Jedro

Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe zaradi spoštovanja načela največje koristi otroka odpraviti vsak dvom glede tožnikovega pravnega in dejanskega položaja in njegove prihodnosti ter natančneje raziskati, ali je možna tožnikova vrnitev k staršem, drugemu sorodniku, skrbniku ali ustrezni državni instituciji v izvorni državi. Šele v tem primeru bi bila možna celovita presoja, ali je izvorna država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (mladoletnik brez spremstva) v skladu z ZMZ-1 zanj varna (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1), ali pa bo morda tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6365/2023/8 (1222-05) z dne 13. 12. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Povzetek navedb strank v upravnem sporu_

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 8. 1. 2024 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6365/2023/8 (1222-05) z dne 13. 12. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V tožbi tožnik nasprotuje tako odločitvi tožene stranke, da je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, kot tudi ostalim odločitvam, za katere trdi, da predstavljajo odločitev o vračanju.

3. V zvezi z odločitvijo o njegovi prošnji tožnik v tožbi kot bistveno navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, saj ni upoštevala, da je tožnik v Maroku delal že kot 12-letni otrok in da je z namenom dela prišel v Evropo. Tožena stranka ni ugotavljala, ali gre pri tožniku za prisilno delo oz. izkoriščanje ali celo trgovino z ljudmi, kar bi lahko predstavljalo preganjanje ali resno škodo. Tožnika ni vprašala, kje bo delal, kako bo pridobil dovoljenje za delo, kakšno delo bo opravljal, ali ima delo že zagotovljeno … Otroci, ki so po neuspeli poti v Evropo vrnjeni v izvorno državo, so lahko tarče povračilnih ukrepov, sploh pri trgovini z ljudmi. Tožena stranka ni upoštevala, da se je tožnik na pot odpravil zaradi dela, in da s starši nima stika, niti ga ne želi imeti. Pavšalno je zaključila, da bi ga starši v primeru vrnitve sprejeli nazaj. Prav tako tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik na poti v Evropo podvržen mučenju in trpljenju, zaradi česar bi se moralo zanj delo v Evropi šteti za nevarno. Ker je tožena stranka tožnika obravnavala v pospešenem postopku, ni presojala informacij o izvorni državi. Obravnava mladoletnika brez spremstva v pospešenem postopku ni v otrokovo največjo korist. Gre za ranljivo osebo, ki v postopku potrebuje posebna jamstva. Nujna je njena celovita obravnava.

4. Glede odločitve tožene stranke o vračanju je tožnik v tožbi opozoril na 10. člen Direktive o vračanju ter na odločitev SEU v zadevi C-441/19, ki govori o tem, da se je potrebno pred sprejemom odločbe o vrnitvi prepričati o tem, da bo mladoletnik v državi vrnitve ustrezno sprejet. To pomeni, da je potrebno mladoletnika brez spremstva pred sprejemom odločbe o vrnitvi nujno zaslišati o pogojih, pod katerimi bi bil lahko sprejet v državi vrnitve, česar pa tožena stranka ni storila in s tem kršila tudi tožnikovo pravico do izjave. Tožena stranka ni opravila presoje tožnikove (otrokove) največje koristi. Ta zahteva, da otrok ni vrnjen, če se pred vrnitvijo s sprejemom otroka ne strinja primeren skrbnik (npr. starš, drug sorodnik, skrbnik, državna agencija …). Pri tem mora biti skrbnik sposoben prevzeti odgovornost za otroka in mu zagotoviti primerno zaščito in skrb. Dejstvo, da naj bi imel tožnik v izvorni državi starše, še ne pomeni, da mu je zagotovljen ustrezen sprejem, še zlasti, ker je tožnik v konkretni zadevi povedal, da s starši nima več stika in ga ne želi imeti. Te izjave bi morala tožena stranka bolj raziskati in narediti oceno tožnikove ranljivosti. Tožnik je namreč izvorno državo zapustil zaradi hude revščine, po poti je bil žrtev trpljenja in mučenja, povedal je, da bi v primeru vrnitve naredil samomor. Tožena stranka pri izdaji odločbe o vračanju tudi ni presojala, ali bi v primeru vrnitve tožene stranke prišlo do kršitve načela nevračanja.

