Jedro

Organ je pri višini tožničine obveznosti izhajal iz njene pogodbene zaveze, drugih okoliščin, na katere se sklicuje tožnica, kot so njene premoženjske razmere, zato ni bilo mogoče mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da je A.A. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 274,50 € od 1. 11. 2010 dalje (1. točka izreka). Glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe prispevek A.A. k plačilu storitve institucionalnega varstva znaša 381,66 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (2. točka izreka). Oprostitev iz 1. točke te odločbe se spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10 % njegovega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 zneska minimalnega dohodka (3. točka izreka). B.B. je oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini 274,13 € (4. B.B. k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko znaša 0,37 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (5. točka izreka). C.C., torej tožnica, je oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko znesek 0,37 € (6. točka izreka). Glede na oprostitev iz 6. točke izreka te odločbe prispevek tožnice k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko znaša 274,13 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (7. točka izreka). Oprostitev iz 1. točke tega izreka se uskladi ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se poveča za višino povečanja storitve in za enako višino poveča doplačilo zavezancev iz 5. in 7. točke izreka te odločbe, vendar največ do plačilne sposobnosti (8. točka izreka). Prispevek iz 7. točke izreka te odločbe se letno uskladi ob uskladitvi preživnin tako, da se uskladi za odstotek uskladitve preživnin, objavljen v Uradnem listu RS (9. točka izreka). Prispevek iz 2. in 5. točke izreka se uskladi dvakrat letno in sicer prvič v juliju mesecu z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar – junij tekočega leta in drugič v januarju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju julij – december preteklega leta po podatkih Statističnega urada RS (10. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je A.A. kot upravičenka do storitve institucionalnega varstva dne 18. 10. 2010 vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) v prvem odstavku 100. člena določa, da so upravičenci in drugi zavezanci storitve institucionalno varstvo dolžni plačati, na zahtevo upravičenca do storitve pa center za socialno delo, ki je pristojen za upravičenca, odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba). A.A. je dne 26. 10. 2010 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Vrednost storitve glede na sklenjen dogovor znaša 656,16 €. Upravni organ je ugotovil za upravičenko dohodek v višini 427,56 €, minimalni dohodek 45,90 €, mejo socialne varnosti 45,90 € in plačilno sposobnost 381,66 €. Njen prispevek k stroškom storitve institucionalnega varstva tako znaša 381,66 €, oprostitev pa 274,50 €.

Na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe sta kot zavezanki k plačilu zneska, za katerega je upravičenka A.A. oproščena plačila storitve, dolžni prispevati B.B. in C.C. C.C je z izročilno pogodbo pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile prej last upravičenke. Če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu v celoti plačati oskrbo institucionalnega varstva, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost (18. člen Uredbe). Na podlagi pravnega posla je tožnica dolžna preživljati upravičenko A.A., njen prispevek pa znaša 274,13 €.

Po izračunu prvostopnega organa oprostitve za zavezanko B.B. njen dohodek znaša 1.547,26 €, minimalni dohodek 390,18 €, meja socialne varnosti 854,36 €, plačilna sposobnost pa znaša 186,14 €. Glede na višino oprostitve plačila upravičenke in plačilno sposobnost zavezanke, ki znaša 186,14 €, bi bila tako B.B. zmožna prispevati 186,14 €, njena oprostitev pa znaša 88,36 €.

