Jedro

Zaradi parcialnega povzemanja vsebine tožb v drugi civilni zadevi in zanemarjanja spremembe tožbenih zahtevkov, sodišče druge stopnje ni pravilno povzelo vsebine tožbenega zahtevka.

Ni resnična navedba v utemeljitvi sodbe pritožbenega sodišča, češ, da je novinarka v naslovu nad informacijo pravilno navedla toženo stranko s tem, ko je povzela le del njenega imena. Ministrstvo za pravosodje nima pasivne legitimacije, saj je le upravni organ države Republike Slovenije, ki je v tožbi in zlasti v tožbenem zahtevku pravilno navedena kot Republika Slovenija, s pristavkom: Ministrstvo za pravosodje. Tako parcialno povzemanje vsebine pomeni izkrivljanje celote. To se kaže tudi pri povzemanju datumov, od katerih tožnik zahteva plačilo premoženjske škode za različne mesece, ki jih je v različnih vlogah preračunaval bodisi v glavnici, bodisi v rentnem zahtevku za plačilo bodoče škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec, ki je odgovorni urednik "X.", najkasneje v drugi številki časopisa "X." objaviti popravek in odgovor, tako da: - na 1. strani v enaki obliki kot 14.10.1998 navede, da tožnik toži Republiko Slovenijo in navede naslov: Preprost račun oškodovanca, po katerem zahteva povrnitev materialne škode, to je razlike med njegovim ... zaslužkom in poprečnim zaslužkom šestih ... notarjev in nič več. Za 40 mesecev znese razlika 20 milijonov tolarjev; - na 16. strani (ali na katerikoli drugi strani, ki bo napovedana na prvi strani) objavi popravek in odgovor, v katerem bo navedeno isto kot na prvi strani s pristavkom, da zahteva tožnik v bodoče mesečno odškodnino po 500.000,00 tolarjev. Sledi naj besedilo, da Republika Slovenija odgovarja za delo Ministrstva za pravosodje, ki je po ugotovitvah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije nezakonito zavrnilo predlog za imenovanje tožnika za notarja, da slednji zahteva zaradi kršitve človekovih pravic odškodnino za škodo, ki mu je bila povzročena z nezakonitim dejanjem državnega organa ter opis premoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik in znese za 40 mesecev doslej zapadle mesečne razlike v dohodku 20,000.000 tolarjev, od 1.10.1998 dalje pa zahteva tožnik mesečno rento (to je razliko med odvetniškim in notarskim zaslužkom). Prvostopenjsko sodišče je še sklenilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo, zaradi vseh revizijskih razlogov. V njej predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ter povrnitev revizijskih stroškov. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določilu 11. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno štelo, da je v pravdi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 1186/97 toženo Ministrstvo za pravosodje, čeprav se naslov tožene stranke pravilno glasi: Republika Slovenija in je Ministrstvo za pravosodje navedeno le zaradi opredelitve, za čigava ravnanja je podana odgovornost države. Zato trdi, da ni pravilen zapis na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje in ugotovitev na 6. strani, da je novinarkin zapis v članku verodostojen prikaz tega, kar je navedeno v sodbi. Dodaja, da je sodišče bistveno kršilo postopkovna pravila zato, ker je zanemarilo čas in historiat tožbenega zahtevka ter je prezrlo osnovno matematično operacijo, to je seštevanje. Pojasnjuje, da je novinarka poročala tako, da je povprečen bralec sešteval posamezne zahtevke in da tožbeni zahtevek na koncu ni bil sklepčen. Tako je bralec na podlagi deloma resničnih dejstev in ob zamolčanju drugih dejstev, prišel do napačnega rezultata. Ker torej novinarka na koncu ni napisala resničnega stanja in ni navedla, kaj tožnik zahteva na dan poročanja, ni poročala stvarno in resnično, tožnik pa ima pravico in interes na verodostojnem poročanju.

