Jedro

Trditev o tem, kdaj je izvedela za domnevno kršitev, je namreč trditev o pravno odločilnem dejstvu, saj se nanjo veže preizkus pravočasnosti predlagane začasne odredbe v smislu točke d 1. odst. 123. čl. ZIL-1. Ker tožeča stranka tega dejstva ni konkretno zatrjevala, njen predlog ni sklepčen. Sklepčnost pa je pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka.

Izrek

Pritožba zoper sklep, opr. št. P 2142/2005-II-35 z dne 7.6.2006 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba zoper sklep, opr. št. P 2142/2005-II-40 z dne 7.7.2006 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, opr. št. P 2142/2005-II-35 z dne 7.6.2006 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se: - prvo in drugotoženi stranki prepovedala prodaja strojnih naprav, ki delujejo na principu uporabe tožnikovega patenta "priprava za preizkušanje tesnosti in trdnosti tlačnih posod" po patentni listini št. 600-56/03-TJ-5 z dne 2.11.2004; - tretjetoženi stranki prepovedala izdelava in prodaja tlačnih posod, izdelanih z uporabo zgoraj navedenega tožnikovega patenta; - za primer, če tožene stranke obveznost iz izdane začasne odredbe ne bi izpolnile, naj bi se jim izrekla denarna kazen vsaki po 20.000.000,00 SIT; - če tožene stranke tudi po zapretitvi denarne kazni ne bi izpolnile obveznosti iz začasne odredbe, naj bi sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo na podlagi izdanega sklepa za izterjavo denarnih kazni od vsake tožene stranke po 20.000.000,00 SIT in izdalo nov sklep, s katerim naj bi toženim strankama določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo višjo denarno kazen v primeru ponovne neizpolnitve obveznosti.

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Z izpodbijanim sklepom, opr. št. P 2142/2005-II-40 z dne 7.7.2006 je prvostopno sodišče tožeči stranki podaljšalo rok za predložitev prevoda mnenja avstrijskega urada in vložitev pripravljalne vloge do 31.8.2006. Prvo in drugotožena stranka sta proti sklepu pravočasno vložili pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi, prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka pa zavrne.

