Jedro

V obrazložitvi svojega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da je določilo upravitelja, ker obstaja spor med dedičema o obsegu zapuščine in o veljavnosti oporok. Slednje ni razlog za postavitev upravitelja, pač pa bo treba uporabiti 210. in 212. člen ZD ter dediča napotiti na pravdo, zapuščinski postopek pa prekiniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek istemu sodišču. II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za upravitelja dela zapuščine - nepremičnine na naslovu ... v X., določilo odvetnico A. A. z nalogo, da pregleda sklenjeno najemno pogodbo in po potrebi sklene novo ter odpre bančni račun, kamor se nakazuje najemnina, to pa po zaključku zapuščinskega postopka nakaže obema dedičema.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo dedič B. B., ki predlaga njegovo razveljavitev ali spremembo, po kateri bi za upravitelja spornega premoženja postavilo njega. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Meni, da je sklep nepotreben, ker povzroča nepotrebne stroške. Očitno je, da bo vso zapuščino podedoval, zato bodo ti stroški naposled bremenili njega. Opozarja, da če ni soglasja, pač ni temelja za oddajanje. Navaja, da C. C. v ničemer ne nasprotuje njegovemu načinu vzdrževanja stavbe, v kateri živi skupaj s partnerko in otrokom, in to počne z največjo skrbnostjo glede nepremičnine. Navaja, da lahko sredstva od najemnine odvaja na poseben račun, če sodišče meni, da je to potrebno in bo seveda odločitev spoštoval. Bojazen, da od najemnice zahteva prenizko najemnino, pa ni logična in utemeljena, saj bi s tem škodil tudi sebi. O tem ni posumil niti davčni organ.

3. Dedič C. C. je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev. Izraža nestrinjanje s tem, da sodedič (pritožnik) sam pobira najemnino od hiše in da sam ne plačuje najemnine, pa v hiši živi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Podlaga izpodbijane odločitve je v določbah 145. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki pravi: _„(1) Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. (2) Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. (3) Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev. (4) Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda.“_

6. To določbo je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo oz. jo je uporabilo najmanj preuranjeno. V obrazložitvi svojega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da je določilo upravitelja, ker obstaja spor med dedičema o obsegu zapuščine in o veljavnosti oporok. Slednje ni razlog za postavitev upravitelja, pač pa bo treba uporabiti 210. in 212. čl. ZD ter dediča napotiti na pravdo, zapuščinski postopek pa prekiniti.

7. Nadaljnji razlog, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, naj bi bil slaba komunikacija med dedičema, ki jima brez sodelovanja tretje osebe onemogoča skupno in sporazumno upravljanje in razpolaganje z dediščino. Ni dvoma, da sta dediča v sporu. Vendar pa ni nujno, da bi določitev tretje osebe, ki z njima ni povezana, ta spor odpravila oz. omilila, da bi bilo možno doseči soglasje o upravljanju z dediščino. Naloga, ki jo je upravitelju določilo sodišče, (za zdaj) ne terja določitev odvetnice kot upraviteljice. Ni sporno, da del dediščine eden od dedičev, pritožnik, oddaja v najem. Za upraviteljico določena odvetnica naj bi pregledala to najemno pogodbo oz. po potrebi sklenila novo. Takšna odločitev je preveč pavšalna oz. eventualna. Pritožnik ima prav, da bi s tem zagotovo nastajali stroški, za katere za zdaj ni videti, da bi bili nujni. Sodedič namreč ne očita konkretno neustrezne najemnine, le ne strinja se, da v celoti pripade pritožniku, glede česar ima glede na navedeno določilo 145. čl. ZD prav. Vendar je v tem primeru bolj na mestu odločitev, ki jo ponuja pritožnik, torej odprtje posebnega računa za nateklo najemnino. Če pa se bo izkazalo, da je bil zaradi uporabe premoženja, ki sodi v zapuščino, dedič neupravičeno obogaten, ima sodedič na voljo ustrezna pravna sredstva za varstvo svojih premoženjskih interesov v tem primeru.

8. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).