Jedro

Vsakodnevno parkiranje, v daljšem obdobju, je opredeliti kot nadaljevano motilno ravnanje. Rok za vložitev motenjske tožbe začne teči prvi dan, ko je bilo takšno parkiranje opaženo in ko se je zvedelo, kdo parkira.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu 1. točke, ki se nanaša na parkiranje na dvorišču-parkirišču ter parkiranje pred nadstreškom, vse na naslovu Š. L. ter v celotni 2. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. Odločitev glede stroškov postopka (tč. 6 izreka) se spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki ugotovilo, da sta toženca motila tožnike v njihovi posesti dvorišča - parkirišča, posesti kleti drugotožnika in posesti garažnega nadstreška prvotožnika, vse na naslovu Š., na parc.št. 141/1 k.o. S. s tem, da od 3.3.2005 dalje parkirata vozila na dvorišču - parkirišču v lasti in posesti vseh tožnikov, da sta dne 3.3.2005 vlomila v klet v lasti in posesti drugotožnika in v njej montirala vodovodne cevi ter s tem, da sta dne 14.3.2005 vlomila v garažni nadstrešek v lasti in posesti prvotožnika in od istega dne dalje redno parkirala vozilo tik pred vrati garažnega nadstreška. V 2. točki izreka je tožencema na sodišče naložilo takojšnje prenehanje s parkiranjem vozil na dvorišču v lasti in soposesti tožečih strank na naslovu Š., L., v 3. točki takojšnjo odstranitev instalacij v kleti na naslovu Š., L., v alsti in posesti drugotožeče stranke, v 4. točki takojšnje prenehanje parkiranja vozil pred nadstreškom na naslovu Š., L. v lasti in posesti prvotožnika. V 5. točki izreka je sodišče prepovedalo tožencema, da v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegata v soposest in posest, sicer bosta morala plačati za vsako motilno ravnanje 300.000,00 SIT prvotoženec in 1.000.000,00 SIT drugotoženka.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom tožencema naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 237.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila.

Proti sklepu se pritožuje prvotoženec v imenu obeh tožencev iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek kot prepozen ali pa vsaj razveljavi sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je stališče sodišča, da je parkiranje tožencev in z njima povezanih oseb postalo moteče za tožnika čez čas in ne od samega začetka, oziroma, da je parkiranje šteti kot motnjo od takrat, ko so jo tožniki kot motnjo prepoznali, četudi so do takrat parkiranje dopuščali, napačno. Nesporno med pravdnima strankama je, da sta toženca in z njima povezane osebe enako ravnala ves čas od 25.2.2005 do 30.3.2005, ko so tožniki vložili tožbo na motenje posesti. Ker so tožniki zamudili 30-dnevni zakonski rok za uveljavljanje motenja posesti, je izpodbijana sodba v tem delu v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in z materialnimi predpisi. Dalje pritožnik prereka utemeljevanje sodišča prve stopnje o statusu prvotoženca, ker naj bi sodišče ugotovilo, da je sporen delovni status prvotoženca pri drugotoženki, hkrati pa ugotavlja njegov položaj kot poslovodne osebe pri drugotoženki. V tem delu gre po mnenju pritožnika za očitno nasprotje med navajanimi dejstvi in zaključki. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča glede motenja posesti zaradi parkiranja pred nadstreškom prvotožnika (4. točka izreka). Nadstrešek prvotožnika se ne nahaja na dvorišču parkirišču in je tako zajet v trditvi o motečih dejanjih, opredeljenih v 2. točki izreka zato parkiranja pred nadstreškom ni mogoče opredeliti od

14.3.2005 dalje, pa pa že od 25.2.2005, kar pa pomeni, da je tudi za ta del zahtevka rok za vložitev tožbe prekoračen.