5. V tožbi tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status mednarodne zaščite, podredno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Uvodoma je opozorila, da je tožnik dejstvo, da je rojen 10. 9. 2007, navedel šele pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite, pred tem pa je v policijskem postopku navedel, da je rojen 2. 7. 2003. Nadalje je navedla, da tožnik v predhodnem postopku nikoli ni navajal, da je bil v Maroku prisiljen delati kot otrok, ampak, da se je pri 12 letih izučil za brivca in čez dve leti začel delati. Tožnik je pred odhodom iz Maroka imel urejeno družinsko življenje in ima družino, h kateri se lahko vrne. S staršema, ki sta mu napisala dovoljenje za odhod iz države, sicer sedaj nima stika, a vesta, da je v Sloveniji. Tožena stranka je v postopku ustrezno upoštevala načelo največje otrokove koristi. Sprejela je, da je tožnik mladoleten, čeprav je v postopku večkrat spremenil podatke glede starosti. Je pa obravnava mladoletnika, ki bo vsak čas dopolnil 18 let, drugačna od mladoletnika, ki je mlajši od 15 let. Tožena stranka je tožnikove izjave presojala izključno iz vidika, ali je Maroko zanj varna izvorna država. Po temeljiti presoji njegovih izjav in vseh okoliščin primera je zaključila, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na to, da Maroko zanj ni varna država. Preganjanje iz razlogov navedenih v ZMZ-1 in v Ženevski konvenciji v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Prav tako razlogi tožnika ne dosegajo standarda resne škode. Gre za izključno zasebno zadevo, tj. ekonomske težave tožnikove družine. Tožniku so bila v postopku zagotovljena tudi vsa postopkovna jamstva. Postavljena mu je bila zakonita zastopnica, ki je bila prisotna tako pri prošnji kot pri osebnem razgovoru. V zvezi s tožbenimi očitki glede odločbe o vračanju je tožena stranka navedla, da odločitev o tem, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne, še ne pomeni, da bo oseba vrnjena v izvorno državo, niti se ji z odločbo ne nalaga obveznost zapustitve države. Pravnomočno zavrnjena prošnja pomeni le to, da oseba ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se posledično obravnava po Zakonu o tujcih. V okviru te obravnave se spoštuje tudi načelo nevračanja, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej. Po 82. členu ZTuj-2 se mladoletnega tujca ne sme odstraniti, če mu v matični državi ni zagotovljen sprejem, o čemer se mora prepričati policija, ki odstranitev izvaja. Ali je ob vrnitvi v izvorno državo poskrbljeno za sprejem mladoletnika, ni v nobeni zvezi z mednarodno zaščito, ampak je stvar organa, ki se ukvarja z odstranitvijo tujcev.

_Dokazni postopek_

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

_O izpodbijani odločbi_

8. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma povzela tožnikove navedbe v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in njegove izjave, podane na osebnem razgovoru, ki je bil opravljen v prisotnosti njegove zakonite zastopnice. Tožnikova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena, mu je pa tožena stranka verjela, da prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožena stranka v tožnikovih navedbah ni našla nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh tožnikovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Iz tožnikovih izjav namreč ni izhajalo, da ima tožnik v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je navajal zgolj slabo življenje in slabe ekonomske razmere, njegova družina naj bi živela v revščini. Tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ni mogla zaključiti, da bo tožnik v primeru vrnitve v Maroko tam soočen z resno škodo ali da bo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Dejstva, da je Maroko na splošno slaba država, v kateri tožnik nima boljše finančne prihodnosti, ni mogoče povezati s preganjanjem tožnika. Tožena stranka ni mogla spregledati, da čeprav je tožnik mladoleten, je že izučen za brivca in da je že delal v salonu, kjer je nekaj zaslužil. Nezmožnost najti dobro plačano zaposlitev ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da naj bi njegovo stisko povzročile tretje osebe, kar bi lahko privedlo do uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik je sam povedal, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Okoliščine, ki jih navaja tožnik, niso razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožena stranka je pri presoji upoštevala 16. člen ZMZ-1 in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, kjer je določeno, da morajo biti pri odločanju otrokove koristi glavno vodilo. Tožnik se je pred odhodom s starši razumel, z njimi je tudi bival. Navedel je, da mu je težko, ker živijo v revščini in da si želi, da bi lahko živeli bolje. Tožena stranka je ocenila, da bi se tožnik nedvomno lahko vrnil nazaj k staršem, kar pomeni, da bi bil ob vrnitvi zanj zagotovljen primeren sprejem. Po izvedenem postopku je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zaključila, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena ZMZ-1. Odločitev o določitvi 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod je tožena stranka oprla na deseti odstavek 49. člena ZMZ-1, odločitev o odstranitvi in enoletni prepovedi vstopa v primeru neprostovoljnega odhoda pa na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1. _O utemeljenosti tožbe_