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, opr. št. P 2142/2005-II-35 z dne 7.6.2006 ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: - v zavarovanje denarne terjatve z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni izkazala "predpostavke" iz 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ); - v zavarovanje nedenarnega zahtevka pa z utemeljitvijo, da je tožeča stranka zamudila trimesečni rok, v katerem bi morala predlagati izdajo začasne odredbe v skladu s točko d 1. odst. 123. čl. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala pogoja, ki se za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve zahteva po 2. odst. 270. člena ZIZ, to je nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ki mora biti kumulativno izpolnjen s pogojem iz 1. odst. 270. člena ZIZ. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz trditev tožeče stranke, ki jih je podala v predlogu za izdajo začasne odredbe niti ne izhaja, da s predlagano začasno odredbo želi zavarovati tudi denarno terjatev (odškodnino, ki jo vtožuje). S trditvami, da bo v primeru, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, nemogoče ugotoviti število proizvodov, izdelanih in prodanih z uporabo tožnikovega patenta in torej ne bo mogoče ugotoviti, kakšna škoda je tožniku sploh nastala, tožeča stranka namreč utemeljuje verjetnost nastanka težko nadomestljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Trditve pritožnika, s katerimi smiselno pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je predlagal izdajo začasne odredbe tudi v zavarovanje denarne terjatve, pa so pritožbene novote, kar velja tudi za trditve, da toženim strankam s predlagano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda oziroma bo le-ta neznatna, ker patentirane naprave ne uporablja. Zato so v skladu z določbo 1. odst. 337. člena ZPP neupoštevne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče presojalo pravočasnost predlagane začasne odredbe v zavarovanje nedenarnega zahtevka v smislu točke d 1. odst. 123. člena ZIL-1 v okviru trditev, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi. Ugotovilo je, da je tožeča stranka trdila, da ji je tretjetožena stranka 24.10.2003 poslala dopis, v katerem ji je sporočila, da je s prvotoženo stranko že 29.5.2002 podpisala pogodbo o naročilu za projektiranje, izdelavo, dobavo in montažo s poskusnim zagonom in za tlačni preizkus kotlov, nadalje, da je trdila, da naj bi tretjetožena stranka linijo po njeni izjavi tudi že uporabljala nekaj časa pred 3.3.2003, ter da je iz dopisa tretje tožene stranke z dne 15.6.2004 izvedela, da so tožene stranke kršilo njeno prednostno pravico patenta. Iz navedenih trditev je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe kasneje kot v treh mesecih po tem, odkar je izvedela za kršitev. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožeča stranka prepozno predlagala izdajo začasne odredbe, v kolikor je imela z njo namen zavarovati nedenarni zahtevek, ki ga je uveljavljala s tožbo, kar kaže že samo dejstvo, da je tožbo, v kateri je zatrjevala kršitve njene pravice, vložila dne 24.6.2005, začasno odredbo pa je predlagala dne 20.2.2006 (torej skoraj osem mesecev kasneje). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, da je za prvo in drugotoženo stranko izvedela, da delata novo linijo za preizkus tesnosti in trdnosti tlačnih posodb po risbah, ki jih jima je dal tožnik, torej z uporabo tožnikovega patenta. Tožeča stranka je s tem smiselno podala nove trditve o kršitvenih ravnanjih toženih strank, nove glede na trditve v tožbi in v tožbi postavljeni zahtevek, po katerem naj bi se prvo in drugotoženi stranki prepovedalo razpolaganje z načrti za patent. V kolikor je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov za preprečitev teh (novih) kršitvenih ravnanj, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predlogu ni trdila, kdaj je za te nove kršitve izvedela. Trditev o tem, kdaj je izvedela za domnevno kršitev, je namreč trditev o pravno odločilnem dejstvu, saj se nanjo veže preizkus pravočasnosti predlagane začasne odredbe v smislu točke d 1. odst. 123. čl. ZIL-1. Ker tožeča stranka tega dejstva ni konkretno zatrjevala, njen predlog ni sklepčen. Sklepčnost pa je pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka. Tožeča stranka je dolžna navesti vsa dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v njenem zahtevku (tako dr. Aleš Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, 2006, druga knjiga, stran 129). Predlog za izdajo začasne odredbe je tako sklepčen le, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Ker je rok treh mesecev, določen v točki d 1. odst. 123. čl. ZIL-1, materialni prekluzivni rok, sodišče stranki, ki ga prekorači oziroma niti ne zatrjuje dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je predlog vložila pravočasno, ne more nuditi pravnega varstva, ki ga predlaga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka šele v pritožbi konkretno zatrjevala, da je iz neformalnih navedb na uvodnem naroku dne 15.2.2006 s strani pooblaščenca toženih strank ugotovila, da prvo in drugotožena stranka izdelujeta nove linije za prodajo. Gre torej za pritožbene novote, ki v skladu z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP niso upoštevne.

Pritožnik v pritožbi trdi, da je tudi glede tretjetožene stranke šele iz neformalnih navedb na naroku dne 15.2.2006 ugotovil, da tretjetožena stranka linijo uporablja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi sicer res trdila (kar izpostavlja v pritožbi), da je pri obisku tretjetožene stranke mimogrede videla, da del linije, ki uporablja njen patent, še ni v pogonu. Vendar pa je iz ostalih navedb tožeče stranke v tožbi smiselno razbrati, da naj bi tožena stranka linijo uporabljala. Ker je bil torej očitani poseg tretjetožene stranke v pravice tožeče stranke zatrjevan že v tožbi, ne gre za novo očitano kršitveno ravnanje. Tudi v kolikor bi bilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila le, da je glede na to, da se je ta predlogu tožeče stranke za sklenitev poravnave izrecno in močno protivila, "sklepala", da intenzivno uporablja tožnikov patent v svoji proizvodnji. Te trditve pa so prepavšalne, da bi omogočale preizkus utemeljenosti predloga v smislu točke d 1. odst. 123. čl. ZIL-1. Odločitev prvostopnega sodišča se torej, čeprav se le to ni ukvarjalo s trditvami tožeče stranke, ki jih je podala v predlogu za izdajo začasne odredbe, izkaže kot pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke, ko je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

Pritožba zoper sklep opr.št. P 2142/2005-2-40 z dne 7.7.2006 ni dovoljena.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki podaljšalo rok za predložitev prevoda mnenja avstrijskega urada in vložitev pripravljalne vloge do 31.8.2006. Izpodbijani sklep je sklep procesnega vodstva, izdan v skladu z določbo 2. odst. 110. člena ZPP. Zoper ta sklep v skladu z izrecno določbo 4. odst. 110. člena ZPP ni pritožbe.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo prvo in drugotožene stranke zavrglo kot nedovoljeno, v skladu z določbo 1. točke 365. člena ZPP.