Jedro

Tožnik ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov že iz razloga, ker je bil sklep o izvršbi razveljavljen in je bil predlog za izvršbo zavržen. Ustavitev izvršilnega postopka pomeni za tožnika le izgubo pravnega interesa za nadaljevanje pravde za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do ustavitve izvršilnega postopka, lahko niso materialnopravno enaki razlogom, zaradi katerih je dolžnik vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožnikova zahteva za povrnitev pravdnih stroškov bi bila utemeljena, če bi uspel s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. S tožbenim zahtevkom pa bi uspel, če bi izkazal formalna pogoja iz 59. člena ZIZ, da je bila tožba vložena pravočasno in v okviru zakonsko dopustnih razlogov, ter če bi v pravdnem postopku dokazal utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.033,00 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika. V nadaljevanju pritožbe tožnik navaja, da je vložil tožbo na nedopustnost izvršbe, ki se je vodila pod opr. št. I P 112/2008, v kateri je zatrjeval, da je izvršba za znesek 569.400,00 EUR nedopustna, ker je obveznost plačal. Tožnik je v izvršilnem postopku vložil tudi ugovor, da je izvršba nedopustna, ker je predlog za izvršbo vložila oseba, ki ne more biti stranka izvršilnega postopka. Izvršilno sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog zavrglo. Po pritožbi upnika je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo sklep izvršilnega sodišča prve stopnje in ugovor tožnika zavrnilo. Na podlagi 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(1) je tožnik dne 5. 2. 2009 vložil novo tožbo na nedopustnost izvršbe, ki se vodi pod opr. št. I P 75/2009, ki je predmet tega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba tožbo zavreči zaradi litispendence, saj sta bili pravdi na nedopustnost izvršbe vloženi na različnih pravnih podlagah. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 398/2009 z dne 23. 9. 2009 je bil predlog za izvršbo zavržen, zato je tožnik tožbo umaknil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče na podlagi listinske dokumentacije v spisu ugotavlja, da je: - Posojilnica - bank C. dne 19. 12. 1996 vložila predlog za izvršbo zoper tožnika kot dolžnika(2) pred Okrajnim sodiščem v Škofja Loki(3), ki se je vodil pod opr. št. I 1267/96, in da je med izvršilnim postopkom v položaj upnice vstopila Posojilnica – bank B.; - bila Posojilnica bank C. dne 26. 9. 1996 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pogodbe o združitvi in sklepa generalne skupščine ter se je pripojila k Posojilnici – bank B. kot prevzemni zadrugi; - izvršilno sodišče s sklepom I 1267/1996 z dne 25. 10. 2007 ugovoru tožnika po izteku roka ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za 267.333,29 EUR in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, citirani sklep izvršilnega sodišča pa je razveljavilo višje sodišče za znesek 98.416,48 EUR, v ostalem delu pa pritožbo upnice oziroma tožene stranke v tem postopku(4) zavrnilo. Tožnik je nato na podlagi 59. člena ZIZ vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se je vodila pod opr. št. I P 112/2008, da je izvršba za znesek 569.400,00 EUR nedopustna, ker je tožnik obveznost poravnal; - tožnik pri izvršilnem sodišču vložil nov ugovor po izteku roka, v katerem je zatrjeval, da je izvršba nedopustna, ker je predlog za izvršbo vložila oseba, ki nima sposobnosti biti stranka, postopka pa ni mogla prevzeti Posojilnica – bank B. Izvršilno sodišče je s sklepom 0196 1267/96-313 z dne 21. 5. 2008 ugodilo ugovoru tožnika in sklep o izvršbi razveljavilo ter zavrglo izvršilni predlog, pritožbeno sodišče pa je po pritožbi tožene stranke s sklepom Ip 2750/2008 z dne 3. 12. 2008 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor po izteku roka tožnika zavrnilo. Tožnik je nato dne 5. 2. 2009 vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je (bila) predmet tega postopka (opr. št. I P 75/2009); - bil izvršilni postopek I 1267/96 ustavljen in predlog za izvršbo zavržen na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 398/2009, ki je odločalo v postopku zahteve za varstvo zakonitosti in v katerem je razveljavilo sklep sodišča druge stopnje Ip 2750/2008 z dne 3. 12. 2008 in potrdilo sklep sodišča prve stopnje 0196 1267/96-313 z dne 21. 5. 2008. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da je odločitev izvršilnega sodišča prve stopnje pravilna, ker Posojilnica bank C. ob vložitvi predloga za izvršbo ni več obstajala, navedene napake pa ni moč odpraviti, univerzalno pravno nasledstvo pa ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve predloga za izvršbo; - tožnik na podlagi citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS v pravdnih zadevah I P 112/2008 in I P 75/2009 umaknil tožbi, pravdni stranki pa sta zahtevali povrnitev stroškov postopka; - bil tožnik v pravdni zadevi I P 112/2008 že pravnomočno obsojen na plačilo stroškov postopka, ker sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da bi bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku(5) le, če bi tožena stranka izpolnila zahtevek, v obravnavani zadevi pa naj ne bi šlo za takšen primer, sodišči sta tudi menili, da ni odločilno dejstvo, ali bi bil zahtevek tožnika utemeljen.