9. Tožena stranka je svojo odločitev o tožnikovi prošnji (1. točka izreka izpodbijane odločbe) oprla na peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ker je tožena stranka štela, da ima tožnik v postopku položaj mladoletnika brez spremstva (21. točka 2. člena ZMZ-1) je bila v zvezi z razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene omejena z določbo drugega odstavka 49. člena ZMZ-1. V zvezi s tem se v obrazložitvi izpodbijane odločbe1 sicer sklicuje na drugo alinejo drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, vendar pa iz preostale vsebine obrazložitve jasno izhaja, da je tožnikovo prošnjo zavrnila iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, to je na podlagi koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1, pri čemer je hkrati ugotovila, da tožnik v postopku ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v tem zakonu zanj ni varna izvorna država (prim. drugo alinejo prvega odstavka 62. člena ZMZ-1).

10. Po odločitvi o zavrnitvi prošnje je nato ravnala v skladu z določbo desetega odstavka 49. člena ZMZ-12 in tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter v skladu z določbo trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-13 in tožniku izrekla ukrep odstranitve tujca in prepovedi vstopa. Iz vsebine citiranih določb izhaja, da sta tako odločitev o določitvi roka za prostovoljni odhod in odločitev o izreku ukrepa odstranitve in prepovedi vstopa zakonsko predvidena (obvezna) posledica odločitve tožene stranke o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Drugače povedano, v primeru, ko tožena stranka prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, mora na podlagi desetega in trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 sprejeti tudi odločitev o roku za prostovoljni odhod ter določiti ukrep odstranitve in prepovedi vstopa. To nadalje pomeni, da je potrebno vse odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi presojati celostno.

11. Med strankama v tej zadevi ni bilo sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da mu je bila zaradi mladoletnosti in odsotnosti spremstva še pred podajo prošnje postavljena zakonita zastopnica; da ima kot mladoletnik brez spremstva v skladu z 21. in 22. točko 2. člena ZMZ-1 položaj ranljive osebe s posebnimi potrebami; da je ob prisotnosti zakonite zastopnice vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je bil z njim v prisotnosti njegove zakonite zastopnice in njene pooblaščenke opravljen osebni razgovor.

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo večkrat poudarila, da je tožnik spreminjal podatek o datumu rojstva oz. starosti. Ne glede na to je tožena stranka kot tožnikov datum rojstva štela 10. 9. 2007 in ga v postopku obravnavala kot mladoletnika brez spremstva. V zvezi s tem sodišče uvodoma opozarja na določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru dvoma o mladoletnikovi starosti pristojni organ lahko odredi pripravo izvedeniškega mnenja, pri čemer se, če mladoletnik brez spremstva in njegov zakoniti zastopnik brez utemeljenih razlogov ne privolita v pregled za oceno starosti, mladoletnik brez spremstva v zvezi z obravnavo njegove prošnje šteje za polnoletnega (prim. peti odstavek 17. člena ZMZ-1). Vendar pa mora tožena stranka, če dvoma v starost mladoletnika brez spremstva nima, tega pravno (in dejansko) obravnavati upoštevaje vse zakonske določbe in pravo EU, ki urejajo položaj mladoletnikov brez spremstva v postopku mednarodne zaščite. V tem smislu po tem, ko je tožena stranka v postopku zavzela stališče, da ne dvomi v tožnikovo mladoletnost, ni več pravno pomembno poudarjanje, da je tožnik v postopku večkrat spreminjal starost oz. datum rojstva. Ob tem sodišče opozarja še na 20. točko 2. člena ZMZ-1, po kateri je mladoletnik ali mladoletnica državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let. To pomeni, da je napačno stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je obravnava mladoletnika, ki bo vsak čas dopolnil 18 let, drugačna od mladoletnika mlajšega od 15 let. 13. Iz tožbe izhaja, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik v postopku ni izkazal tehtnih razlogov, da je Maroko zanj varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Poleg tega je sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo sprejela tudi t. i. odločbo o vrnitvi mladoletnika brez spremstva in če je, ali je v zvezi s tem pravilno uporabila materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje.