Tožnica se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z odločbo št. 12207-72/2011/2 z dne 28. 9. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ pritrjuje izpodbijani prvostopni odločitvi in ugotavlja, da se je tožnica na podlagi izročilne pogodbe z dne 17. 10. 2000 zavezala A.A. in B.B. v zameno za njune nepremičnine (od B.B. je prejela nepremičnine, ki jih ji je upravičenka A.A. z izročilno pogodbo z dne 10. 3. 1992 izročila v zameno za popolno oskrbo na domu) nuditi v primeru bolezni vso potrebno zdravniško pomoč, nego in postrežbo ter dietno prehrano z vsemi priboljški. Glede na to je prvostopni organ pravilno najprej ugotovil višino mesečne obveznosti C.C., ki izhaja iz izročilne pogodbe z dne 17. 10. 2000, ter ji določil prispevek k plačilu oskrbnih stroškov za A.A. v višini 274,13 € (88,06 € strošek osnovne oskrbe bivanja, 144,39 € kot znesek za pomoč in postrežbo ter 41,8 € - iz podatkov spisa izhaja, da je to dodatek za dietno prehrano). Prispevek C.C. ne dosega višine oprostitve upravičenke A.A., zato je prvostopni organ pravilno izračunal tudi plačilno sposobnost B.B. in ji določil prispevek v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevkom C.C. Tožnica v vloženi tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker da prejete nepremičnine niso v njeni lasti in jih ni fizično koristila. Nanjo bi naj bile prenesene zaradi lažjega postopka razdružitve posestva. Zatrjuje, da ni zavezanka za plačilo prispevka za institucionalno varstvo za A.A. in da v izročilni pogodbi ni nobene omembe prenosa obveznosti do A.A. nanjo. Navaja, da z dejstvi iz dopisov Občine Radlje z dne 29. 12. 2010 in 18. 8. 2011 ni seznanjena. Dalje navaja, da ne drži, da se je po izročilni pogodbi zavezala nuditi A.A. popolno oskrbo, v izročilni pogodbi namreč piše, da se zavezuje za izročiteljico skrbeti po svojih najboljših močeh. Kakšne so njene zmožnosti, ni nihče preveril. Po njenem mnenju ni podlage, iz katere bi izhajala njena obveznost plačila institucionalnega varstva za A.A. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Odločitev prvostopnega organa, da je k plačilu stroškov institucionalnega varstva za upravičenko A.A., ki za to nima dovolj lastnih sredstev, dolžna prispevati tudi tožnica, ki jo k temu zavezuje pravni posel, je v skladu z določilom tretjega odstavka 18. člena Uredbe. Prvostopni organ je glede na pogodbeno zavezo tožnice pravilno ugotovil mesečno višino njene obveznosti in na ta način določil njen prispevek k plačilu oskrbnih stroškov upravičenke. Ob tem stanja prejetih nepremičnin in materialnega stanja tožnice ni mogoče upoštevati.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožnica v predmetni zadevi nasprotuje odločitvi, da je dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A. Kot izhaja iz podatkov spisa in ugotovitev upravnih organov, je bila v obliki notarskega zapisa dne 17. 10. 2000 sklenjena izročilna pogodba, s katero sta A.A. in B.B. kot izročiteljici tožnici C.C. kot prevzemnici izročili nepremičnine in sicer A.A. nepremičnino parc. št. 67 k.o. … – stavbišče stanovanjska hiša do ½, B.B. pa nepremičnine, ki jih je pred tem z izročilno pogodbo prejela od A.A. V izročilni pogodbi je pod točko 3. izrecno navedeno, da je prevzemnica – tožnica – dolžna za prevzete deleže nepremičnin po tej pogodbi skrbeti kot dober gospodar, poleg tega pa se v zameno za prevzeto premoženje v svojem imenu in v imenu svojih pravnih naslednikov izrecno zavezuje izročiteljicama, svoji stari materi A.A. in materi B.B. zanju skrbeti po svojih najboljših močeh, kolikor bosta to glede na njuno zdravstveno stanje, počutje in razpoloženje potrebovali, zlasti pa se zavezuje, da jima bo v primeru bolezni zagotovila vso potrebno zdravniško pomoč in poskrbela za nego in postrežbo ter za dietno hrano z vsemi priboljški. Isto se zavezuje tudi svojemu očetu.

Upravičenci in drugi zavezanci so dolžni plačati storitev institucionalnega varstva v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZSV. Vlada Republike Slovenije predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev (tretji odstavek 100. člena ZSV). Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada Republike Slovenije. Ta je to storila z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Iz 2. člena le-te izhaja, da je upravičenec ali upravičenka oseba, ki za reševanje socialnih stisk in težav potrebuje organizirano strokovno pomoč v obliki socialno varstvenih storitev. Družinski član je oseba, ki jo kot družinskega člana upravičenca oziroma zavezanca določa zakon. Zavezanec ali zavezanka je fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. Ugotovljeni dohodek je dohodek, ki se upošteva pri odločanju o oprostitvi po tej Uredbi. Meja socialne varnosti je znesek, ki mora po tej Uredbi ostati upravičencu in njegovim družinskim članom oziroma zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev. Plačilna sposobnost je znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitve. Prispevek k plačilu storitve je znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa po merilih te Uredbe. Oprostitev plačila storitve je znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te Uredbe ne more in ni dolžan plačati. Ugotovljeni dohodek so dohodki in prejemki ugotovljeni na način, kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor ta Uredba ne določa drugače. Za določitev meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka oprostitve samske osebe se upoštevajo njeni lastni dohodki in prejemki, v primeru družine pa dohodki in prejemki upravičenca oziroma zavezanca skupaj z dohodki in prejemki njegovega zakonca ali osebe, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (11. člen Uredbe). Meja socialne varnosti je odvisna od minimalnega dohodka, ki je določen v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot ga določa zakon in od ugotovljenega dohodka (12. člen Uredbe). Plačilna sposobnost samske osebe je presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti. Plačilna sposobnost družine upravičenca je presežek ugotovljenega dohodka družine nad mejo socialne varnosti družine (15. člen Uredbe). Plačilna sposobnost upravičenca oziroma zavezanca, ki ima družino, se ugotavlja glede na plačilno sposobnost družine.

