Jedro

Izvedensko mnenje iz kazenskega postopka je lahko v pravdnem postopku uporabljeno kot listina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 15.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in to z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji zahtevek je zavrnilo, toženca pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 31.700,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je prvostopno sodišče kljub toženčevemu nasprotovanju uporabilo mnenje izvedenca iz kazenskega postopka. Tožnik je imel utemeljene razloge, da se je hotel izogniti izvedencu medicinske stroke v pravdnem postopku.

Veliko je namreč momentov, ki bi jih izvedenc razkril in to bi zanesljivo škodovalo tožniku in koristilo tožencu. Dokazno breme pa nosi tožnik, kar pomeni, da mora svoje navedbe jasno in nedvoumno dokazati. Tožnik ima dovolj denarja, da bi lahko založil predujem za stroške dokaza z izvedencem. Nevzdržno je ugotavljati obseg negmotne škode na podlagi nekega zdravniškega potrdila, ki je bilo izdano pred mnogimi leti. Če bi izvedenec temeljito analiziral to potrdilo, bi nedvomno ugotovil, da poškodbe niso nastale na takšen način, kot zatrjuje tožnik. Razen tega je izvedenec v kazenskem postopku podal svoje mnenje glede na potrebe kazenskega in ne pravdnega postopka.

Odprto je ostalo, kolikšne bolečine je utrpel tožnik. Sicer pa tožnik sploh ni bil poškodovan. Poškodbe je skupil zgolj toženec, ki je še istega dne iskal pomoč pri dežurnem zdravniku. Sodišče je prebralo tudi neko zdravniško potrdilo, pri čemer ni navedlo datuma, niti kdo ga je izdal, pa tudi ne zakaj. Sodba o tem zdravniškem potrdilu pravzaprav ničesar ne pove. Če je šlo za zdravniško potrdilo z dne 6.2.1991, je treba reči, da nima nobene zveze s tem postopkom.

Vsekakor pa bi moralo sodišče, če je ta dokaz že izvedlo, o njem navesti ustrezne razloge. Sodišče je tudi zmotno ocenilo podlago in višino zahtevka. Očitno je, da je celotno konfliktno situacijo namenoma povzročil tožnik, toženec pa je reagiral le v obrambi svoje matere. Ni nezanemarljivo, da se tožnik redkokdaj vrne od kod nepoškodovan.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bil toženec s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, je brez pomena njegovo izmikanje odškodninski odgovornosti in zatrjevanje, da tožnika sploh ni poškodoval ter da si je tožnik vse skupaj izmislil. Kajti v pravdnem postopku je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega (3. odst. 12. člena ZPP). In ker predstavlja vzročna zveza element kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, je pravdno sodišče vezano tudi na vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastalo škodo (tožnikovimi poškodbami).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno oporekanje načinu ugotavljanja obsega negmotne škode. Kot je pojasnjeno že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča, je bilo mnenje dr. A.H. v konkretnem primeru uporabljeno kot listina, ki pa marsikaj pove o vrsti in naravi poškodb ter o trajanju bolečin. Četudi je bilo mnenje, ki je zapisano na tej listini, podano v kazenskem postopku, je bistveno, da ga je podal izvedenec, torej oseba, ki ima ustrezno medicinsko znanje, tako da si je težko predstavljati, kaj naj bi več ali drugega izvedenec pojasnil za potrebe te pravde. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede poškodb ugotovilo zgolj to, kar je ugotovilo že kazensko sodišče in sicer, da poškodbe niso potrebovale posebnega zdravljenja, bolečine pa da so trajale največ 10 dni. O obsegu negmotne škode se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z zaslišanjem tožnika kot stranke. Pritožnik sicer zatrjuje, da je veliko "momentov, ki bi jih izvedenec razkril in to bi zanesljivo škodovalo tožniku in koristilo tožencu". Vendar, ker ne pove, kaj naj bi bili ti momenti, s tako pavšalnim in z zgolj hipotetičnim ugibanjem ne more uspeti. Če pa misli, da bi izvedenec izključil možnost, da je on (toženec) poškodoval tožnika, velja ponovno opozoriti na 3. odst. 12. člena ZPP. Kar zadeva zdravniško potrdilo, pa je treba reči, da ga je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo prebralo. Zato se toženec, ki je bil skupaj s svojim pooblaščencem navzoč na tem naroku, ne more sprenevedati, da ne ve, za katero potrdilo gre. Res je, da ga sodišče ni ocenilo v zvezi z ugotavljanjem obsega škode, vendar to ni vplivalo na rezultat sojenja in še manj na razumljivost sodbe. Za oceno obsega negmotne škode (telesnih bolečin) je namreč odločilna že omenjena listina iz kazenskega spisa. Očitana postopkovna kršitev zato ni podana. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno oporekanje razmerju deljene odgovornosti in višini dosojene odškodnine. O tem, kako in zakaj je prišlo med strankama do fizičnega obračunavanja, se je prvostopno sodišče dovolj zanesljivo prepričalo z zaslišanjem strank in prič O.M. in S.G. (ki ju je zaslišalo na kraju samem) ter iz podatkov kazenskega spisa, tožnikov prispevek k pretepu pa je tudi pravilno pravno ovrednotilo (1. odst. 192. člena ZOR). Enako velja glede dosojene odškodnine za telesne bolečine. Ustreza namreč obsegu te škode ter je v skladu s sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod (200. člen ZOR). Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen ZPP).