Jedro

Tožeča stranka neupravičeno enači oblastno ravnanje tožene stranke pri sprejemu in izdaji Odloka in civilnopravno razmerje pravdnih strank, v katerega sta vstopili s sklenitvijo Koncesijske pogodbe. Vrhovno sodišče je potrdilo, da akti, ki jih lokalna skupnost sprejme v okviru svoje oblasti, ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Ko občina dejanja izvršuje v okviru svoje oblasti kot v tem primeru, je že pojmovno izključeno civilnopravno razmerje, ki temelji na enakovrednem položaju v njem udeleženih subjektov.

Navedeno stališče Vrhovnega sodišča po presoji višjega sodišča utemeljuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da bi v primeru, ko bi tožena stranka prevzela obveznost zagotovitve priključitve uporabnikov na omrežje v razmerju do svojega pogodbenega partnerja - tožeče stranke, stranki to obveznost morali izrecno opredeliti v Koncesijski pogodbi. Takšne vsebine Koncesijska pogodba nima, Odlok pa v spornem 6. členu ni posamični akt, ki bi urejal posamično razmerje med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.856.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 7.358,14 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 8. točke tožeča stranka uveljavlja, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi (ustrezno) opredelilo do nekaterih njenih trditev v zvezi z obveznostjo zagotovitve odvzema toplotne energije s strani tožene stranke tudi v času trajanja koncesijske pogodbe; do trditev v zvezi s pasivnostjo tožene stranke pri uresničitvi namena koncesijske pogodbe; do izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. ter prič B. B. in C. C. Kršitev iz 14. točke tožeča stranka očita, ker naj bi sodišče zgolj ugibalo, da tožena stranka ni imela namena odstopiti od Koncesijske pogodbe, posledično ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Kršitev iz 15. točke pa očita, ker naj bi iz dokaznih listin ter zapisnikov narokov izhajala drugačna dejstva v zvezi obsegom odjema toplotne energije, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter v zvezi z zaključkom sodišča, da iz izpovedi D. D. izhaja, da tožeča stranka ni iskala zagotovil glede priklopa subjektov v Gospodarski coni Todraž na toplovodno omrežje.

7. Glede kršitve iz 8. točke je Ustavno sodišče v svojih odločbah že pojasnilo, da se je sodišče za zagotovitev pravice do izjave dolžno opredeliti do relevantnih nosilnih naziranj strank; ni pa se dolžno opredeliti do prav vsake navedbe stranke; odgovor na strankine navedbe lahko izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve in ni nujno vedno izrecen.1 Sodišče je opredelilo svoje razloge, na podlagi katerih se ni izrecno opredelilo do izpovedi A. A., B. B. in C. C. (26. točka obrazložitve), ali je bila takšna dokazna ocena pravilna, pa spada v sfero pravilnosti dokazne ocene (to pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Glede kršitve iz 14. točke je očitek tožeče stranke delno neutemeljen že zaradi svoje pavšalne narave. Tožeča stranka je zgolj povzela zakonsko opredelitev navedene kršitve, pri čemer niti ni pojasnila, v čem naj bi izrek nasprotoval obrazložitvi in v čem naj bi bili razlogi sodišča sami s sabo v nasprotju. Glede pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki ne omogočajo preizkusa, ki ga je edinega v zvezi z navedeno kršitvijo (delno) konkretizirala, pa ni šlo za ugibanje sodišča prve stopnje, temveč za dokazno oceno izpovedi prič D. D. in F. F., na podlagi katerih je sodišče ugotovilo za tožečo stranko sporno dejstvo. Sodišče je torej podalo razloge in je njegovo ugotovitev v tem delu mogoče preizkusiti, zato očitek tožeče stranke ni utemeljen. Ali je sporna ugotovitev pravilna, je ponovno stvar dokazne ocene (in s tem uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

9. Glede kršitve iz 15. točke pa očitki tožeče stranke ne pomenijo zatrjevane kršitve. Vrhovno sodišče2 je večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker pa tožeča stranka niti ne konkretizira, katere listine sodišče naj ne bi pravilno povzelo, temveč v zvezi z določenimi dokazi očita napačno ugotovitev ali materialnopravno presojo ugotovljenih dejstev – v vsakem primeru napako, nastalo pri vrednostni opredelitvi sodišča do izvedenih dokazov, gre torej tudi tu po vsebini za uveljavljanja pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava.

