Jedro

Če je tožnik v tožbi zahteval glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je odločilo na seji, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2009/98-6 z dne 13.1.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 24.6.1998. Z njo je Carinarnica L. po uradni dolžnosti blago, ki je bilo z enotno carinsko listino z dne 4.3.1998 Carinske izpostave T. C. prijavljeno za sprostitev v prost promet in deklarirano v tarifno oznako 1602 10 000 Kombinirane nomenklature carinske tarife s carinsko stopnjo 30 %, uvrstila v tarifno oznako 1602 49 300 s carinsko stopnjo 12,9 % in posebno dajatvijo za uvoz kmetijskih proizvodov v znesku 204,24 SIT/kg, tožniku pa povrnila razliko v carini v znesku 561.213,00 SIT ter na podlagi določil Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev (Uradni list RS, št. 14/97, 56/97 in 84/97), obračunala posebno dajatev za uvoz kmetijskih proizvodov v znesku 1.526.898,00 SIT in stroške preiskave v carinskem laboratoriju v znesku 10.000,00 SIT, tako da je skupni znesek za plačilo znašal 975.685,00 SIT. Tožnik je za prejemnika družbo ... M.T. d.o.o. iz L. prijavil blago 7.476 kg V. narezek 100 g in 150 g v vrednosti 34.734 DEM in ga deklariral v tarifno oznako 1602 10 000 kot drugi prijavljeni ali konzervirani izdelki iz mesa, drobovja ali krvi; homogenizirani proizvodi s carinsko stopnjo 30 %. Carinski organ je ob pregledu blaga na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 52. člena Carinskega zakona z zapisnikom z dne 15.3.1998 vzel vzorec blaga ter ga poslal carinskemu laboratoriju. Ta je v mnenju z dne 20.5.1998 ugotovil, da je to konzerviran mesni izdelek, sestavljen iz svinjskega mesa (prevladuje), govejega mesa, mastnega tkiva, drobovine ter drugih dodatkov v obliki rdečkaste homogene mase z vidnimi majhnimi delci mesa in maščobe. Uvrstil ga je v tarifno oznako 1602 49 300 kot drugi prijavljeni ali konzervirani izdelki iz mesa, drobovja ali krvi; prašičev; drugo vključno mešanice; domačih prašičev, ki vsebujejo 40 utežnih % ali več vendar manj kot 80 utežnih % mesa ali užitnih klavničnih proizvodov (drobovine) katerekoli vrste vključno z maščobami katerekoli vrste ali kakršnegakoli izvora s carinsko stopnjo 12,9 % in posebno dajatvijo pri uvozu kmetijskih proizvodov v višini 204,24 SIT za kg. Pri uvrščanju blaga je potrebno upoštevati temeljna pravila za uporabo nomenklature in dodatne pripombe, ki so navedene na začetku poglavij nomenklature, predpisane pa z Zakonom o carinski tarifi. Temeljno pravilo 1 določa, da so naslovi oddelkov, poglavij in podpoglavij podani zato, da se je lažje znajti pri uvrščanju. Uvrščanje poteka po poimenovanjih tarifnih številk in opombah k ustreznim oddelkom in poglavjem in po nadalje opisanih pravilih, če niso v nasprotju z vsebino tarifnih številk in opomb. Drugo temeljno pravilo pod tč. b določa, da se proizvod ali izdelek, ki je naveden ali zajet v poimenovanju posamezne tarifne številke, šteje tudi mešanica ali kombinacija tega materiala ali snovi z drugimi materiali ali snovmi. Temeljno pravilo 6 določa, da se iz pravnih razlogov proizvodi uvrščajo v tarifne podštevilke v okviru ene tarifne številke po poimenovanjih ter tarifnih številk in morebitnih opombah k tem tarifnim podštevilkam ter po pravilih. Tarifne podštevilke se lahko primerjajo samo na isti ravni razčlenitve. To pravilo velja tudi za opombe k oddelkom in poglavjem. Iz opombe 1 k tarifni podštevilki 16 poglavja izhaja, da so pri tarifni podštevilki 1602 10 z izrazom homogenizirani proizvodi mišljeni izdelki iz mesa, drugih klavničnih proizvodov ali krvi, fino homogenizirani, pripravljeni za prodajo na drobno kot hrana za otroke ali za dietetične namene, v posodah neto teže do vkjučno 250 g. Uvoženo blago se tako ne more uvrstiti v tarifno številko 1602 10, ker ni homogeniziran proizvod za otroško prehrano ali za dietetične namene. Zato je organ prve stopnje uvoženo blago pravilno uvrstil v tarifno oznako 1602 49 300. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se z njimi v celoti strinja ter jih ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS).

Zavrača tudi vse tožbene ugovore. Navaja še, da k drugačni odločitvi tudi glavna obravnava ne bi pripomogla.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave in da odgovor na tožbo tožeči stranki ni bil vročen. Kršeno je načelo kontradiktornosti iz 22. člena Ustave. Že v tožbi je zahtevala glavno obravnavo in v tožbi navajala dejstva in dokaze ter pravna naziranja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz 25. člena ZUS, tudi razloge nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, to pa kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče tožnikovemu predlogu ni sledilo, ampak je ocenilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna. Zato je svojo odločitev sprejelo na seji.

Toda namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje, ob zatrjevani spornosti dejanskega stanja in predlagani glavni obravnavi, zahteve tožnika za opravo glavne obravnave ni moglo zavrniti z utemeljitvijo, da k drugačni odločitvi glavna obravnava ne bi pripomogla in na tej podlagi zavrniti že v tožbi uveljavljani ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ugovarja, da ji odgovor tožene stranke na pritožbo ni bil vročen.

Glede na navedeno tožeča stranka zato v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.