Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 78917/2010 z dne 17. 9. 2013 po predlogu okrajnega državnega tožilca I.R. zoper obdolženega M.S. odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sklep temelji na ugotovitvi, da ukrepi, ki jih je do sedaj uporabilo sodišče, da bi zagotovilo obdolženčevo navzočnost v postopku, niso zadostovali, zato je mogoče njegovo navzočnost in s tem izvedbo postopka na dovolj učinkovit način zagotoviti le s priporom obdolženca. Slednjemu pravnomočna obtožnica očita storitev kaznivega dejanja velike tatvine iz 1. točke prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora, ker je neutemeljen, zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je napadeni sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in pri tem ugotovilo, da pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje v svojem sklepu namreč pravilno zaključuje, da so podane tiste posebne okoliščine, ki pri obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in da je njegovo navzočnost v predmetnem kazenskem postopku mogoče zagotoviti le, če bo zoper njega odrejen pripor ter da je ni mogoče zagotoviti s kakšnim milejšim ukrepom. Navedeno potrjujejo podatki kazenskega spisa, iz katerih je razvidno, da je obdolženca preiskovalna sodnica dne 21. 3. 2012 pred zaslišanjem poučila, da se je dolžan odzvati na vsa vabila sodišča in takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo bivališča, sicer se lahko v nasprotnem primeru zoper njega odredi prisilni privod, če so izpolnjeni zakonski pogoji, pa tudi pripor. Obdolženec je takrat povedal, da prebiva v S.G., Slovenske Konjice, vendar sodišču na tem naslovu, prav tako pa na drugem znanem naslovu v Slovenskih Konjicah, na S.T., ni bil dosegljiv. Po neuspelih vročitvah vabil, in ker je bil obdolženec nedosegljiv tudi policiji, ki zato ni mogla izvršiti prisilnih privodov, temveč je sporočila, da stanuje na različnih naslovih ter da je zoper njega Okrožno sodišče v Celju odredilo razpis tiralice, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so podani vsi razlogi za odreditev pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga begosumnosti.

5. Obdolženčev zagovornik v pritožbi uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ne pojasni, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da se ne strinja z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zoper obdolženca odredilo pripor. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ter da še niso bili uporabljeni vsi ostali načini za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na sodišču. Utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, po oceni pritožbe ni podan, ker je obdolženec povedal, da pri tem ni sodeloval, temveč da sta dejanje storila soobdolženca, in odtujeni predmeti tudi niso bili zaseženi njemu, temveč soobdolženemu D.T., glede na vrednost odtujenih stvari pa brez vloma sploh ne bi šlo za veliko tatvino.

6. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa pritožba graja dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve, ki ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, potrjuje pravnomočna obtožnica, zoper katero nihče od obdolžencev ni podal ugovora, zato bo presoja dejanskega stanja lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni storilo vsega, da bi zagotovilo postopnost uporabe sredstev za zagotovitev navzočnosti obdolženca na sodišču, pa pritožbi tudi ni mogoče pritrditi. Kljub temu, da je bil obdolženec pred zaslišanjem pravilno poučen o tem, da se je dolžan odzivati na vabila sodišča in sporočiti, v kolikor bi spremenil naslov, sicer bo odrejen prisilni privod, lahko pa tudi pripor, obdolženec na naslovu, ki ga je navedel, pošte ne dviguje, vabila mu ni bilo mogoče vročiti niti na drugem znanem naslovu, neuspešna pa sta ostala tudi prisilna privoda, ki ju je odredilo sodišče. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku. Navedba pritožbe, da bi bilo mogoče obdolženčevo navzočnost na sodišču zagotoviti tudi na kakšen drug način in ne s priporom, ker je bila tudi navzočnost v fazi preiskave zagotovljena brez prisilnih sredstev, pa ni točna. Že preiskovalna sodnica je morala opraviti več procesnih opravil, da bi zagotovila obdolženčevo navzočnost na sodišču. Po številnih vrnjenih vabilih, ki jih ni dvignil, je odredila prisilni privod za dne 1. 2. 2012, a ni uspel, zaradi česar je izdala trajno odredbo za privedbo in šele po opravljeni prisilni privedbi je obdolženca lahko zaslišala.

7. Iz navedenih razlogov, in ker je pripor obdolženca tudi po oceni pritožbenega sodišča v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave in ga ni mogoče nadomestiti s kakšnim drugim, za obdolženca milejšim ukrepom, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).