**Glede odgovornosti tožene stranke po 4. členu Aneksa k pogodbi o JZP**

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič F. F., G. G. in D. D. zaključilo, da je bil namen pogodbenih strank v Aneksu k pogodbi o javno – zasebnem partnerstvu (JZP) z dne 3. 6. 2009 (v nadaljevanju: Aneks) v zaščiti zasebnega partnerja ob morebitnem enostranskem odstopu tožene stranke od Koncesijske pogodbe, katere predmet je distribucija toplotne energije na območju Gospodarske cone Todraž Navedba tožeče stranke, da ob pravilni interpretaciji izpovedi G. G. v zvezi z drugimi relevantnimi dejstvi in dokazi ni mogoč zaključek, da je odškodnina po 4. členu Aneksa predvidena samo v primeru odstopa tožene stranke od koncesijske pogodbe, je vsebinsko prazna. Tožeča stranka ne konkretizira, kateri drugi dokazi in dejstva naj bi potrjevali njene navedbe. V pritožbi skuša zgolj prepričati v drugačno dokazno oceno izpovedi G. G., hkrati pa ne ponudi nobenega dokaza, ki bi pri višjem sodišču vzbudil dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje si ob neposrednem zaslišanju ustvari sliko o verodostojnosti izpovedi, za preizkus na pritožbeni stopnji pa je bistveno, da svojo oceno verodostojnosti utemelji. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj sledi delu izpovedi G. G. ter izpovedi F. F. in D. D. Po presoji višjega sodišča navedene izpovedi oseb z obeh strani v sporu, ki jih v izogib ponavljanju ne povzema ponovno, ovržejo tudi pritožbeno navedbo, da je odgovornost tožene stranke po spornem določilu 4. člena Aneksa samostojna pogodbena obveznost, neodvisna od kršitev Koncesijske pogodbe in pogodbe o JZP, in je vezana zgolj na nastop okoliščin, za primer katerih je dogovorjena.

11. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na dopis "Predlog za dopolnitev pogodbe o ustanovitvi javno-zasebnega partnerstva za izvedbo projekta izgradnje in sofinanciranja investicije zamenjave virov energije ter dokapitalizacije družbe E., d. o. o. v javnem interesu št. 000 z dne 20. 8. 2008" z dne 19. 5. 2009. Iz izpovedi F. F., G. G. in D. D. izhaja, da so med strankama potekala usklajevanja do vključno 2. 6. 2009, kar potrjuje elektronsko sporočilo, ki ga je v obrazložitvi izpostavilo sodišče prve stopnje. Zato omenjeni dopis nedvomno ne dokazuje in izkazuje kakršnegakoli soglasja strank glede vsebine spornega določila Aneksa. Na drugi strani tožeča stranka sama povzema vsebino omenjenega elektronskega sporočila, v katerem je G. G. v imenu družbe H. d. o. o. (večinski lastnik tožeče stranke) želel zagotoviti zaščito investicije zasebnega partnerja v primeru odvzema koncesije brez kakršnegakoli razloga. Trditev, da sklenjeni Aneks ni bil sklenjen z vsebino iz omenjenega elektronskega sporočila, ne vpliva na drugačno presojo. Nelogično bi bilo, da bi G. G. v imenu zasebnega partnerja podal predlog ureditve v Aneksu, nakar bi s strani tožene stranke nasprotni predlog zasebnemu partnerju dal še večji obseg zaščite, kot bi ga ta sploh zahteval. Takšnega stališča nista potrdili niti F. F. in D. D. niti kaj takega ne izhaja iz izpovedi G. G. Trditev tožeče stranke se zato izkaže za nedokazano. Glede na vse navedeno višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je treba na podlagi navedenega elektronskega sporočila v zvezi z omenjenimi izpovedmi sporno določilo 4. člena Aneksa razlagati na način, da odgovornost tožene stranke pride v poštev samo v primeru odstopa od Koncesijske pogodbe s strani tožene stranke, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

