Jedro

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje po določbi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

Tožnik, ki je v celoti uspel s tožbo (izpodbijana upravna odločba je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek) ne izkazuje več pravovarstvenega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS Uradni list, št. 50/97) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7.7.1997, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek in odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke Republike Slovenije, Izpostava L.Š. z dne 6.2.1995, s katero je prvostopni organ v obnovljenem postopku zavezancu - tožniku na novo odmeril dohodnino za leto 1993. Sodišče tožbi ni ugodilo iz razlogov, ki jih je navedel tožnik, te razloge je kot neutemeljene zavrnilo, pač pa iz drugih razlogov, to je zato, ker z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, ni bilo odločeno o odločbi, zoper katero je bila obnova uvedena.

Tožnik v pritožbi navaja, da je z izpodbijano sodbo v bistvu potrjena odločba DURS-a in s tem tudi njena vsebina, kar pa ni pravilno.

Dopušča, da njegova resnica ni prava, vendar meni, da se mu mora to dokazati. Sklicuje se na Zakon o družinskih razmerjih, ki priznava pravice obema roditeljema. Tudi to, da roditelja prispevata za preživljanje otrok v naravi, zato se mu zdi, da je stališče sodišča nepravilno, ko ne upošteva njegovega prispevka za preživljanje otrok, ki ga daje v naravi. Predlaga spremembo davčnega zakona in opisuje svoje siceršnje probleme. Navaja, da je tudi dejansko stanje napak ugotovljeno, saj je v letu 1993 za preživljanje otrok prispeval 30.000,00 tolarjev, ne pa samo 22.500,00 tolarjev, kot je ugotovljeno v obeh upravnih aktih in v izpodbijani sodbi. Navaja, da živi z materjo svojih otrok in z otroci na istem naslovu, v stanovanju, ki ga je zgradil s prodajo nepremičnin, ki jih je dobil od očeta. Čudno se mu zdi, da se mu prispevek iz naslova lastnine stanovanja ne všteva v prispevek otrokom. Otrokom torej nudi stanovanje, ki je ogrevano, in tudi sicer plačuje stroške, ki se tičejo stanovanja. Ne razume tudi, zakaj bi moral vrniti 22.500,00 tolarjev, ki mu jih je davčni organ vrnil kot preveč plačano dohodnino, ki so tako namenjeni za preživljanje njegovih otrok. Ta denar bi nato davčni organ kot preveč plačano dohodnino vrnil materi njegovih otrok. Ker sta z materjo njegovih otrok v dobrih odnosih, celo meni, da bi utegnila umakniti zahtevek glede dohodnine iz leta 1993. Kar pa se tiče drugega dela sodbe, torej formalnih razlogov, zaradi katerih je prvostopno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke, pa do njih ne zavzema stališča, ker se na predpise ne spozna. Meni pa, da formalni razlogi ne morejo prevladati nad vsebinskimi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v njej vztraja pri svojih dosedanjih stališčih glede upravičenosti tožnika do upoštevanja preživljanja otrok ter predlaga, da se tožnikova pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002, dalje ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. V obravnavanem primeru je tožnik uspel s tožbo, saj je izpodbijana odločba tožene stranke odpravljena ter zadeva vrnjena v nov postopek. Res je, da odločba tožene stranke ni odpravljena iz razlogov, ki jih je navedel tožnik, temveč iz drugih razlogov. To pa ne spremeni dejstva, da bo treba v skladu s sodbo prvostopnega sodišča v zadevi ponovno odločati. Zoper nove odločbe, pa bo imel tožnik možnost vložiti pritožbo oziroma tožbo. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ne izkazuje več pravno varstvenega interesa za pritožbo v tem upravnem sporu zoper izpodbijano sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, zavrglo nedovoljeno pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.