Jedro

Upoštevajoč povzeta teoretično pravna izhodišča tako pritožbeno sodišče vztraja pri svojem stališču, da je rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program materialno pravni rok, v zvezi s katerim ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je po prepričanju pritožbenega sodišča izredni procesni institut, ki zaradi dejstva, da posega v sicer dokončno stanje v postopku, zahteva, da se ga razlaga in uporablja s previdnostjo in se zato vrnitev v prejšnje stanje lahko dovoli le pod pogoji, ki jih določa zakon in le v primerih, za katere zakon predvideva, da je mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. V predmetnem postopku ni mogoče kot pravno podlago za vrnitev v prejšnje stanje uporabiti določb ZUP, temveč določbo 89. člena ZKP. Predložitev dokazila ne predstavlja procesno dejanje znotraj postopka temveč izpolnitev ene izmed obveznosti, ki so storilcu naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, to dejanje pa se ne opravi znotraj postopka do izdaje odločbe, temveč po pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje (vložen v zvezi z zamudo roka za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program), ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja: (-) da je v predmetni zadevi sodišče s sklepom z dne 13. 7. 2015, ki je postal pravnomočen 25. 8. 2015, storilcu preklicalo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker v določenem roku ni predložil dokazila o vključitvi v ustrezen program, (-) da je storilec 22. 7. 2015 posredoval vlogo, naslovljeno kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navajal, da obstajajo opravičljivi razlogi z zamudo roka, (-) da je sodišče storilca po prejemu te vloge pozvalo, da sodišču pojasni, ali naj njegovo vlogo vsebinsko šteje kot pritožbo ali kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter (-) da je na ta dopis storilec odgovoril z dopolnitvijo vloge, iz katere izhaja, da naj sodišče njegovo vlogo z dne 22. 7. 2015 obravnava kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V tej vlogi je storilec navajal, da je na Z. C. pravočasno poslal prijavnico na rehabilitacijski program, ker pa do 24. 6. 2015 od Z. C. ni prejel odgovora, je poklical v zdravstveni dom, kjer so mu povedali, da prijavnice niso prejeli in mu svetovali, naj jo posreduje preko elektronske pošte. To je storil 27. 6. 2015 in prejel priporočeno pošiljko z dokazilom o vključitvi v rehabilitacijski program šele 16. 7. 2015, zaradi česar je zamudil rok, ki mu ga je naložilo sodišče. Ker roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program ni zamudil po svoji krivdi, izpolnjuje pogoje za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, izpostavil pa je tudi dosedanje aktivnosti delovanja v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter navedel, da je njegovi edini cilj izpolniti vse obveznosti, ki mu jih bo naložilo sodišče, da bi obdržal vozniško dovoljenje. Ker je pogoj za vrnitev v prejšnje stanje tudi oprava zamujenega procesnega dejanja, je skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje predložil sodišču tudi potrdilo o prijavi v rehabilitacijski program.

5. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo iz dveh razlogov: 1. ker je v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na uporabo katerega napotuje tretja alineja prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1), mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje le v primeru zamude roka za napoved pritožbe ali roka za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, ne pa tudi zaradi zamude roka za predložitev potrdila o vključitvi v rehabilitacijski program in 2. ker je mogoče vrnitev v prejšnje stanje predlagati le v primeru zamude procesnega roka, ne pa tudi pri zamudi materialno pravnega roka, med katere spada tudi 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (pravilno: za predložitev dokazilo o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program).