12. Sodišče s svojo presojo, da bi razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, nasprotovala Odloku o javno zasebnem partnerstvu, ni prekoračilo trditvene podlage. Odlok je splošni akt, ki ga izdaja občina (65. člen Zakona o lokalni samoupravi – ZLS). Subsumpcija dejanskega stanja – vsebine pogodbenega določila pod ustrezno pravno normo je del materialnopravne presoje, ki je pridržana sodišču, hkrati pa je sodišče na pravilno uporabo materialnega prava dolžno paziti po uradni dolžnosti, saj sodišče pozna pravo (iura novit curia). Posledično o prekoračiti trditvene podlage v tem delu ni mogoče govoriti, s tem pa sodišče ni kršilo določbe 7. člena ZPP in s tem ni podana niti relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

**Glede odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve Koncesijske pogodbe**

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi, ob upoštevanju izpovedi F. F., G. G. in D. D., v primeru, ko bi stranki Koncesijske pogodbe želeli izrecno urediti količino odjema toplotne energije v količini 5.947 MWh/leto tudi za čas veljavnosti pogodbe in ne zgolj ob prekinitvi koncesijskega razmerja, to tudi izrecno zapisali. Takega določila pa v Koncesijski pogodbi ni. Kot izhaja iz izpovedi navedenih prič, sta s spornim določilom pravdni stranki soglašali, da se zasebnega partnerja zaščiti pred enostranskim odstopom tožene stranke od Koncesijske pogodbe. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri spornem določilu za namen zaščite zasebnega partnerja (le) v primeru enostranskega odstopa tožene stranke od Koncesijske pogodbe, je po presoji višjega sodišča logična in prepričljiva. Z ugotovljenim razlogom za takšno pogodbeno določilo – zaščita zasebnega partnerja – je nedvomno ovržena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče z uporabo argumenta a maiori ad minus (sklepanje od večjega na manjše) ugotoviti, da je obveznost odvzema konkretne količine toplotne energije obstajala tudi v času veljavnosti Koncesijske pogodbe, saj naj ne bi bilo logično, da tožena stranka prevzema večje obveznosti po prenehanju koncesijskega razmerja kot v njegovem trajanju.

14. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve tožeča stranka očita prekoračitev trditvene podlage, saj nobena stranka naj ne bi trdila, da se je pojavil nov koncesionar ali koncendent. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tega dejstva ni navedla nobena pravdna stranka; upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje pogodbeno odškodninsko odgovornost, bi bilo sicer na njej dokazno breme, da dokaže nastop okoliščin, ki utemeljujejo kršitev pogodbene obveznosti. Toženi stranki bi bilo kvečjemu mogoče očitati, da ni konkretno ugovarjala, da odškodninska odgovornost ni podana že zato, ker tožeča stranka sploh ne bi dokazala obstoja novega koncesionarja ali koncendenta. Četudi pa gre slediti očitku o prekoračitvi trditvene podlage, relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj navedena ugotovitev sodišča ni vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v bistvenem delu utemeljilo na drugih razlogih in ne zgolj na očitani ugotovitvi.

15. Sklicevanje tožeče stranke na Investicijski elaborat I. (v nadaljevanju: elaborat) temelji na selektivno povzeti obrazložitvi sodišča prve stopnje in na ugotovitvah, ki jih sodišče sploh ni zapisalo. Sodišče ni zapisalo, da elaborat nima nobene pravne veljave, kot trdi tožeča stranka, temveč je zapisalo, da iz samega elaborata ne izhajajo nobene pravice in obveznosti za toženo stranko. Pravice in obveznosti pogodbenih strank izhajajo iz Koncesijske pogodbe. Tožeča stranka elaboratu ne more dati zavezujoče pravne narave, če se ta ne odraža v pravicah in obveznostih strank, določenih v Koncesijski pogodbi. Razlogi za to, da številke iz elaborata niso vključene v Koncesijski pogodbi, so v domeni pogodbene avtonomije pravdnih strank. Stranki sta navsezadnje izvajali dolgotrajna in obsežna pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, kar so potrdili F. F., G. G. in D. D. Nagibi3 ene stranke za vstop v pogodbeno razmerje – če niso prerasli v podlago pogodbenega razmerja, kar pa v dokaznem postopku glede konkretne količine odvzema toplotne energije za čas trajanja Koncesijske pogodbe ni bilo dokazano – ne morejo spremeniti vsebine pogodbenih določil. Sklicevanje tožeče stranke na izpoved C. C. ne spremeni pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Navedeni ob usklajevanjih pred podpisom Koncesijske pogodbe ni bil prisoten, posledično (enako pa velja tudi za A. A. in B. B.) nedvomno ni oseba, ki bo lahko izpovedal o volji pravdnih strank ob sklenitvi Koncesijske pogodbe. Zato višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedim F. F., G. G. in D. D. Na tem mestu ni odveč opozoriti na sprenevedanje tožeče stranke, ki sodišču prve stopnje očita, da za presojo volje pogodbenih strank ob sklenitvi Koncesijske pogodbe ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, temveč listinsko dokumentacijo (oziroma njeno materialnopravno naziranje glede zveze elaborata in Koncesijske pogodbe), hkrati pa se brez zadržka glede istih relevantnih dejstev sklicuje na izpoved C. C. ter na nekatere selektivno povzete dele izpovedi G. G. in D. D., čeprav je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da je izpoved C. C. manj relevantna pri razlagi vsebine Koncesijske pogodbe, ker v postopku pogajanj pred sklenitvijo ni bil bistveno udeležen, in je sledilo izpovedim oseb, ki pa so v tem postopku aktivno sodelovale. Pri tem višje sodišče poudarja, da tožeča stranka niti ne konkretizira (dela) izpovedi G. G. in D. D., ki bi naj potrjevala njene navedbe, da je bila vsebina elaborata glede količine odvzete toplotne energije tudi pogodbena obveznost tožene stranke v času trajanja koncesijskega razmerja.