14. ZMZ-1 v 3. členu že v okviru temeljnih načel določa, da se pri delu z mladoletniki upošteva načelo največje otrokove koristi. Nadalje se v skladu z 12. členom ZMZ-1 ranljivim osebam s posebnimi potrebami v postopkih po tem zakonu zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava. Največja korist otroka je primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek 15. člena ZMZ-1).4 Pri ocenjevanju največje otrokove koristi se med drugim ustrezno upošteva tudi vprašanje varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi (tretja alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1).5 Položaj in obravnavo mladoletnika brez spremstva kot prosilca ureja 16. člen ZMZ-1, ki v prvi alineji prvega odstavka določa, da se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.6 Upoštevati je treba tudi določbo tretjega odstavka 25. člena Direktive 2013/32/EU (Jamstva za mladoletnike brez spremstva), ki določa, da države članice zagotovijo, da če se z mladoletnikom brez spremstva opravlja osebni razgovor v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, kot je urejen v členih 14, 15, 16, 17 in 34, ta razgovor vodi oseba, ki ima potrebno znanje o posebnih potrebah mladoletnikov, ter da odločbo organa za presojo v zvezi s prošnjo mladoletnika brez spremstva pripravi uradna oseba, ki ima potrebno znanje o posebnih potrebah mladoletnikov.

15. Za obravnavano zadevo pa je zlasti pomembna Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva 2008/115/ES). Ta se v skladu z njenim 2. členom uporablja za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice. V skladu s 3. točko prvega odstavka 3. člena Direktive 2008/115/ES za namene te direktive pojem "vrnitve" pomeni proces vračanja državljana tretje države - bodisi prostovoljno izpolnitev obveznosti vrnitve ali prisilno vrnitev - (med drugim) v državo izvora. Po 4. točki prvega odstavka 3. člena Direktive 2008/115/ES pomeni pojem "odločba o vrnitvi" upravno ali sodno odločbo ali akt, ki navaja ali opredeljuje, da je prebivanje državljana tretje države nezakonito, ter nalaga ali navaja obveznost vrnitve. Poleg navedenih pojmov so v 3. členu Direktive 2008/115/ES opredeljeni tudi pojmi: "odstranitev", "prepoved vstopa", "prostovoljni odhod" in "ranljive osebe". Najpomembnejša za obravnavano zadevo je določba 10. člena Direktive 2008/115/ES, ki ureja vračanje in odstranitev mladoletnikov brez spremstva. Ta v prvem odstavku pravi, da se, še preden se izda odločba o vrnitvi mladoletnika brez spremstva, zagotovi pomoč ustreznih organov, ki niso organi, ki izvajajo prisilno vračanje, pri tem pa se upošteva največja korist otroka. Preden je mladoletnik brez spremstva odstranjen z ozemlja države članice, se organi države članice prepričajo, da bo vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali ustreznim sprejemnim centrom v državi vrnitve (drugi odstavek 10. čleena Direktive 2008/115/ES).

16. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila tudi o vrnitvi tožnika. Takšno pravno naravo ima njena odločitev sprejeta na podlagi desetega in trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki je upoštevaje že predhodno povzeto vsebino zakonskih določb neposredno povezana z zavrnitvijo prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Izpodbijana odločba ima naravo odločbe o vrnitvi tudi v smislu Direktive 2008/115/ES, saj je bilo z njo tožniku naloženo, da mora v 10 dneh po izvršljivosti 1. točke izreka zapustiti določeno območje, če tega ne bo storil, pa bo od tam prisilno odstranjen. Ker se pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS, ki urejajo ukrep odstranitve tujca v primeru izdaje odločbe o vrnitvi, to pomeni uporabo drugega odstavka 69. člena ZTuj-2, po katerem se tujca vrne v državo izvora. Jasno torej je, da je izpodbijana odločba (med drugim) tudi pravni naslov za odstranitev tožnika iz določenega območja in posledično vrnitev v izvorno državo.