Prispevek k plačilu storitve je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost oziroma preživninsko obveznost zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljene storitve. Upravičenec, ki je samska oseba in je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k plačilu storitve do višine ugotovljene plačilne sposobnosti (prvi odstavek 17. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve (tretji odstavek 18. člena Uredbe). Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom. Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (prvi in drugi odstavek 19. člen Uredbe).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev upravnih organov, je tožnica z izročilno pogodbo prevzela obveznost, da skrbi za staro mater A.A. po svojih najboljših močeh, kolikor bo to glede na njeno zdravstveno stanje, počutje in razpoloženje potrebovala, zlasti pa se zavezuje, da ji bo v primeru bolezni zagotovila vso potrebno zdravniško pomoč in poskrbela za nego in postrežbo ter za dietno hrano z vsemi priboljški. Tožnica se je torej s predmetno pogodbo zavezala A.A. nuditi potrebno nego, postrežbo, hrano in v primeru bolezni zdravniško pomoč. Tožnica tako s tožbenimi navedbami, da v pogodbi takšnega določila ni, ne more biti uspešna.

V primeru, ko je zavezanec za plačilo stroškov institucionalnega varstva določen na podlagi pravnega posla, je takšen zavezanec dolžan plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu v skladu s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe. Upravna organa sta sledila določilu te Uredbe in prispevek tožnice določila v višini zneska, ki ustreza s pravnim poslom prevzeti obveznosti in v okviru zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena plačila storitve. Obseg obveznosti, ki ga je v skladu s 3. členom izročilne pogodbe dolžna plačevati tožnica, je bil določen tako, da je upravni organ najprej ugotovil stroške v zvezi z osnovno oskrbo bivanja, ki znašajo 88,06 €, obveznost tožnice nuditi nego in postrežbo je ocenil na 144,39 €, za dietno prehrano pa še nadaljnjih 41,68 €. Skupaj tako obveznost tožnice znaša 274,13 €. Glede na to, da je upravičenka A.A. oproščena plačila storitve za institucionalno varstvo v višini 274,50 €, je tako tožnici naložil plačilo 274,13 €. Preostalih 0,37 € k plačilu stroškov institucionalne storitve pa je dolžna prispevati upravičenkina hči B.B. na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožnica tudi s tožbenimi navedbami zgoraj navedene odločitve ne more omajati. Tožbene navedbe, da iz izročilne pogodbe ne izhaja njena obveznost nuditi oskrbo, nego, postrežbo ter hrano za izročiteljico A.A. ne drži, saj to jasno izhaja iz 3. točke pogodbe. Prav tako tožnica ne more biti uspešna s trditvijo, da so bile nepremičnine prenesene nanjo le zaradi lažjega postopka razdružitve in da je njeno lastništvo na papirju trajalo le štiri dni. To trditev je tožnica prvič navedla šele v pritožbi, kateri je priložila tudi razdružilno pogodbo z dne 24. 10. 2000, ne da bi obrazložila, zakaj teh dejstev ni navedla in dokazov predložila že v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Tudi v tožbi tožnica teh okoliščin ne navaja, zato so navedeno dejstvo in priloženi dokazi nedopustna pritožbena in tožbena novota. Zgolj v pojasnilo tožnici pa sodišče še dodaja, da razdružilna pogodba njenih navedb ne potrjuje, saj so v njej navedene nepremičnine, ki so po razdružitvi postale izključna lastnina tožnice.

Sicer pa sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ pri višini tožničine obveznosti izhajal iz tožničine pogodbene zaveze in tako pri tem drugih okoliščin, na katere se sklicuje tožnica, kot so njene premoženjske razmere, ni mogoče upoštevati.

Tožnica v tožbi navaja tudi, da naj ne bi bila seznanjena z vsebino dveh dopisov Občine Radlje ob Dravi. Kot izhaja iz podatkov spisa, se ta dopisa nanašata na ugotavljanje višine tožničinih pogodbenih obveznosti, tožnica pa je bila z njuno vsebino in na ta način ugotovljeno višino pogodbenih obveznosti seznanjena dne 31. 8. 2011, ko je bila povabljena k prvostopnemu upravnemu organu in ko je v zvezi s tem dala tudi izjavo.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.