6. S takšno obrazložitvijo pritožbeno sodišče v celoti soglaša in ji kot pravilni v celoti pritrjuje. Stališče, da 15-dnevni rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, ki ga sodišče v skladu z zakonom določi v izreku sklepa, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, materialnopravni in nepodaljšljiv zakonski rok, je zavzelo tukajšnje višje sodišče v odločbi EPVDp 46/2014 z dne 16. 5. 2014. Pri utemeljitvi tega stališča se je tukajšnje višje sodišče sklicevalo na teoretično pravna izhodišča, ki jih je izpostavila dr. Polonca Kovač v svojem članku z naslovom Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialno pravnega temelja ali instituta sui generis?, objavljen v Pravosodnem biltenu št. 1/2014. Imenovana avtorica je v navedenem članku izrecno navedla: „Med materialno pravne roke spadata predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne poznejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok. Glede prvega je sodna praksa ustaljena, medtem ko se konsistentnost za drugi rok še gradi. Toda upoštevaje, da gre za rok, ki v materialnem pomenu zadeve določa čas, do kdaj (najpozneje) mora zavezana stranka izpolniti obveznost, naloženo z oblastnim izvršilnim naslovom zaradi uresničitve razmerja v javnem interesu, rok vsebinsko določa obseg pravice ali obveznosti, se pravi materialno pravno kroji težo ukrepa. Zato je ta rok, kadar ga je treba po področnem predpisu ali naravi zadeve določiti v posamičnem aktu, obvezna sestavina izreka, ki postane izvršljiv in pravnomočen. Paricijski rok je torej nepodaljšljiv, če podaljšanja izrecno ne določi področni predpis.“. Enako stališče izhaja tudi iz članka iste avtorice z naslovom Izpolnitveni roki v upravnih zadevah - nepodaljšljivi materialni ali procesni roki, ki je bil objavljen v reviji Pravna praksa, letnik 2009, št. 35 na straneh 6-8. V slednjem je za svoje stališče, da je izpolnitveni rok materialno pravni rok, dodala še dva dopolnilna razloga in sicer 1) formalnega - da tak rok zaradi specifik zadeve, o katerih se odloča, praviloma določajo kar področni predpisi, absolutno ali relativno in 2) materialnega - ker po izteku izpolnitvenega roka sledi materialno pravna posledica, če stranka naloženega ne izpolni v danem roku, ki se lahko kaže v tem, da sledi po ZUP prisilna sankcija v izvršilnem postopku, bodisi da nastopijo druge materialne omejitve po področnem zakonu, da na primer stranka ne more zaprositi za novo enkratno denarno socialno pomoč 18 mesecev, če je zamudila rok za predložitev dokazil o namenski porabi prvotno odrejene pomoči. Izpolnitveni rok pa je materialni, čeprav je določen drugačen kot z odločbo, to je določen z drugim izvršilnim naslovom, gre pa za materialno pravno obveznost. Tipična primera aktov, ki nista odločbe, a določita materialno pravno obveznost z rokom, sta predvsem sklep o vsebinskih vprašanjih, npr. o plačilu stroškov in zapisnik o opozorilu kot inšpekcijskem preventivnem ukrepu, po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor. Tudi podaljševanje rokov v vsebinskih sklepih in zapisnikih oziroma drugih izvršilnih naslovih brez izrecne podlage v področnem predpisu ni zakonito, enako kot podaljševanje rokov v odločbah.

7. Upoštevajoč povzeta teoretično pravna izhodišča tako pritožbeno sodišče vztraja pri svojem stališču, da je rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program materialno pravni rok, v zvezi s katerim ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje.

8. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z navedbami sodišča prve stopnje, da je v skladu z 89. členom ZKP v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 vrnitev v prejšnje stanje dovoljena le v primeru zamude roka za pritožbo oziroma napoved pritožbe zoper določene odločbe sodišča. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da storilec neutemeljeno navaja, da zakonodajalec v konkretnem primeru instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje nikjer v zakonu ni z ničemer omejil. Omejitev namreč izhaja iz same navedbe „rok za pritožbo oziroma napoved pritožbe“. Le v primeru zamude omenjenih procesnih dejanj je namreč mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je po prepričanju pritožbenega sodišča izredni procesni institut, ki zaradi dejstva, da posega v sicer dokončno stanje v postopku, zahteva, da se ga razlaga in uporablja s previdnostjo in se zato vrnitev v prejšnje stanje lahko dovoli le pod pogoji, ki jih določa zakon in le v primerih, za katere zakon predvideva, da je mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Kot je bilo poudarjeno že prej, je v rednem sodnem postopku in postopkih izvršitve odločb o prekrških oziroma posebnih postopkih po ZP-1 vrnitev v prejšnje stanje mogoče dovoliti le ob pogojih iz prvega odstavka 89. člena ZKP, zaradi česar so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da prvi odstavek 89. člena ZKP nikakor in v nobenem primeru ne prepoveduje vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje v drugih primerih, pritožbeni očitki o zmotni uporabi prvega odstavka 89. člena ZKP pa so neutemeljeni. Pritožbene navedbe, da ZKP instituta vrnitev v prejšnje stanje v strokovni literaturi in v samem zakonu sploh ne obravnava, kar predstavlja pravno praznino, ki je sodni organ ne sme razlagati v škodo državljanov oziroma strankam v postopku, so presenetljive, saj tudi sam storilec navaja, da je institut vrnitev v prejšnje stanje izrecno urejen v 89. členu ZKP.

9. Prav tako pojasnila sodišča prve stopnje, da določbe ZKP in ZP-1 omogočajo vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje samo zaradi zamude roka za vložitev pritožbe, ne pomenijo, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva, ki se jih ne da preveriti. To kar storilec navaja, namreč niso dejstva, temveč gre pri tem za razlago oziroma uporabo zakonskega predpisa. Iz pritožbenih navedb, da institut vrnitve v prejšnje stanje ne pomeni podaljšanje materialnega pravnega roka in da ne gre za napake, ki bi nastale na strani države ali stranke, ampak za dogodke, na katere nista vplivala ne državni organ in ne stranka, je razvidno, da storilec napačno razume tudi zapis prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialno pravni in nepodaljšljiv zakonski rok in da zato zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni zavzelo stališča, da vrnitev v prejšnje stanje pomeni podaljšanje materialno pravnega roka, temveč je izrecno pojasnilo, da v zvezi z materialnopravnim rokom ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje. Sicer pa storilec v nadaljevanju pritožbe tudi sam izrecno navaja, da ZUP dopušča vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnih rokov, ki so vezani na odločitev organa ali v primeru zamude opravo dejanja znotraj postopka do izdaje odločbe. V zvezi s temi navedbami je potrebno prvotno poudariti, da v predmetnem postopku ni mogoče kot pravno podlago za vrnitev v prejšnje stanje uporabiti določb ZUP, temveč določbo 89. člena ZKP ter da predložitev dokazila ne predstavlja procesno dejanje znotraj postopka temveč izpolnitev ene izmed obveznosti, ki so storilcu naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, to dejanje pa se ne opravi znotraj postopka do izdaje odločbe, temveč po pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