17. Glede na vse zgoraj navedeno je zato utemeljena tožbena navedba, da bi morala tožena stranka zaradi načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)7 pri odločanju upoštevati stališče SEU v sodbi C-441/19 z dne 14. 1. 2021 glede vračanja nezakonito prebivajočega mladoletnega državljana tretje države skladno z Direktivo 2008/115/ES. V navedeni zadevi je SEU ugotovilo, da Direktiva 2008/115/ES vsebuje posebna pravila, ki se uporabljajo za nekatere kategorije oseb, med njimi mladoletniki brez spremstva, ki spadajo v kategorijo "ranljivih oseb".8 V tem smislu člen 5(a) Direktive 2008/115/ES v povezavi z uvodno izjavo 22 te direktive določa, da države članice pri izvajanju navedene direktive ustrezno upoštevajo "[…] koristi otroka". Mladoletnika brez spremstva torej ni mogoče sistematično obravnavati kot odraslo osebo.9 Učinek navedenega člena 5(a) je, da mora država članica, kadar namerava sprejeti odločbo o vrnitvi mladoletnika brez spremstva na podlagi Direktive 2008/115/ES, v vseh fazah postopka nujno upoštevati koristi otroka.10 Le na podlagi celovite in temeljite presoje položaja zadevnega mladoletnika brez spremstva je mogoče opredeliti "koristi otroka" in sprejeti odločitev v skladu z zahtevami Direktive 2008/115/ES.11 Zadevna država članica mora zato, da bi se odločila, ali bo zoper mladoletnika brez spremstva sprejela odločbo o vrnitvi, ustrezno upoštevati več elementov, med drugim starost, spol, posebno ranljivost, fizično in duševno zdravje, namestitev v rejniško družino, stopnjo izobrazbe in družbeno okolje tega mladoletnika.12 Država članica mora pred sprejetjem odločbe o vrnitvi izvesti preiskavo, da bi konkretno preverila, ali je zadevnemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem.13 Če tak sprejem ni na voljo, zoper navedenega mladoletnika ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi na podlagi člena 6(1) te direktive.14 Iz tega sledi, da mora pristojni nacionalni organ, kadar namerava sprejeti odločbo o vrnitvi, nujno spoštovati obveznosti iz člena 5 Direktive 2008/115/ES in zadevno osebo v zvezi s tem zaslišati; poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora zadevna država članica, kadar namerava sprejeti odločbo o vrnitvi mladoletnika brez spremstva, tega nujno zaslišati v zvezi s pogoji, pod katerimi bi bil lahko sprejet v državi vrnitve.15 SEU je v zvezi z navedenim v zadevi C-441/19 presodilo, da je treba člen 6(1) navedene direktive v povezavi z njenim členom 5(a) in členom 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora zadevna država članica pred sprejetjem odločbe o vrnitvi mladoletnika brez spremstva opraviti celovito in temeljito presojo položaja tega mladoletnika, ob ustreznem upoštevanju koristi otroka. V tem okviru se mora ta država članica prepričati, da je zadevnemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem. Pri tem država članica za preveritev obstoja ustreznega sprejema v državi vrnitve ne sme razlikovati med mladoletniki brez spremstva le na podlagi merila njihove starosti.

18. Glede na zgoraj navedeno je treba po presoji sodišča tudi relevantne določbe ZMZ-1 razlagati tako, da se mora tožena stranka pred izdajo odločbe, s katero kot očitno neutemeljeno zavrne prošnjo za mednarodno zaščito mladoletnega prosilca16 in mu obenem določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter izreče ukrepa odstranitve in prepovedi vstopa, prepričati, da je navedenemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem, torej da bo vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali ustreznim centrom v državi vrnitve (prim. drugi odstavek 10. člena Direktive 2008/115/ES).

