Jedro

V primeru kršitve pogodbe je toženec dolžan povrniti vso škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Ni treba, da toženec ve, kakšno škodo lahko utrpi tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.2690,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in mu naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Toženec je zatrjeval, da izjave o sprejemu ponudbe ni podpisal. Res sta se dogovarjali stranki za izvedbo del, vendar je toženec poudarjal tožniku, da sam ni sposoben opraviti dela in to je tožnik vedel. Pogajanja so trajala še do 11. 11. 2003, ko je tožnik tožencu v podpis poslal novo izjavo. Do pogodbe ni prišlo, saj iz izpovedbe toženca izhaja, da izjave ni podpisal. Tako je na glavni obravnavi povedal, da je podpis malo čuden. V zvezi s podpisom toženec dodaja, da če primerjamo podpis na izjavi 15.4.2003 ugotovimo, da je bistveno drugačen kot predračun št. 703 in tudi drugačen kot na pooblastilu odvetniški družbi. Zato ni potrebno izvedenca, saj se vidi že na oko. Tožnik ni navedel, da naj bi toženec bil seznanjen s vsebino prijave tožniku. Sporna je bila izjava, na katero se toženec sklicuje, da ni njegovega podpisa. To je izjava z dne 15. 4. 2003. Pogodba med agencijo in tožnikom je bila podpisala šele 2. 7. 2003. Po tem datumu tožnik ne zatrjuje, da bi toženca obveščal o tem dejstvu, da je bila sklenjena pogodba z agencijo in da dela morajo biti opravljena do 15.10.2003. To bi moral tožnik storiti kot dober gospodar in zato tožena stranka ne more odgovarjati za škodo. Za dogovor mora vedno obstajati soglasje volj in tokrat tega ni bilo. Tako toženec ne more odgovarjati za škodo zaradi izgubljene finančne vzpodbude, saj toženec na dokumentacijo, na katero se sodišče sklicuje, ni bil opozorjen. Tudi o rokih se nista natančno dogovorila in to potrjuje izjava tožnika z dne 11. 11. 2003. Toženec je naredil vse, kar bi moral, saj je tožnika v fazi dogovarjanja pravočasno obvestil, da del ne bo mogel izvesti sam in ga seznanil s pomanjkanjem kadrov. Skušal mu je tudi najti drugega izvajalca. Rok ni bil fiksen, saj bi tožnik toženca moral z datumom seznaniti. Sodišče je štelo, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Če je res, je pogodba razvezana po samem zakonu. Sodišče bi moralo tedaj ugotoviti, kdaj sta se pravdni stranki dogovorili za določen fiksni rok kot bistveno sestavino pogodbe in kateri datum to predstavlja. Tako pa je iz izjave 11. 11. 2003 razvidno, da je tožnik še vedno želel, da mu dela opravi tožena stranka. O roku ni govora. Ponudba z dne 13.4.2003 je ugasnila z nesprejemom in potekom časa že 20. 7. 2003. Izjava tožnika z dne 11. 11. 2003 pa je lahko le nova ponudba. Sodišče zmotno odloča o višini odškodnine. Znesek neprejetih sredstev 634,00 EUR ne izhaja iz dokazov. Je le trditvena podlaga. Iz pogodbe z agencijo izhajajo druga sredstva oziroma za leto 2003 so odobrena sredstva 2.011,68 EUR, iz 2004 1.638,70 EUR. Zakaj je bila višina teh sredstev odobrena in je različna, tožena stranka ne more ugotoviti. Tožnik ni upošteval dejstva glede podražitve materiala, da je tožnik v letu 2004 prejel višja sredstva samo za izdelavo nove fasade in sicer za 19 % oziroma 261,64 EUR, zato je njegov zahtevek v celoti neutemeljen.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pritožniku odgovoriti, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, na kar je sodišče prve stopnje toženo stranko pravočasno in na ustrezen način opozorilo. Zato sme pritožbeno sodišče glede na kogentne določbe 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi niso dovoljene novote glede dejstev in tudi ne navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Tako je za presojo izpodbijane sodbe neupoštevna navedba iz 3. točke pritožbe oziroma vse navedbe o presoji podpisa v primerjavi z drugimi podpisi tožene stranke. Pritožnik ne pojasni, zakaj tega ni navajal prej. Dejansko stanje zadevajo tudi pritožbene navedbe v zvezi s prerekanjem ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik tožencu povedal, da je zanj pomemben rok 15. 10. 2003 zaradi pridobitve finančne vzpodbude v letu 2003 in pogodb z agencijo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tega dejstva pravilno sklepalo (104. člen OZ), da je čas bistvena sestavina obveznosti. Pogodbene stranke lahko pomen, ki ga ima čas izpolnitve za njuno razmerje, dogovorita tudi na drugačen način, ne le z ugotovitvijo, da se bo štelo, da je pogodba razdrta, če ne bo določena v določenem roku (primerjaj komentar Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Splošni del, stran 568). Pritožnik je izpovedal in sodišče mu je verjelo, da je povedal tožencu, zakaj mu je ta datum pomemben. Zmotno pa meni pritožba, da so kasnejši dopisi tožnika v zvezi z naslednjim razpisom za naslednje leto, pomenili, da rok ni bistvena sestavina pogodbe.