16. Tudi sklicevanje tožeče stranke na določbo 31. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu – ZJZP in Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavano investicijske dokumentacije na področju javnih financ – Uredba ne spremeni pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Iz nobenega od citiranih aktov ne izhaja, da ima investicijski elaborat zavezujočo naravo glede pravic in obveznosti bodočega javno-zasebnega partnerja; te nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o JZP ali koncesijske pogodbe. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi takšno naravo elaborata lahko utemeljilo (le) konkretno določilo v Koncesijski pogodbi, ki ga ni.

17. Trditev, da že sprejem Odloka o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Gospodarske cone Todraž (v nadaljevanju: Odlok) pomeni konkludenten sprejem zaveze tožene stranke, da bo tožeči stranki jamčila minimalni obseg letnega odjema toplotne energije v višini 5.947 MWh/leto, ne more biti pravilna. Iz elaborata, na katerega se glede konkretne številke sklicuje tožeča stranka, izhaja, da je bil pripravljen (šele) novembra 2007, medtem ko je bil Odlok sprejet že 13. 6. 2007 (v Uradnem listu pa objavljen 4. 7. 2007). Predhodno pripravljen Odlok, ki v svojem besedilu ne vsebuje nikakršne omembe elaborata, torej že pojmovno ni mogel pomeniti konkretne zaveze tožene stranke za konkretno količino toplotne energije, s katero slednja še ni bila seznanjena.

18. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala pasivnosti tožene stranke pri uresničevanju namena Koncesijske pogodbe. Presodilo je, da določba 6. člena Odloka, s katerim je tožena stranka določila, da je uporaba storitev javne službe obvezna, in dejstvo opredelitve javne službe kot obvezne v 6. členu Koncesijske pogodbe, ne pomenita, da ima tožena stranka – koncendent iz tega naslova konkretne obveznosti do koncesionarja. Z navedenim stališčem višje sodišče soglaša. Tožeča stranka neupravičeno enači oblastno ravnanje tožene stranke pri sprejemu in izdaji Odloka in civilnopravno razmerje pravdnih strank, v katerega sta vstopili s sklenitvijo Koncesijske pogodbe.4 Vrhovno sodišče5 je potrdilo, da akti, ki jih lokalna skupnost sprejme v okviru svoje oblasti, ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Ko občina dejanja izvršuje v okviru svoje oblasti kot v tem primeru, je že pojmovno izključeno civilnopravno razmerje, ki temelji na enakovrednem položaju v njem udeleženih subjektov. Posledično je v citiranem sklepu Vrhovno sodišče nižjim sodiščem naložilo, da morajo ugotoviti, ali so toženci sklenili pogodbo in z njo sprejeli obveznost, katere izpolnitev je tožnica zahtevala s tožbo (in jo utemeljevala neposredno na podlagi občinskega odloka). Navedeno stališče Vrhovnega sodišča po presoji višjega sodišča utemeljuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da bi v primeru, ko bi tožena stranka prevzela obveznost zagotovitve priključitve uporabnikov na omrežje v razmerju do svojega pogodbenega partnerja – tožeče stranke, stranki to obveznost morali izrecno opredeliti v Koncesijski pogodbi. Takšne vsebine Koncesijska pogodba nima, Odlok pa v spornem 6. členu ni posamični akt, ki bi urejal posamično razmerje med pravdnima strankama. Na podlagi navedenega ravnanje tožene stranke do družb I. d. o. o., in J. d. o. o., ne more dokazovati kršitve pogodbene obveznosti.

