Jedro

Namen določbe 2. alinee 2. odst. 27. člena ZZZPB je, da se z izplačilom denarnega nadomestila v enkratnem znesku nudi pomoč zavarovancem, ki podjetje šele nameravajo ustanoviti. Vendar pa v konkretni zadevi tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje izplačila v enkratnem znesku, čeprav je bilo podjetje ustanovljeno že pred uveljavljanjem denarnega nadomestila, vendar se je tožnik lahko v podjetju zaposlil šele kasneje, ko je vložil sredstva v materialno osnovo podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, da se odločba toženca, št. 114-01-401/94, z dne 31.5.1995 odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Razveljavilo je odločbo R.Z.Z., Območna enota Ljubljana, št. 02/2-S-249/94, z dne 6.10.1994 in navedeno odločbo toženca.

Izreklo je, da ima tožnik pravico do enkratnega izplačila denarnega nadomestila za čas od 1.7.1993 do 30.11.1994 ter da je dolžan Republiški zavod za zaposlovanje, Območna enota Ljubljana, v obnovi postopka po uradni dolžnosti odpraviti odločbo, št. 4-12-35656/03-93 z dne 4.5.1994. Zoper sodbo se pritožuje toženec po zakonitem zastopniku zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo in navedlo že prvostopenjsko sodišče, je v 27. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91- 38/94). Po izvedenem dokaznem postopku, katerega rezultate je v obrazložitvi podrobno povzelo, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo tudi, da tožnik izpolnjuje v navedeni zakonski določbi predpisane pogoje.

Pravilno sicer povdarja pritožba, da je namen določbe 2. alinee 2. odst. 27. člena zakona ta, da se z izplačilom denarnega nadomestila v enkratnem znesku nudi pomoč zavarovancem, ki podjetje šele nameravajo ustanoviti. Vendar pa je v konkretni zadevi prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnik izpolnjuje tudi navedeni pogoj zato, ker se je lahko zaposlil na podlagi vloženih sredstev v podjetju šele 1.7.1993, čeprav je bilo podjetje ustanovljeno že v letu 1992, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča dodatno kaže na to, da je podjetje začelo delovati šele potem, ko je tožnik vložil sredstva v materialno osnovo.

Tudi če je bil tožnik razrešen z mesta direktorja zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti in drugih krivdnih razlogov, kar navaja pritožba (o tem je sklep v toženčevem spisu z dne 8.10.1992), je dejstvo, da je bil tožnik s sklepom I.D. d.o.o., z dne 27.10.1992, ki je pravtako v toženčevem spisu, določen za trajno presežnega delavca, ker v podjetju ni bilo drugega ustreznega dela.

Zato po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za stanje iz 16. alinee 1. odst. 19. člena zakona, zaradi katerega tožnik ne bi mogel uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, kar smiselno meni pritožba. Pogoja, da bi se moral tožnik udeležiti ene izmed oblik usposabljanja, ki jih organizira zavod, pa zakon v določbah 27. člena nima. Pravtako tudi ne, da bi zavarovanec moral predložiti poslovni načrt, iz katerega bi zavod lahko ugotovil, da bodo sredstva uporabljena racionalno in v skladu z zakonskim namenom. S tem v zvezi je relevantna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik vlagal v podjetje sredstva vse od dneva, ko je izpolnil pravico do denarnega nadomestila, čemur pritožba niti ne oporeka in za ta vložena sredstva tudi najemal različne kredite, kot je sodišče ugotovilo iz predložene dokumentacije in da bi v primeru, da bi dobil odobreno enkratno izplačilo denarnega nadomestila, moral nedvomno vložiti manj lastnih sredstev ter da se je prav na podlagi vloženih sredstev lahko v podjetju s 1.7.1993 zaposlil, kar vse tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na racionalno porabo teh sredstev.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.