trditvijo, da se tekst v knjigi na strani 437..."socialno mrtvega alkoholika, ki ga je zapustila tudi družina J.Š. ......", ne nanaša na zasebnega tožilca J.Š. in da je zasebni tožilec sam objavljal, da je bil alkoholik in da ga je zapustila žena oziroma družina ter da navedeni izraz ni žaljivka, še manj pa opravljivka, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Res je sicer obsojenec v knjigi na strani 437 vpletel navedeni tekst v zvezi z njegovim prav tako bivšim pacientom A.Z. iz C., ko je napisal: "Mojega bivšega pacienta A.Z. iz C., katerega bivša žena se je zaradi njegovega sadizma zatekla k meni po pomoč (in jo tudi dobila), so naščuvali in uporabljali proti meni (podobno kot zadnja leta uporabljajo proti meni "socialno mrtvega" alkoholika, ki ga je zapustila tudi družina, J.Š."Tako ni nobenega dvoma, da se navedeni citat nanaša na zasebnega tožilca, kar je tudi sicer bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Utemeljena tudi ni navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe v zvezi s citatom "vlogo prazne konzerve je dobil moj znameniti bivši psihiatrični pacient J.Š.," čim je ugotovilo, da v tem citatu niso podani znaki kaznivega dejanja opravljanja, temveč le znaki kaznivega dejanja razžalitve. Enako je zagovornik navajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je tak njegov ugovor zavrnilo ter v sodbi na strani 5 (prvi odstavek) pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj take zagovornikove trditve niso utemeljene.

Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti še poudarja, da je celotna knjiga "Dramatična pot" v bistvu obramba pred napadi raznih nasprotnikov in tudi pred napadi zasebnega tožilca. V zvezi s tem navaja, da sta obe sodišči kršili kazenski zakon in zakon o kazenskem postopku, ker nista upoštevali določila V.odstavka 109.člena KZ-77, saj sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo stališča obsojenca, da gre za V.odstavek 109.člena KZ-77, drugostopno sodišče pa ne more ocenjevati določenih okoliščin in dejstev, če jih ni že prvostopno sodišče. Zato je po zagovornikovi navedbi drugostopno sodišče nezakonito zavrnilo stališče obrambe, da je obsojenec ravnal v okoliščinah iz V.odstavka 109.člena KZ-77. Tudi tem navedbam zagovornika, s katerimi skuša prikazati, da že v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih okoliščinah, ni mogoče pritrditi. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje (list.štev.77) je pojasnjeno, zakaj obsojenec ni ravnal v okoliščinah iz V.odstavka 109.člena KZ-77, ko je navedeno, da bi obsojenec, v kolikor je v svoji knjigi prikazal svoje dolgoletno delo in težave, s katerimi se je srečeval v stroki, lahko svojo kritiko napram tradicionalni psihiatriji, kot jo poimenuje, prikazal na drugačen način, in sicer s svojo uspešnostjo dela, uspehi pri posameznih primerih in z metodami dela, ne da bi pri tem uporabljal polno ime bivšega pacienta, da pa je bil pripravljen iz knjige izpustiti dele, ki se nanašajo na zasebnega tožilca in na njegovo hčer, le v primeru, če bi se mu zasebni tožilec opravičil. Zagovornik obsojenca je te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijal, pritožbeno sodišče pa je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je ravnalo prav, ko ni uporabilo določbe V. odstavka 109.člena KZ-77, ker obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja ni opravljal ali izvrševal uradne dolžnosti, politične, samoupravne ali druge družbene dejavnosti in tudi ni ravnal pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. Pritožbeno sodišče je torej ocenjevalo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o navedenih okoliščinah.

Uveljavljane kršitve zakona niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je VS RS zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).