Glede 3. točke izreka pa pritožnik navaja, da sodišče pri ugoditvi zahtevku za odstranitev inštalačij ni presojalo primernosti vsebine izreka in ni ugotavljalo dejanskih okoliščin ali je res prišlo do poškodovanja instalacije in ali bo poškodba sanirana z odstranitvijo novomontiranih cevi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je pritožniku, da je napačno stališče sodiča prve stopnje glede pravočasnosti tožbe. Pa mnenju sodišča prve stopnje naj bi začel teči rok za vložitev tožbe šele, ko so tožniki ravnanje tožencev začeli dojemati kot motenje in ne že od 25.2.2005, ko sta toženca in z njima povezane osebe dejansko začela parkirati na dvorišču. 32. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) določa, da je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Rok za vložitev tožbe začne tako teči takoj, ko posestnik izve za dejstvo, da je bilo v njegovo posest poseženo in ne šele takrat, ko sam pri sebi začne ta isti (ali istovrstni) posel razumevati kot motnjo. Njegovo subjektivno odobravanje motilnega ravnanja pri začetku tega roka za vložitev tožbe nima nobene vloge, saj se glede na besedilo 32. člena SPZ šteje, da po preteku tridesetih dni nadaljevanega motenja, za katerega posestnik ve, ne glede na to, ali ga sprejema ali pa mu nasprotuje, motilec pridobi posest in od tedaj dalje lahko celo motilec sam uživa posestno varstvo. Sodna praksa je zavzela stališče, da v primeru, ko gre za ponavljajoča motilna ravnanja, začne rok za vložitev tožbe teči po vsakem motilnem ravnanju znova, pri tem pa je treba glede na okoliščine primera presoditi, ali imajo motilna ravnanja naravo ponavljajočih ali nadaljevanih ravnanj. V danem primeru ne gre za ponavljajoča ravnanja, saj je parkiranje tožencev potekalo nepretrgoma od 25.2.2005 do najmanj 30.3.2005, ko je bila vložena tožba in sicer vsak dan v dopoldanskem času, pri tem pa, glede na navedbe tožnikov v tožbi in njihove izpovedbe ob zaslišanju, v obdobju med posameznimi ravnanji ni bilo vzpostavljeno prejšnje posestno stanje (npr. da toženca in z njimi povezane osebe nekaj dni ne bi parkirali na dvorišču), na podlagi česar bi se lahko naslednje motilno ravnanje okvalificiralo kot novo. Ker je bilo parkiranje tožencev na dvorišču, ki je bilo v posesti tožnikov nadaljevano motilno ravnanje, je tako rok za vložitev tožbe začel teči 26.2.2005, kar pomeni, da se je iztekel 29.3.2005 in je 30.3.2005 vložena tožba prepozna. Nadstrešek prvotožnika se nahaja na dvorišču, kjer sta toženca, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, parkirala že od 25.2.2005 dalje, kar pomeni, da sta pred nadstreškom parkirala že od samega začetka (25.2.2005), zato je tudi zahtevek za prepoved parkiranja na tem delu dvorišče, iz zgoraj navedenih razlogov, prepozen.

Glede ugovora pasivne legitimacije prvotoženca, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni napravilo zaključkov v nasprotju z navajanimi dejstvi. Status poslovodje (direktorja) ni odvisen od obstaja delovnega razmerja, kar pomeni, da je lahko direktor pravne osebe tudi oseba, ki ni zaposlena pri njej.

Je pa zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija prvotoženca podana le, če je motil posest v svojem imenu in ne v imenu in na račun drugotoženke. Ugotavljanje, v čigavem imenu je deloval prvotoženec je brezpredmetno, saj je tožbo, zaradi motenja posesti mogoče vložiti tako proti osebi, ki je posest neposredno motila, proti osebi, v korist katere je bilo motenje storjeno, če se koristim ni odrekla, kakor tudi proti osebi, ki je motilno ravnanje naročila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženec tudi sam parkiral svoje vozilo, da je sam osebno sodeloval pri vstopu v klet drugotoženca, kot tudi, da je prvotoženec odstranil z nadstreška obešanki ter ju nadomestil s svojimi. S temi ravnanji je neposredno motil tožnike v njihovi posesti, zato je tožbeni zahtevek tudi zoper njega utemeljen.

Prvotoženec je 3.3.2005 po vstopu v klet drugotožnika tam namestil vodovodno cev, ki se v kleti še sedaj nahaja brez dovoljenja drugotožeče stranke in moti njeno uživanje posesti. 34. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Med druge ukrepe tako sodi tudi odstranitev vodovodnih cevi, ki so še vedno nameščene v kleti drugotoženca in motijo posest drugotožnika, zato je zahtevek za njihovo odstranitev utemeljen in primeren za ugotavljanje ali je prišlo do poškodovanja cevi ter ali bo z odstranitvijo cevi ta poškodba sanirana sploh ni potrebno.

Ker sodišče prve stopnje ni na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbe v delu, ki se nanaša na parkiranje na dvorišču - parkirišču ter parkiranje pred nadstreškom ter v celotni 2. in 4. točki izreka zavrglo kot prepozen, je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka (kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako moralo pritožbi v tem delu ugoditi in sklep razveljaviti v delu, kot izhaja iz izreka tega sklepa ter tožbo zavreči (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP). V preostalem delu je na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede na to, da sta toženca s pritožbo deloma uspela in je pritožbeno sodišče tožbo v zgoraj določenem delu zavrglo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP in 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka v pravdi zmaga deloma, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.