10. Ker v predmetni zadevi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni odločal prekrškovni organ in se predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne nanaša na odločanje v hitrem postopku, v katerem se v skladu z določbami ZP-1 smiselno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. P-64/08 z dne 3. 12. 2009 popolnoma neutemeljeno. S to odločbo je bilo namreč odločeno o pristojnosti za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil podan v hitrem postopku o prekršku, v katerem se smiselno uporablja ZUP, medtem ko se v rednem postopku po ZP-1 in postopkih, ki jih vodi sodišče, smiselno uporablja ZKP, ta pa v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje določa to, kar je navedlo sodišče prve stopnje in je bilo že povzeto zgoraj.

11. Tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-552/09-14 z dne 23. 9. 2010 v predmetni zadevi ni na mestu, saj se le-ta povsem očitno nanaša na civilno pravno področje. Čeprav se je mogoče strinjati z obrazložitvijo Ustavnega sodišča RS v omenjeni zadevi, da je namen instituta vrnitve v prejšnje stanje odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije in da zato sodišča v konkretnih primerih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo, vendar pa morajo ob tem pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, možnost vrnitve v prejšnje stanje pa omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja, je vendarle potrebno ponovno poudariti, da gre v predmetni zadevi za materialni rok in za izpolnitev obveznosti, pri tem pa stranki ne more biti kršena pravica do izjavljanja v postopku. V obravnavani zadevi namreč ni mogoče šteti, da je pritožniku bilo poseženo v pravico do izjavljanja v postopku (ki je lahko pomembno za odločanje o pravicah in obveznostih strank). Pritožniku se namreč ne očita, da je opustil uveljavljanje pravice do izjavljanja v postopku, temveč je opustil opravo realnega (neprocesnega) dejanja, taka opustitev pa ima za (materialnopravno) posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da že sama teža in pomembnost procesnega dejanja predložitve potrdila o vključitvi v rehabilitacijski program v primerjavi z institutom napovedi pritožbe nezanemarljiva in da zakon izrecno dovoljuje institut vrnitev v prejšnje stanje za napoved pritožbe, za bistveno manj pomembno dejanje, kot je predložitev potrdila o vključitvi v rehabilitacijski program pa ne, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to sicer stvar zakonodajalca, vendar je za takšno ravnanje zakonodajalec imel tudi teoretično pravno izhodišče v dejstvu, da je rok za izpolnitev obveznosti materialno pravni rok, v zvezi s katerim ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje. Nadaljnje navedbe, da je nezanemarljivo tudi dejstvo, da je storilec pravilno, uspešno in pravočasno opravil celo vrsto nalog, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, so za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne, saj gre za procesno odločitev, pri kateri je sodišče prve stopnje presojalo izpolnjevanje procesnih pogojev za dopustnost vsebinskega odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, sicer pa je že neizpolnitev ene same obveznosti razlog za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni obravnavalo niti enega predlaganega dokaza v pritožnikovo korist, s čemer naj bi kršilo vsa pravna načela in ignoriralo vse zakonske in ustavne določbe, saj je ob ugotovitvi, da storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen, do njegove vsebinske obravnave oziroma obravnavanja ni moglo priti in sodišču ni bilo potrebno izvajati nobenih dokazov. Sicer pa je potrebno poudariti, da je predlagano zaslišanje J. D. in A. B., kot avtorja člankov, na katera se je storilec skliceval v predlogu za vrnitev v prejšnje in ju omenja tudi v pritožbi, presenetljivo in da ni na mestu, saj to ne bi predstavljalo zaslišanje prič, ki so ena od vrsta dokazov, s katerimi se dokazujejo pravno relevantna dejstva in se zato kot priče lahko zaslišuje le tiste osebe, ki so sposobne zaznati in reproducirati navzven zaznavna in pravno relevantna dejstva, za kaj takega pa v tem postopku sploh ne gre. Do ugoditve pritožbi pa ne morejo pripeljati niti pavšalna pritožbena zatrjevanja, da je sodišče pozabilo na splošna pravna načela in na sam namen zakonov, pri čemer je vseeno potrebno poudariti, da je kot prvo načelo sodnega odločanja načelo vezanosti na Ustavo in zakone, pritožbena navajanja o tem, da je po splošnih pravnih načelih državi in njenim organom dovoljeno le tisto, kar jim je izrecno dovoljeno, medtem ko je državljanom dovoljeno le vse tisto, kar ni izrecno prepovedano, za odločitev v predmetni zadevi nerelevantno in zato neupoštevno.

14. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. Po plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.