Pritožba nadalje trdi, da toženec ne more odgovarjati za škodo, za katero ni vedel, da lahko nastane. Posledica odškodninske obveznosti zaradi razveze pogodbe je vsa pravnorelevantna škoda, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke. To pomeni, da ni treba, da toženec ve, kakšno škodo lahko utrpi tožnik, če pride do razveze pogodbe zaradi nespoštovanja fiksnega roka. Ni bila dolžnost tožnika opominjati toženca na to, kakšna škoda mu lahko nastane, če se ne bo držal roka. Dovolj je, da je toženec vedel, da je za tožnika zaradi pogodbe z agencijo in finančne vzpodbude pomembno, da je fasada narejena do določenega roka. Tako tudi ni bistveno, da bi tožnik toženca seznanil z dokumentacijo in svetovanjem v zvezi s prihrankom energije. Toženec bi moral svojo pogodbo izpolniti in se držati dogovorjenega roka.

Pritožba trdi, da tožnik ni ravnal v skladu s splošnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, saj ga je toženec pravočasno obvestil, da del ne bo mogel izvesti sam. Že iz teh trditev se da razbrati, da je tožena stranka pogodbo sklenila in da je skušala doseči prolongiranje roka oziroma drugega izvajalca. Vendar je tožnik zatrjeval in dokazal, da je toženec vedel, da je za tožnika pomemben rok iz razpisa agencije. Zatrjevanje pritožbe, da ni vedel, pa je izpodbijanje dejanskega stanja, kar je v teh postopkih neupošteven pritožbeni razlog.

Pritožba trdi, da pogodba med pravdnima strankama sploh ni bila sklenjena. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in glede pravilne uporabe 15. člena OZ in 22. člena OZ nima pomislekov. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno sklepalo, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin pogodbe. Tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da z njenega faxa ni bila poslana ponudba in da ponudbe ni podpisala pooblaščena oseba. Sodišče pravilno sklepa, da je to lahko podpisal le toženec ali prokurist in oba sta za to imela pooblastilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o višini odškodnine. Najprej trdi, da tožnik ni dokazal višine izpadle stimulacije in pri tem ponavlja navedbe, katere je tožena stranka prvič podala kot novoto v pripravljalni spis z dne 5. 6. 2009 (list. št. 73). Vendar pri tem prezre, da je sodišče s sklepom z dne 10. 12. 2008 toženo stranko opozorilo, da lahko vloži le še eno pripravljalno vlogo in da dejstev in dokazov, ki jih bo navedla kasneje, ne bo mogoče upoštevati (453. člen ZPP). Toženec je vložil pripravljalno vlogo z dne 29. 12. 2008, vlogo z dne 14. 1. 2009 in nato še tretji vlogo z dne 5. 6. 2009. Zato sodišče prve stopnje teh navedb v tretji pripravljalni vlogi po opozorilu, ni moglo več upoštevati. Enako velja za pritožbeno sodišče. Tožnik pa je predložil dokaze, iz katerih izhaja, da je prišlo do izpada vzpodbude in tožnik je zatrjeval in izpovedal, da izpadla finančna subvencija za zamenjavo oken znaša 634,62 EUR. Iz predloženih listin (priloga A6, A24, A7 in A10) pa tudi ni mogoče sklepati, da kakor trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s temi listinami ugotovilo drugačno višino škode. Pritožba sicer uvodoma zapiše, da graja sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar te svoje trditve ne substancira. Iz listin, katere je predložil tožnik, pa ni mogoče sklepati, kot zmotno meni pritožba, da tožnik ni utrpel zatrjevane škode. Tožena stranka bi morala pravočasno zahtevati dopolnitev dokumentacije, če je menila, da predložena dokumentacija ne zadošča. Pritožba še graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede višje cene materialov v letu 2004 in s tem nastale škode tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je na podlagi poizvedb ugotovil, da naj bi se stroški materiala povišali za 1,07 EUR/m2 in da mu je zato nastala škoda 250,38 EUR. Če bi bilo delo opravljeno leto prej, mu tega denarja ne bi bilo treba plačati. Sodišče je upoštevalo tudi pravočasni ugovor toženca, da naj bi šlo za podražitev samo zaradi dejstva, da je postal zavezanec za DDV in da je kvadratura fasade po drugi ponudbi (priloga B3) večja. Sodišče pa je opravilo preizkus izračuna in ugotovilo, da je tožnik zahteval nižji znesek, tudi če bi upoštevali čas pred DDV tožene stranke in ob tisti kvadraturi (330 m2). Izračun sodišča pokaže, da gre za 132.000,00 SIT razlike, tožnik pa toži na 60.000,00 SIT. Toženec trdi, da naj bi bil tožnik obogaten v tem znesku. Vendar svojih navedb ni dokazal, pač pa je tožnik dokazal svoje navedbe. Pritožbeno sodišče le še doda, da je tožeča stranka zahtevala zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe dalje oziroma od časa, ko je tožena stranka prejela opomin za plačilo odškodnine in ne od časa, ko je bila pogodba razvezana po zakonu. S tem je tožena stranka prišla v zamudo in odgovarja za škodo, ki je tožencu nastala v letu 2003 in zato tožnik ni bil obogaten, saj ni prišlo do dvakratne valorizacije nastale škode zaradi višje cene materialov.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.