Jedro

Sodišče je pri ugotovitvi višine tožbenega zahtevka izhajalo iz pravilnega, v sodni praksi že sprejeta izhodišča, da toženkino opustitveno ravnanje v zvezi z izvedbo razlastitvenega postopka predstavlja civilni delikt, ki utemeljuje njeno odgovornost po splošnih določilih o odškodninski odgovornosti, urejenih v ZOR oziroma kasneje OZ. Tožeča stranka je zato upravičena do odškodnine v vrednosti primerljivega zemljišča po stanju ob dejanski razlastitvi, torej gradbene parcele, namenjene gradnji poti oziroma ceste, kar je bilo tudi izhodišče za vrednotenje postavljenih izvedencev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se znesek 2.700,00 EUR iz I. točke sodbe nadomesti z zneskom 5.439,95 EUR, v odločitvi o stroških pa tako, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 494,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti znesek 293,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi naložilo plačilo odškodnine v višini 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 324,52 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Opozarja, da je sodišče napačno obrestovalo ugotovljeni znesek odškodnine z obrestmi od vložitve tožbe dalje, pri čemer je odškodnino revaloriziralo le na dan, ko je tožeča stranka kot oškodovanka izvedela, da ji je posest na njeni lastni parceli odvzeta. Evropsko sodišče je pri obračunu tovrstne škode določilo metodo pravičnega izračuna odškodnine, pri čemer je izhajalo iz prepričanja, da mora biti oškodovani lastnik v opisanem položaju bistveno drugače obravnavan kot lastnik, ki je poplačan v skladu z zakonom, sočasno z razlastitvijo ali omejitvijo lastnine. S tem je izpostavilo preventivni in kaznovalni pomen odškodnine in pomen spreminjanja vrednosti denarja skozi čas, na kar je tožeča stranka že opozorila, sklicujoč se na sodbo ESČP 58858/00 z dne 22. 12. 2009. V omenjeni zadevi je ESČP določilo višino odškodnine tako, da je za osnovo vrednosti nepremičnine sprejelo tržno vrednost zemljišča v času, ko je oškodovanec s pravno utemeljeno gotovostjo lahko vedel, da je izgubil lastnino na tem zemljišču, povečano za obresti, ki tečejo od razlastitve do sprejetja sodbe sodišča. Tak namen bi sodišče lahko doseglo na dva načina, bodisi z ugotovitvijo tržne vrednosti nepremičnine v času dejanske razlastitve ter z obrestovanjem tega zneska s polnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki že vsebujejo revalorizacijo, bodisi z revalorizacijo prej navedene tržne vrednosti nepremičnine na dan, ko je oškodovanec izvedel, da je izgubil posest nepremičnine z dejansko razlastitvijo, in z obrestovanjem tako dobljene vrednosti od dneva odvzema lastnine dalje do plačila z realnimi 8 % zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je pri oblikovanju zahtevka iz previdnosti zahtevala več, saj ob vložitvi tožbe ni razpolagala s tržnimi vrednostmi zemljišča leta 1998, zato je zahtevala tržno vrednost na dan vložitve tožbe z realnimi zamudnimi obrestmi brez elementa valorizacije od razlastitve dalje. Gre za uporabo materialnega prava, na kar sodišče pri načinu izračuna odškodnine ni vezano. Sodišče bi zato moralo z uporabo cenitve sodnega izvedenca izračunati odškodnino, ki jo je uveljavilo ESČP in ki jo očitno priznava Vrhovno sodišče, česar pa ni storilo, saj je obresti priznalo le od vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka sicer sprejema utemeljitev revalorizacije na dan izida sklepa o dedovanju, vendar pa bi sodišče moralo znesek revalorizirane tržne vrednosti nepremičnine obrestovati po realni obrestni meri od 4. 11. 1998 dalje. Sodišče ni priznalo nikakršne odškodnine za protipravno stanje v času od 3. 11. 2009 do vložitve tožbe, čeprav je škoda ves čas nastajala in še nastaja do plačila odškodnine, upoštevalo pa tudi ni penalnega namena obračunavanja zamudnih obresti kot metode izračuna odškodnine. Ob tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj glede izbrane metode izračuna odškodnine sodba ne poda jasnih razlogov, prav tako to velja glede zamudnih obresti.

Tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. Meni, da bi sodišče moralo zemljišče oceniti kot kmetijsko, torej kot njivo, kar je bilo pred napravo poti. Povzema listinsko dokumentacijo v spisu, iz katere izhaja, da je pot na parceli nastala že po parcelaciji v letu 1977 in je bila o tem izdana tudi odločba GURS–a. Vse to je bilo opravljeno s soglasjem pravne prednice tožnice. V času dejanske razlastitve 3. 11. 1998 sodišče ne bi smelo vrednotiti nepremičnine po kriterijih, ki veljajo za stavbna zemljišča. Takrat je že veljal Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ), po katerem so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro in ne stavbna zemljišča. Po 26. členu tega zakona odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa o razlastitvi, torej po stanju, v katerem je zemljišče, ko se razlašča. Z uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora (ZUreP–1) je prenehala veljavnost ZSZ, začel pa je veljati Zakon o graditvi objektov (ZGO–1). V tretjem odstavku 218. člena je izrecno navedel, da se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo le tista zemljišča, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb ter objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture ter namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Zemljišč, namenjenih za poti in ceste, zato ni mogoče obravnavati kot nezazidana stavbna zemljišča. Za določitev odškodnine za zemljišča, namenjena javni infrastrukturi, je mogoče uporabiti le določilo drugega odstavka 105. člena ZUreP–1, ki določa, da odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, ko je sodišče kot potrebne pravdne stroške tožnice štelo stroške izvedencev S. in B., saj bi vsaj stroški enega izvedenca morali v celoti bremeniti tožečo stranko.

3. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa ni utemeljena.

4. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala kot lastnici parcele 65/5, k. o. X, s tem, ko je tožena stranka, ne da bi izpeljala postopek razlastitve, omenjeno parcelo z odlokom kategorizirala kot javno cesto. To je pomenilo dejansko razlastitev, saj je zemljišče postalo javno dobro in na njem lastninske pravice ni več mogoče izvrševati. V pritožbenem postopku stranki ne izpodbijata več samega temelja vtoževane terjatve, ki ga je sodišče podrobno pojasnilo v 7. točki sodbe, temveč le odločitev o višini nastale škode.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženka v pritožbi delno povzema, izhaja, da je pot na sporni parceli nedvomno nastala že pred 3. 11. 1998, ko je občina na podlagi Zakona o javnih cestah sprejela Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Š.. V trenutku dejanske razlastitve omenjeno zemljišče torej ni bilo več kmetijsko zemljišče, temveč makadamska pot, zato pritožbene navedbe, da bi moralo biti ocenjeno kot njiva, niso utemeljene. Sodišče je pri ugotovitvi višine tožbenega zahtevka izhajalo iz pravilnega, v sodni praksi že sprejeta izhodišča (odločba VS RS III Ips 59/2010), da toženkino opustitveno ravnanje v zvezi z izvedbo razlastitvenega postopka predstavlja civilni delikt, ki utemeljuje njeno odgovornost po splošnih določilih o odškodninski odgovornosti, urejenih v ZOR oziroma kasneje OZ. Tožeča stranka je zato upravičena do odškodnine v vrednosti primerljivega zemljišča po stanju ob dejanski razlastitvi, torej gradbene parcele, namenjene gradnji poti oziroma ceste, kar je bilo tudi izhodišče za vrednotenje postavljenih izvedencev. Določila Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) in Zakona o urejanju prostora (ZUreP–1) glede določitve primerne odškodnine v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, saj so namenjena cenitvi ob zakonito izvedeni razlastitvi, do katere pa v konkretnem primeru prav zaradi nedopustnega ravnanja toženke same ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pri cenitvi spornega zemljišča torej izhajalo iz pravilnega izhodišča, toženka pa izvedene cenitve, na katero se je naslonilo sodišče prve stopnje, konkretizirano ne graja, zato so njene pritožbene navedbe v zvezi z višino določene odškodnine neutemeljene.

6. Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala odškodnino v višini tržne vrednosti nepremičnine v času vložitve tožbe z realnimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 1998, ko je začel veljati Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Š., do vložitve tožbe, od tega trenutka dalje pa s procesnimi obrestmi do plačila. Sodišče je glavnico obračunalo na način, da je ugotovilo tržno vrednost lastninskih pravic zaradi izgube posesti na dan razlastitve 3. 11. 1998, valorizirano do 3. 11. 2009, torej na trenutek, ko je tožnica izvedela, da je omejena v izvrševanju lastninske pravice na njeni parceli (dan izdaje sklepa o dedovanju po pokojnem možu). Gre za način, ki ga je z namenom odprave učinkov inflacije prvič uporabilo ESČP v sodbi velikega senata Guiso–Gallisay vs. Italy, sledilo pa mu je tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 874/2009. Tako ugotovljeno višino odškodnine v znesku 2.700,00 EUR na dan 3. 11. 2009 tožnica v pritožbi sprejema. Vendar pa utemeljeno opozarja, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev obrestnega dela zahtevka od 3. 11. 1998 do vložitve tožbe, izpodbijana obrestna odločitev pa je tudi materialnopravno napačna.

7. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 874/2009 zavzelo stališče, da mora imeti odškodnina v primeru nezakonitega ravnanja javno pravnih subjektov, zaradi katerega je prišlo do dejanske razlastitve, tudi preventiven namen. Položaj torej ni enak primeru, ko je razlastitveni postopek zakonito izveden, preventiven učinek odškodninske sankcije pa se lahko doseže s priznanjem zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja. Takšne obresti (zmanjšane za revalorizacijski del, ki je v izvedeniškem mnenju že upoštevan) tožnica torej upravičeno zahteva. Zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi v tem obsegu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnici priznalo 8 % zamudne obresti od glavnice 2.700,00 EUR od 4. 11. 1998 do 13. 7. 2011, to je do vložitve tožbe, v skupni vrednosti 2.739,95 EUR. Od vložitve tožbe dalje tožnici od skupne vrednosti glavnice s prej opisanimi obrestmi 5.439,95 EUR pripadajo tudi procesne obresti (279/3 ZOR oziroma sedaj 381 člen OZ).

8. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, je posledično vnovič odločalo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je izhajalo iz odmere stroškov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj je neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da bi morala tožnica v celoti kriti stroške enega izvedeniškega mnenja. Oba postavljena izvedenca sta bila v postopku potrebna, zato delita usodo ostalih stroškov. Glede na 40 % uspeh tožnice v pravdi ji je tožena stranka od priznanih 2.952,42 EUR dolžna povrniti 1.180,96 EUR, tožeča pa toženi od priznanih 1.143,75 EUR znesek 686,25 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči na račun stroškov postopka na prvi stopnji dolžna plačati znesek 494,71 EUR pravdnih stroškov.

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna plačati njene pritožbene stroške, skladno s pritožbenim uspehom. Ta je znašal 25 %, zato je sodišče po odmeri stroškov v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah toženki naložilo, da tožnici krije znesek 293,35 EUR stroškov pritožbenega postopka. Omenjeni znesek je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.