Tožeča stranka trdi, da je sodišče kršilo tudi določilo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker pri svoji presoji ni ocenilo niti naslova novinarkinega članka: Zapleteni računi nesojenega notarja, niti zahtevanega popravka in odgovora tožnika z naslovom: Preprost račun oškodovanca. Če novinarka zaradi pomanjkanja pravnega znanja očitno ne razume njegove tožbe in vloge, tožnik ni dolžan dopustiti, da se preprost račun razglasi za zapletenega. Poleg tega je sodišče štelo napačen zapis "400 krat po pol milijona tolarjev" za nebistveno številčno napako, kar v odnosu do revidenta ni pošteno, do novinarke pa pomeni spregled določb kodeksa novinarske etike, po kateri mora novinar ali njegovo uredništvo popraviti informacijo ali trditev, za katero se izkaže, da je napačna. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revident v zmotni presoji tožnikovega interesa, da zahteva popravek in odgovor. Po njegovem je interes podan že zato, ker sodišče ni zavrglo odškodninske tožbe, ki jo je vložil proti Republiki Sloveniji in ker želi, da se javnost pravilno obvešča ter se ji omogoči, da spozna različna mnenja o določenem vprašanju. Ne strinja se s stališčem, češ da z imenom in priimkom navedena oseba ne more biti prizadeta in da nima pravice artikulirati svojega mnenja, saj ni objekt poročanja, marveč subjekt. Na koncu meni, da sodišče nima pravice cenzurirati člankov novinarjev in odgovorov, temveč mora le presojati izpolnjevanje v zakonu določenih pogojev za zahtevo po objavi popravka in odgovora. Zato trdi, da sodišče ni bilo nepristransko, da bi bil moral biti izločen sodnik, ki je poročal v zadevi, ker se mu je zdel izračun revidenta zapleten in ker ni sodil v skladu z določilom 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Po določilu 390. člena ZPP 1997 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče, kljub temu, da je 14.7.1999 začel veljati Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), uporabilo določila ZPP 1977, ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP 1999 predvideno, da se postopek, ki je bil končan s sodbo ali sklepom pred sodiščem prve stopnje pred uveljavitvijo novega zakona, nadaljuje po tedaj veljavnem procesnem zakonu.

Določilo 40. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l.RS, št. 33/91-I) zagotovlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako zagotovlja pravico do odgovora na objavljeno informacijo. Natančnejši način izvrševanja te človekove pravice je predpisan v 9. členu Zakona o javnih glasilih (ZJG, ur.l. RS, št. 18/94), ki pod določenimi pogoji omogoča zahtevo po brezplačni objavi odgovora na objavljeno informacijo ter popravek objavljene informacije. Kdaj sta bila prizadeta posameznikova čast in ugled, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Obenem je treba upoštevati, da je v 39. členu URS priznana tudi pravica do svobodnega izražanja misli in da ima vsakdo pravico dobiti informacije javnega značaja.

Iz tega sledi, da je resna in korektna informacija dovoljena in v tožnikovem primeru je šlo za poročanje novinarke z javne sodne obravave. Toda pri presojanju resničnosti informacije in tistega, kar se je dogajalo, je sodišče druge stopnje, ki je primerjalo v časopisu objavljeno informacijo z vsebino tistega, kar se je nahajalo v spisu Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 1186/97, v svoji sodbi narobe presodilo odločilna dejstva. Zanemarilo je namreč, da je bil tožbeni zahtevek spremenjen. Sodišče druge stopnje, ki je - prav tako kot sodišče prve stopnje - pregledalo navedeni pravdni spis, je narobe povzelo vsebino tožbenega zahtevka, tako da je nasprotje med tistim, kar navaja pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe, in med tistim, kar je dejansko zapisano v tožbi in v tožnikovem pripravljalnem spisu. Zato je utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje tedaj, ko je odločilo o tožnikovi pritožbi, storilo kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Tožnik, ki vseskozi zahteva plačilo premoženjske škode, ki se kaže v razliki med poprečnim zaslužkom šestih ... notarjev in tistim, kar je zaslužil sam, je v tožbenem predlogu zahteval, da mu mora Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje plačati 2.000.000 tolarjev, od 1.1.1997 dalje pa plačevati mesečno rento v znesku 100.000 tolarjev. V pripravljalnem spisu dne 5.10.1998 je svoj zahtevek spremenil, tako da je povečal obstoječi tožbeni zahtevek. Glavnico 2.000.000 tolarjev je zvišal na 20.000.000 tolarjev, zato ker je preračunaval razliko v dohodku 500.000 tolarjev (namesto 100.000 tolarjev) in ker jo je vtoževal za več mesecev (torej 40 mesecev po 500.000 tolarjev). Poleg tega je spremenil zahtevek za plačilo mesečne rente, ki jo je zvišal na 500.000 tolarjev, a jo je zahteval šele od 1.10.1998 dalje.