19. Navedeno v prejšnji točki ovrže trditev tožeče stranke, da odgovornost tožene stranke utemeljuje določba 26. člena Ustave RS. Ta določba ureja odškodninsko odgovornost organa lokalne skupnosti za protipravno ravnanje v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil. Gre torej za odgovornost za oblastno ravnanje (iure imperii). Tožeča stranka pa odgovornost tožene stranke (lahko) uveljavlja (le) na podlagi pogodbenega razmerja, ki pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bo v razmerju do tožene stranke skrbela za obvezno izvajanje javne službe skladno z navedenim Odlokom. Gre torej za civilnopravno razmerje, kar pa pomeni ravnanje iure gestionis, v takem primeru pa odgovornost po določbah 26. člena Ustave RS ne pride v poštev,6 temveč se odgovornost presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava.

20. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje protipravnega ravnanja tožene stranke in s tem tudi ne odgovornosti po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Sodišče je na podlagi izpovedi D. D., ki je bila v času sklenitve Koncesijske pogodbe direktorica tožeče stranke, ugotovilo, da ne tožeča in ne tožena stranka nista pričakovali težav pri izvajanju priklopa uporabnikov Gospodarske cone Todraž na omrežje ter da zaradi tega pričakovanja tožeča stranka v postopku sklenitve Koncesijske pogodbe od tožene stranke ni iskala nobenih zagotovil, s čimer tako tudi v Koncesijski pogodbi tožena stranka ni prevzela obveznosti zagotavljanja priklopa uporabnikov v Gospodarski coni Todraž. Ob tem velja poudariti, da je D. D. izpovedala, da je bila ves čas pogajanj pred sklenitvijo Koncesijske pogodbe v kontaktu s G. G. kot direktorjem zasebnega partnerja H. d. o. o., ki je prevzel večinski delež v tožeči stranki. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v okoliščinah obravnavane zadeve toženi stranki ne gre očitati protipravnosti ravnanja glede umestitve obveznosti tožene stranke v Koncesijsko pogodbo, se trditve tožeče stranke o nastali škodi izkažejo za pravno nepomembne, saj morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podane vse njene predpostavke, že odsotnost ene izmed njih pa izključuje potrebo po presoji drugih predpostavk.

21. Glede trditve tožeče stranke, da je tožena stranka svoje v Odloku določene obveznosti, kršila, ker ni z aktivnejšim ravnanjem zagotovila priklopa subjektov na območju Gospodarske cone Todraž na omrežje, pa višje sodišče izpostavlja, da iz najnovejše prakse7 Vrhovnega sodišča izhaja, da za izvršitev v odloku predpisane obvezne javne službe mora obstajati predpisana pravna podlaga za nadomestitev strankine zahteve za priključitev. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na možnost, da bi tožena stranka preprosto izdala odločbe o priključitvi na omrežje. Kot izhaja iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča, bi vsak tak postopek moral biti izveden v okviru inšpekcijskega nadzora (ta je predviden v okviru določbe prvega odstavka 38. člena Odloka), v katerem pa bi tudi vsak potencialni uporabnik lahko zatrjeval, da ni dolžan zaprositi za izdajo soglasja za priključitev. Samostojno izdajanje odločb o priključitvi bi prekoračilo pristojnosti tožene stranke. Glede na navedeno se očitek tožeče stranke, da tožena stranka preprosto ni poskrbela za mehanizem za učinkovito izvajanje Odloka, izkaže za pavšalnega. Višje sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je tožena stranka z izpovedjo F. F. dokazala, da je tožena stranka poskušala pridobiti uporabnike za priklop na omrežje in da ni ostala pasivna, kot trdi tožeča stranka. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo trditvene podlage. Tožena stranka je zatrdila dejstvo, da je poskušala pridobiti uporabnike za priklop na omrežje, v potrditev tega dejstva pa je predlagala izpoved F. F. Če je slednja konkretizirala ukrepe, ki jih je tožena stranka sprejela, to po presoji višjega sodišča ne pomeni prekoračitve trditvene podlage tožene stranke, saj je dejstva v zvezi s tem tožena stranka trdila že pred zaslišanjem priče. 22. Trditve tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v situaciji, ko se Odlok ni izvrševal na želeni način, Odlok spremeniti, za odločitev v sporu ni pravno relevantna. Višje sodišče je zgoraj že jasno opredelilo, da stranka od lokalne skupnosti, s katero je v pogodbenem razmerju, ne more zahtevati izpolnitve obveznosti iz splošnega akta, temveč mora biti naložena obveznost opredeljena v pogodbi med strankama. Posledično tožeča stranka toženi stranki ne more očitati, da ni spremenila Odloka, če določbe Odloka v spornem delu niso bile opredeljene kot obveznosti tožene stranke po Koncesijski pogodbi. Navedbo, da tožena stranka naj ne bi imela namena, da bi bila uporaba storitev javne službe obvezna, pa ovrže zgoraj povzeta izpoved D. D. glede pričakovanj obeh pravdnih strank pred sklenitvijo Koncesijske pogodbe.

23. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožeča stranka samovoljno odstopila od Koncesijske pogodbe. Upoštevajoč vse navedeno o vsebini Koncesijske pogodbe so se vsi razlogi, ki jih je navedla tožeča stranka, izkazali za neresnične oziroma nepomembne glede na vsebino Koncesijske pogodbe, zato je presoja sodišča prve stopnje, da je bil odstop tožeče stranke od Koncesijske pogodbe izveden brez utemeljenega razloga, pravilna.

24. Do obsežnih teoretičnih pojasnil, kaj naj bi navedena odločitev sodišča prve stopnje pomenila v splošnem v prihodnosti, se višje sodišče ne bo konkretneje opredeljevalo. Sodišče je dolžno odločati v okviru ugotovljenega dejanskega stanja konkretne zadeve in materialnopravne podlage razmerja med pravdnima strankama. To je sodišče prve stopnje izvedlo, njegova dokazna ocena pa je po presoji višjega sodišča v celoti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ugotovitve tega postopka se nedvomno ne bodo mogle brez kritične presoje in upoštevanja okoliščin vsakega konkretnega primera uporabiti v drugih sporih, zato s špekulacijami, kaj naj bi konkretni primer pomenil za izvajanje storitev javnih služb vnaprej, tožeča stranka ne prepriča višjega sodišča v drugačno odločitev.

25. Višje sodišče na podlagi vsega navedenega soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek po nobeni od zatrjevanih pravnih podlag že po temelju ni utemeljen. Posledično je sodišče pravilno in utemeljeno kot nepotreben zavrnilo predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotavljal višino vtoževane škode, s tem pa ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožeči stranki kršilo pravice do izjave.

26. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

27. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju priglašenih stroškov in določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo in 47,50 točk materialnih stroškov, skupno 3.797,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV ji mora tožeča stranka povrniti 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 2 Npr. sodba II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019 idr. 3 Ne gre spregledati medsebojnega protislovja pritožbenih navedb tožeče stranke. V točki 2.6. pritožbe tako trdi, da bi se že s samo priključitvijo vseh subjektov na območju Gospodarske cone T. in plačilom fiksnih stroškov, ki so neodvisni od količine porabljene toplotne energije, bi se zasebnemu partnerju povrnila investicija v javno-zasebno partnerstvo. V točki 2.13. odsek (ii) pritožbe pa tožeča stranka nato trdi, da je prav zagotovljena količina letnega odvzema toplotne energije v višini 5.947 MWh/leto bistveno vplivala na odločitev tožeče stranke za sklenitev Koncesijske pogodbe. 4 Iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 18/2006 z dne 3. 10. 2006 izhaja, da so pravice in obveznosti strank koncesijske pogodbe določene pogodbeno in ne enostransko, z upravno odločbo. Zaradi tega je tudi za koncesijsko pogodbo mogoče smiselno uporabiti določbe zasebnega pogodbenega prava. 5 Sklep II Ips 20/2013 z dne 22. 1. 2015. 6 Možina, D.: Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, 2013, str. 146. 7 Npr. sodba X Ips 2/2019 z dne 18. 9. 2019.