5. Tožnik ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov že iz razloga, ker je bil sklep o izvršbi razveljavljen in je bil predlog za izvršbo zavržen. Ustavitev izvršilnega postopka pomeni za tožnika le izgubo pravnega interesa za nadaljevanje pravde za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, zato je tožnik utemeljeno vložil predlog za umik tožbe. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do ustavitve izvršilnega postopka, lahko niso materialnopravno enaki razlogom, zaradi katerih je dolžnik vložil tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožnikova zahteva za povrnitev pravdnih stroškov bi bila utemeljena, če bi uspel s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. S tožbenim zahtevkom pa bi uspel, če bi izkazal formalna pogoja iz 59. člena ZIZ, da je bila tožba vložena pravočasno in v okviru zakonsko dopustnih razlogov(6), ter če bi v pravdnem postopku dokazal utemeljenost tožbenega zahtevka.

6. Na podlagi 59. člena ZIZ lahko dolžnik začne pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, če je sodišče odločalo o ugovoru na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Tožnik je vložil tožbo pravočasno, vendar že iz tožbenih navedb izhaja, da med strankama niso sporna dejstva, ki so bila podlaga odločitve v izvršilnem postopku, in da je sporno le procesnopravno vprašanje, ali lahko tožena stranka kot upnica nadaljuje izvršilni postopek, če je predlog za izvršbo vložila Posojilnica - bank C., ki ob vložitvi predloga za izvršbo ni imela več pravne subjektivitete, ker je bila izbrisana iz sodnega registra, in se je pripojila toženi stranki. Med pravdnima strankama niso bila sporna dejanska vprašanja (kot npr. datum izbrisa iz sodnega registra ali veljavnost postopka izbrisa Posojilnice - bank C., veljavnost sklepa generalne skupščine), sporna so bila procesnopravna vprašanja glede sposobnosti upnice biti stranka izvršilnega postopka, zato tožba na podlagi 59. člena ZIZ ni bila dopustna in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. Sodišče, ki vodi izvršilni postopek, je pristojno in hkrati zadolženo, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, da v izvršilnem postopku nastopajo subjekti, ki imajo sposobnost biti stranka izvršilnega postopka, kot to določa 77. člen ZPP. V okviru matičnega (izvršilnega) postopka je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sprejeta dokončna odločitev, da se predlog za izvršbo zavrže, ker ga je vložila oseba, ki nima sposobnosti biti stranka postopka, univerzalno pravno nasledstvo pa ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve zahteve za pravno varstvo, kar je toženi stranki preprečevalo, da bi v obravnavanem postopku izvršbe nastopala kot upnica. Tudi če bi Vrhovno sodišče RS sprejelo drugačno odločitev, ali če ne bi bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, pravdno sodišče ne bi smelo (znova) presojati vprašanja sposobnosti upnice biti stranka izvršilnega postopka.

7. Procesnopravno pa so zmotni razlogi prvega sodišča v izpodbijanem sklepu, da bi bilo treba tožbo zavreči, ker je tožnik vložil identičen tožbeni zahtevek v pravdni zadevi I P 112/2008 oziroma bi razloge, zaradi katerih je uveljavljal nedopustnost izvršbe v zadevi I P 75/2009, lahko uveljavil z modifikacijo zahtevka v pravdi I P 112/2008. Tožnik v tožbi na nedopustnost izvršbe ne sme širiti trditvene podlage iz ugovora v izvršilnem postopku in je zato v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe vezan na ugovorne razloge, ki jih je izvršilno sodišče pravnomočno zavrnilo. Tožnik je bil vezan na prekluzivni rok 30 dni za vložitev takšne tožbe, zato bi bilo treba v predmetnih pravdah odločati o dveh samostojnih ugovorih (7) in kot pravilno ugotavlja pritožba bi bile možne tudi različne odločitve. Kot pa je bilo že obrazloženo, je končna odločitev prvega sodišča pravilna, vendar iz drugih procesnopravnih razlogov.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi zahtevek tožnika na povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. (1)V nadaljevanju ZIZ.

(2)V nadaljevanju tožnik.

(3)V nadaljevanju izvršilno sodišče. (4)V nadaljevanju tožena stranka.

(5)V nadaljevanju ZPP.

(6)Če je izvršilno sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev.

(7)S tem, da bi sodišče prve stopnje pravdni zadevi lahko združilo na podlagi 249. člena Sodnega reda.