19. Tožena stranka, ki je v predmetni zadevi odločila tudi o vrnitvi mladoletnika brez spremstva, ni ustrezno upoštevala stališč SEU iz zgoraj predstavljene sodbe, saj ni dovolj temeljito in celovito ugotovila njegovega položaja. Tožena stranka namreč ni izvedla preiskave, v kateri bi konkretno preverila, ali je tožniku v primeru vrnitve v Maroko na voljo ustrezen sprejem oz. kakšni so pogoji, pod katerimi bi bil v Maroku v primeru vrnitve sprejet. Navedla je le, da bi se tožnik nedvomno lahko vrnil nazaj k svojim staršem, s katerimi se je razumel in s katerimi je skupaj živel v izvorni državi, ter da na podlagi navedenega utemeljeno sklepa, da bi bil ob vrnitvi zanj zagotovljen primeren sprejem. Ob tem je tožena stranka dejstvo, da naj bi se starši strinjali s tožnikovim odhodom iz države označila kot pozitivno v smislu, da je tožnik kot mladoletnik Maroko zapustil legalno, drugih vidikov tega dejstva pa tožena stranka ni obravnavala. Če je tožnik pred odhodom v resnici bival v tako slabih ekonomskih razmerah, kot jih je opisal v prošnji in na razgovoru, morda v konkretnem primeru ni šlo za dovoljenje staršev za odhod, ampak za njihovo željo, kar je glede na tožnikovo mladoletnost in težave, ki jih je imel na poti v Evropo in jih je omenil med osebnim razgovorom, lahko vprašljivo. Poleg tega je tožnik na razgovoru med drugim povedal, da s starši nima stikov in jih ne želi imeti, o razlogih zakaj ne, pa ni želel govoriti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila glede tožnikove izjave, da bi v primeru, da bi se vrnil v Maroko, tam naredil samomor. Pomanjkljivo je bilo torej raziskano, v kakšnih okoliščinah je tožnik odšel, kaj vse se mu je zgodilo na poti, in v kakšne okoliščine bo vrnjen oz. kako bo njegova vrnitev sprejeta. V takšnih okoliščinah pa sodišče ne more zaključiti, da je tožena stranka ustrezno upoštevala in obrazložila načelo največje otrokove koristi, saj ni dovolj natančno ugotovila dejanskega stanja ne v zvezi s tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ne v zvezi s pogoji sprejema, v primeru, če bi bil tožnik vrnjen v Maroko. Ob tem sodišče še dodaja, da iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da je tožena stranka v zadevi upoštevaje, da je tožnik mladoletnik brez spremstva in zanj velja določba prvega odstavka 16. člena ZMZ-1, glede ugotavljanja njegove istovetnosti ravnala kakorkoli drugače kot bi ravnala, če bi bil tožnik polnoleten, poleg tega pa v izpodbijani odločbi tudi ni navedla, da je začela postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov, kar ji prav tako nalaga prvi odstavek 16. člena ZMZ-1. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bila pri izvedbi osebnega razgovora in pripravi odločbe spoštovana določba tretjega odstavka 25. člena Direktive 2013/32/EU.

20. Tožena stranka bi torej morala pred izdajo izpodbijane odločbe zaradi spoštovanja načela največje koristi otroka odpraviti vsak dvom glede tožnikovega pravnega in dejanskega položaja in njegove prihodnosti ter natančneje raziskati, ali je možna tožnikova vrnitev k staršem, drugemu sorodniku, skrbniku ali ustrezni državni instituciji v izvorni državi. Šele v tem primeru bi bila možna celovita presoja, ali je izvorna država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (mladoletnik brez spremstva) v skladu z ZMZ-1 zanj varna (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1), ali pa bo morda tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Ko bo torej tožena stranka s tožnikom ponovno izvedla postopek in ga podrobno zaslišala glede pogojev sprejema, bo morala glede na ugotovitve ter upoštevaje načelo največje otrokove koristi morda ponovno ovrednotiti tudi tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

21. Ker tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava in je zato pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, je bilo treba tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti in vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

1 Prim. tretji odstavek na 7. strani izpodbijane odločbe. 2 V desetem odstavku 49. člena ZMZ-1 je določeno, da "pristojni organ v odločitvi iz tretje in pete alineje prvega odstavka tega člena … določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ..." 3 V trinajstem odstavku 49. člena ZMZ-1 je določeno, da "pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka tega člena osebi, določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa ...". 4 Prim. tudi prvi odstavek 23. člena Direktive 2013/33/EU. 5 Prim. tudi drugi odstavek 23. člena Direktive 2013/33/EU. 6 Tretji odstavek 24. člena Direktive 2013/33/EU določa, da države članice začnejo iskati družinske člane mladoletnika brez spremstva, po potrebi s pomočjo mednarodnih ali drugih ustreznih organizacij, čim prej po podaji prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer ščitijo največjo korist mladoletnika brez spremstva. 7 Tretji odstavek 3.a člena Ustave RS zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU. 8 Prim. 42. točka obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-441/19 z dne 14. 1. 2021. 9 Prav tam, 43. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 44. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 46. točka obrazložitve. 12 Prav tam, 47. točka obrazložitve. 13 Prav tam, 55. točka obrazložitve. 14 Prav tam 56. točka obrazložitve. 15 Prav tam, 59. točka obrazložitve. 16 S pravnomočnostjo katere bivanje osebe v državi postane nezakonito.