Jedro

Upravni organ ni ugotavljal, ali je bila tožničina mati po izpustitvi iz zapora izpostavljena kakšnemu izmed prisilnih ukrepov iz 2. člena ZZVN, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1264/98-6 z dne 13.12.1999, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.5.1997 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da tožnica, tudi če je bila skupaj z materjo v zaporu, ni izkazala, da bi to obdobje trajalo vsaj tri mesece. Zato po njeni presoji ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, določenega v 3. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo strinja. V razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je bila tožničina mati aretirana in pripeljana v zapor dne 22.6.1942 ter zaradi nosečnosti izpuščena dne 29.8.1942, nato pa ponovno aretirana dne 24.5.1943 in izpuščena dne 29.7.1943. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da prisilni ukrep tožnice ni trajal najmanj tri mesece, saj je bila rojena dne 24.1.1943, njena mati pa se je z njo vrnila v zapor dne 24.5.1943 in tam ostala do 29.7.1943. Čas, ko je bila tožnica z materjo v zaporu je tako krajši od zakonsko določenega minimalnega roka v trajanju treh mesecev, zaradi česar je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Zavrnilo je tožbeni ugovor, da poroda v porodnišnici ni šteti za prekinitev zaporne kazni, saj je bila tožničina mati, kot to izhaja iz kartoteke zapornikov dne 29.8.1942, izpuščena na prostost zaradi nosečnosti. Tožnico je rodila čez štiri mesece dne 24.1.1943 in se štiri mesece po porodu vrnila na prestajanje kazni. Tako štirimesečno obdobje pred porodom in štirimesečno obdobje po porodu, ne pripeljeta do sklepanja, da je tožničina mati ves čas prestajala zaporno kazen v porodnišnici, saj o tem ni podatkov v upravnih spisih.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponavlja tožbene navedbe, da je italijanski okupator njeno mater aretiral iz političnih in nacionalnih razlogov dne 22.6.1942 in jo dne 8.8.1942 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsodil na dvanajstletno zaporno kazen. Navedena zaporna kazen ni bila nikoli razveljavljena, njena mati pa jo je dejansko nehala prestajati z dnem 3.9.1943 oziroma s kapitulacijo Italije. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je začasna izpustitev njene matere v obdobju od 29.8.1942 do 24.5.1943 pomenila prekinitev izvrševanja zaporne kazni in da v tem času ni imela statusa zapornice. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bila z dnem 29.7.1943 izpuščena na prostost, saj je z navedenim dnem pričela prestajati preostanek zaporne kazni po "liberta vigilata". To pa je bil še vedno prisilni ukrep, ki se je izvajal pod policijskim nadzorstvom. Ker je bila tožnica rojena materi v času, ko je zoper njo trajal prisilni ukrep, meni, da je do uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja upravičena. Ukrep je trajal več kot tri mesece, kar dokazuje z že predlaganimi pričami, ki jih upravni organ ni zaslišal, fotografijo mater z otroki, ki je bila posneta ob kapitulaciji Italije, dnevnikom, ki ga je pisala njena mati v zaporu tudi po 29.7.1943 ter zvočnim zapisom radijske oddaje "Med rešetkami". Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 2. člena ZZVN, veljavnega ob izdaji prvostopne odločbe, je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka istega člena. Kot pogoj za priznanje statusa pa zakon v 3. členu predpisuje še minimalen čas trajanja prisilnega ukrepa. Ker naj bi bil čas, ko je bila tožnica z materjo v zaporu, krajši od zakonsko določenega roka v minimalnem trajanju treh mesecev, po presoji sodišča prve stopnje do uveljavljenega statusa žrtve vojnega nasilja ni upravičena.

Tožena stranka je svojo odločitev, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, oprla predvsem na potrdilo Arhiva Republike Slovenije z dne 6.1.2000. Iz navedene listine izhaja, da je bila tožničina mati dne 29.8.1942 po odredbi vojaškega sodišča zaradi nosečnosti izpuščena na prostost vse do ponovne aretacije dne 24.5.1943, ter da je bila ostanek kazni obsojena prestati po "R.dec.115/6.7.1943-liberta vigilata". To pa je bil po tožničinih navedbah še vedno prisilni ukrep, ki se je izvajal pod policijskim nadzorstvom, vse do kapitulacije Italije. Čeprav so dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na prestajanje tega dela zaporne kazni, v zadevi pomembna za odločitev, jih tožena stranka ni ugotavljala. Zato tožnica utemeljeno ugovarja, da je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno.

Ker dokazni postopek pred izdajo odločbe tožene stranke ni bil dovolj natančno izpeljan, je ostalo dejansko stanje glede trajanja prisilnega ukrepa pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno. Od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. V ponovnem postopku bo potrebno zato z zaslišanjem predlaganih prič, po vpogledu v predloženo dokumentacijo in poslušanju zvočnega zapisa radijske oddaje ugotoviti resnično stanje stvari, tožnici pa tudi dati možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev.

Zato je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z 76. členom ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.