Zato ni resnična navedba v utemeljitvi sodbe pritožbenega sodišča, češ da je novinarka v naslovu na 1. in na 16. strani nad informacijo pravilno navedla toženo stranko s tem, ko je povzela le del imena tožene stranke. Ministrstvo za pravosodje nima pasivne legitimacije, saj je le upravni organ države Republike Slovenije, ki je v tožbi in zlasti v tožbenem zahtevku pravilno navedena kot Republika Slovenija, s pristavkom: Ministrstvo za pravosodje. Tako parcialno povzemanje vsebine pomeni izkrivljanje celote.

To se kaže tudi pri povzemanju datumov, od katerih tožnik zahteva plačilo premoženjske škode za različne mesece, ki jih je v različnih vlogah preračunaval bodisi v glavnici, bodisi v rentnem zahtevku za plačilo bodoče škode. Pritožbeno sodišče ne bi smelo v navedbah in v tožnikovih zahtevkih samo iskati, ali je kak datum in kak znesek res zapisan v vlogi, marveč bi moralo celovito presojati vsebino vlog in zlasti tožbenega zahtevka. Nekronološko povzemanje tožnikovih zahtevkov z navajanjem različnih datumov in povzemanjem glavnice ter uporaba besedice "tudi" izkrivi celotno vsebino in daje vsebini tožbenega zahtevka povsem drug pomen.

Zaradi parcialnega povzemanja vsebine tožb v zadevi P 1186/97 in zanemarjanja spremembe tožbenih zahtevkov, sodišče druge stopnje ni moglo pravilno povzeti njegove vsebine. Tako je prišlo do razhajanj med tistim, kar je predmet tožbenega zahtevka v pregledanem spisu kot dokaznem gradivu in vsebino tistega, kar je navedeno v izpodbijani sodbi. To je lahko vplivalo tudi na oceno, češ da preprosta napaka v zapisu 400 krat po.... (namesto 40 krat po...) "pomeni po oceni pritožbenega sodišča le nebistveno številčno napako v zapisu članka" (zadnji stavek drugega odstavka na 5. strani utemeljitve sodbe).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje ponovno primerjati tožnikov tožbeni zahtevek v času, ko je Okrožno sodišče v Mariboru na glavni obravnavi dne 13.10.1999 razpravljalo o zadevi P 1186/97 in je novinarka poročala, ter ponovno pretehtati, če je novinarka podala resnično informacijo o tem, koga toži tožnik, kakšno podlago navaja v tožbi in kakšen je njegov tožbeni zahtevek. Nato bo moralo odločiti še o drugih elementih, ki morajo biti podani za to, da je kdo dolžan objaviti odgovor oz. popravek in o pritožbenih navedbah tožene stranke, ki se nanašajo na trditve o tem, da je 17.10.1998 objavila tožnikov odgovor oziroma popravek in ustreznost tega.

Da bo pritožbeno sodišče lahko ponovno odločalo o pritožbi tožene stranke, je revizijsko sodišče po določilu prvega odstavka 394. člena ZPP 1977 razveljavilo izpodbijano sodbo. Ker ni našlo razlogov, zaradi katerih sodišče v isti sestavi ne bi moglo ponovno odločati v zadevi, sprememba senata ni potrebna.

Odločitev o revizijskih stroških je sodišče po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP 1977 pridržalo in bo o njih odločilo sodišče potem, ko bo odločilo o glavni stvari.