Jedro

Bistveno za odločitev sodišča prve stopnje je bilo dejstvo, da toženka, ko je podala soglasje k umiku tožbe, ni prerekala zatrjevanega dejstva s strani tožnika, da je zahtevek izpolnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem (stroškovnem) delu potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnik zoper toženko vložil tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Z vlogo z dne 4. 3. 2021 (list. št. 78) je tožbo umaknil z navedbami, da je toženka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek in je v zemljiški knjigi ponovno vpisan dolžnik A. A., ter je priglasil pravdne stroške. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2021 (list. št. 91) z umikom tožbe soglašala. Navedla je, da je bila pravda nepotrebna in se je začela na iniciativo tožnika, zato je zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 2.079,10 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka po svojem pooblaščencu ter navaja, da je sodišče zavzelo zmotno stališče, da naj bi pripoznala oziroma izpolnila tožbeni zahtevek. Do prepisa lastninske pravice na sporni nepremičnini je prišlo zaradi drugega, stečajnega postopka, kjer je stečajni upravitelj tožil njo in njeno mati, kar pa ne pomeni prostovoljne izpolnitve tožnikovega tožbenega zahtevka. Pravilna odločitev sodišča prve stopnje bi zato bila, da je tožnik toženki dolžan povrniti stroške pravdnega postopka. Nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo pravdnih strank, vabila jim je pošiljalo na napačen naslov, v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, vrednost spornega predmeta je napačno določena, sodišče, ki je odločalo, je nepristojno sodišče, stroške pa bi bilo treba odmerjati od zneska po sklenjeni poravnavi in ne od vtoževanega zneska. Nadalje, da je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo nagrado za vse vloge, spisane v postopku, saj je bilo vsaj 70 % teh vlog nepotrebnih. Ker mld. toženka sploh ni vedela, zakaj gre v postopku, bi ji sodišče moralo postaviti zagovornika pravic ali kolizijskega skrbnika. Toženka je šele na koncu sojenja izvedela, da bo sodnica zavrnila večino njenih dokaznih predlogov, zato je odločitev pristranska in krivična, toženkina legitimacija pa ni podana. Toženka predlaga spremembo sklepa tako, da tožnik njej povrne stroške pravdne stroške ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je na začetku pritožbe sicer pavšalno navedeno, da se sklep izpodbija v celoti, vendar iz obrazložitve jasno izhaja, da toženka odločitvi o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ne nasprotuje in pritožbo podaja zgolj v stroškovnem delu.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravilno odločilo. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval, da je darilna pogodba brez pravnega učinka do višine njegove terjatve 30.000 EUR ter da se za poplačilo te terjatve dopusti izvršba na sporni nepremičnini, ki je bila z darilno pogodbo prenesena na toženko. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o stroških v zvezi z umikom tožbe, je pravilno upoštevalo tožnikovo navedbo, da umika tožbo, ker je toženka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek in je v zemljiški knjigi ponovno vpisan dolžnik, kar je bilo razvidno tudi iz predloženega zk. izpisa (list. št. 79). Bistveno za odločitev sodišča prve stopnje je bilo dejstvo, da toženka, ko je podala soglasje k umiku tožbe, ni prerekala zatrjevanega dejstva s strani tožnika, da je zahtevek izpolnila. Navedla je le, da je bila navedena pravda nepotrebna, kar je povsem pavšalna navedba ter da se je začela na iniciativo tožnika, kar je res, saj se vsaka pravda začne na iniciativo tožeče stranke, vendar za odločitev sodišča nebistveno. Šele v pritožbi je toženka zatrjevala, da je prišlo do prepisa nepremičnine z njenega očeta nanjo zaradi odločitve v stečajnem postopku ter da tožbenega zahtevka ni izpolnila prostovoljno. Skladno s 337. členom ZPP so bile te trditve prepozne in zato pritožbeno neupoštevne iz razloga varovanja enega temeljnih načel v civilnih postopkih, to je načela kontradiktornosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške, je zato pravilna.

7. Nerazumljive in s tem neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni zaslišalo strank, da bi vabila moralo posredovati na domače naslove, da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, da je zavrnilo večino toženkinih dokaznih predlogov ter da njena pasivna legitimacija ni podana, saj sodišče prve stopnje v tem postopku ni izvajalo dokaznega postopka in ni sprejelo meritorne odločitve (ni izdalo sodbe). Pritožbena navedba v zvezi z nepristojnostjo sodišča prve stopnje je prav tako neutemeljena, saj je o tem bilo pravnomočno odločeno s sklepom I Cp 2327/2019 z dne 14. 2. 2020 (list. št. 45). Pavšalne in s tem neutemeljene so pritožbene navedbe, da je vsaj 70 % vseh tožnikovih vlog nepotrebnih in sodišče stroškov v tem delu ne bi smelo priznati. Da bi bila toženka s takšnim ugovorom uspešna, bi morala konkretno navajati, katere navedbe v posameznih vlogah je tožnik ponavljal oziroma so bile nepotrebne. Pritožbeno sodišče je preverilo vloge pravdnih strank in ugotavlja, da sta odgovarjali na navedbe druge stranke in ni videti, da bi bile tožnikove nepotrebne. Toženka je res mld. oseba, zato sta jo zastopala starša kot zakonita zastopnika. Razlogov, zakaj bi ji sodišče moralo postaviti zagovornika otrokovih pravic ali kolizijskega skrbnika, pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa ne najde kolizije med pravicami mld. toženke in njenega očeta, nobenih njunih nasprotnih zahtevkov v tej pravdi ni podanih, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Sodišče je stroške pravilno odmerilo od vrednosti spornega predmeta. Sklenjena sodna poravnava na odmero stroškov v tej pravdi nima vpliva. Ob povedanem sodišče z izpodbijanim sklepom tudi ni kršilo toženkinih pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

8. Ker toženkina pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženka krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).