Jedro

Predhodne priprave geodetskega podjetja na mejno obravnavo že a priori ne pomenijo napačnega postopanja le-tega.

Tožnik pozivu organa ni sledil ter ni začel sodnega postopka ureditve meje, zato je prvostopenjski organ sprejel pravilen zaključek, da se šteje, da tožnik s potekom predlagane meje soglaša in posledično smel izdati odločbo glede na rezultat izvedenega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravni zadevi, št. 02112-328/2011 in št. 02112-329/2011, združita v en postopek, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 454 s sosednjima parcelama 455/4 in 455/5, da se v katastrski občini ... evidentira izravnani del meje parcele 455/5 s sosednjo parcelo 455/4, da je grafični prikaz urejenega dela meje in izravnanega dela meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu, urejen in izravnan del meje sta označena poudarjeno in, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je navedel, da sta po pooblaščencu X. d.o.o. zahtevi vložila tožnik (ki je vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje 454 s sosednjima parcelama 455/5 in 455/4, ki se dotika parcele 455/1 v katastrski občini ...) ter A.A. in B.B. (ki sta vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 455/5 s sosednjima parcelama 454 in 455/4, ki se dotika parcele 456/1 in izravnanega dela meje parcele 455/5 s sosednjo parcelo 455/4 v katastrski občini ...). Zahtevam je bil priložen elaborat. Po 28. in 61. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje in izravnanega dela meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Organ je ugotovil, da so vlagatelji zahtev lastniki parcel (tožnik parcele 454, vlagatelja B.B. pa parcele 455/5). Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku poleg vlagateljev sodelovali C.C., D.D., E.E. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Organ je ugotovil, da ni razlogov za zavrženje zahteve po 35., 61. in 160. členu ZEN. Vse stranke so v zapisniku mejne obravnave št. 10/493, ki je bil sklenjen 31. 3. 2011, podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, z izjemo C.C., ki se obravnave ni udeležila, ter tožnika, ki je pokazal svojo mejo. Organ je nato ravnal po 36. členu ZEN in pozval C.C. k izjavi o poteku predlagane meje in nato po 37. členu ZEN razpisal ustno obravnavo, na katero je bil vabljen tožnik, C.C., A.A. in B.B. ter E.E. Tudi po izvedeni ustni obravnavi je del meje parcele 454 s sosednjima parcelama 455/4 in 455/5, ki se dotika parcele 455/1, ostal sporen, ker se tožnik in pooblaščenec lastnice parcele 455/1 nista strinjala s potekom predlagane meje, dogovora o drugačnem poteku meje, ki ne bi odstopala od meje po podatkih zemljiškega katastra, pa ni bilo mogoče doseči. Organ je zato skladno 39. členu ZEN tožnika in lastnico parcele 455/1 pozval, da v roku 30 dni od ustne obravnave pričneta postopek pred pristojnim sodiščem za ureditev meje in o tem seznanita organ. Organ je ugotovil, da tak postopek še ni bil sprožen. Tožnik in lastnica parcele 455/1 postopka v roku nista začela, čeprav sta bila v pozivu opozorjena na posledice. Glede na povedano se po četrtem odstavku 39. člena ZEN šteje, da z mejo soglašata. Iz elaborata je razvidno, da se površina manjše izmed parcel (parcela 455/5), katere del meje se izravnava, spremeni za – 14 m2, kar je manj od 5 % oziroma 500 m2. Prav tako je iz zapisnika mejne obravnave razvidno, da so lastniki parcel 455/5 in 455/4, katerih parcele se izravnavajo, podpisali izjavo o strinjanju s potekom izravnane meje. Ker podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje, je organ odločil, kot izhaja iz izreka akta.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da je za združitev postopkov izvedel iz računa geodetskega podjetja, ki ga je zavrnil, saj ni bilo specifikacije izvedbe del, zaradi česar se je zglasil na Ministrstvu za finance in prijavil krajo, ker je sumil, da so bili stroški nasprotnih strank zaračunani tožniku. Zaradi računa je bil tudi na tržni inšpekciji, kjer mu niso mogli pomagati, so mu pa dejali, da mora biti spoštovan zakon UL RS št. 98/2004 (točno: Zakon o varstvu potrošnikov), oziroma natančneje drugi odstavek 35. člena, po katerem mora podjetje potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Tožnik ni naročil izmere tuje parcele, pač pa kontrolo mejnika št. 2 in 3 parcele 455/4. Edini uporaben mejnik je mejnik št. 5. Ostali mejniki – št. 2, 3 in 4 - so bili vsi prestavljeni. Po merjenju je ugotovil, da je glede na mejnik št. 3 pot delno postavljena na njegovo parcelo 454, za mejnik št. 2 in št. 5 pa kontrola meritve ni bila dovoljena preko parcele 455/4, ki je last E.E. Prvotni mejnik je bil pod asfaltom. Tožnik je nato v nadaljevanju citiral 290. člen Kazenskega zakonika. Navedel je tudi, da še vedno sumi v korupcijo med ... in ... ter podjetjem X. Zahteval je le, da mu geodet pokaže stanje mejnika, mere po mapni kopiji in vse to vnese v zapisnik, da bi imel dokument za sodišče. 15. 9. 2011 je imel na parceli 454 sodno urejanje meje, ne pa meritve, pa so se morali vsi lastniki podpisati, kljub temu, da sodišče ni povabilo vseh ''članov'' meje, zaradi česar se tožnik sprašuje, ali je zakon za vse enak. V tem dopisu se navajajo razni elaborati in grožnje organa, da mora plačati sodišču 1500 EUR, da se lahko pritoži. Kljub temu se je pritožil, enako vsebino dopisa pa je nesel na sodišče v Domžalah, kjer pa je bil zavrnjen, ker ni prinesel 1500 EUR. Prosil je, da sodišče vpogleda v vse priloge in presodi, ali je podjetje X. še primerno za delo z občani. Prijava inšpekciji v Kranju ni bila učinkovita, saj je bilo rečeno, da je zamudil rok prijave. Če bo potrebno, bo šel v kontrolno meritev teh dveh mejnikov.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa povzela tožbene navedbe ter dodala, da ni znano, na kaj se nanaša navedba o zahtevanem plačilu 1500 EUR iz dopisa, saj takega dopisa ni poslal noben organ, za pritožbo v upravnem postopku pa je tožnik plačal takso v višini 18,12 EUR, kot je bilo tudi navedeno v pravnem pouku odločbe, zoper katero se je pritožil. Stranke z interesom F.F., G.G., H.H., I.I., D.D., E.E., A.A. in B.B. odgovora na tožbo niso podale.

Tožnik je še dodal, da je edino vabilo za merjenje dobil za dne 11. 11. 2010, vsa ostala merjenja pa so se vršila brez njegove prisotnosti, saj ni dobil nobenega vabila za prestavitev mejnika št. 2 med lastnikoma … - ... Vsa dejanja so se opravljala za njegovim hrbtom, prvo merjenje pa je bilo pred 11. 11. 2010, kamor ni bil vabljen. Ker je bil prvotni mejnik št. 2 oddaljen od betona 2,5 m, je menil, da je sin C.C. prestavljal mejnike, ko je obnavljal hišo. Geodetinja J.J. ni hotela ročno meriti med mejnikoma št. 2 in št. 5 ter št. 3 in št. 4. Rekla je, da ima meter v avtu in da ne gre ponj. Po nekaj dneh je dobil skico izmer in preveril med mejnikoma št. 3 in 4 ter ugotovil, da mere niso pravilne. Med mejnikoma št. 2 in št. 5 pa ni mogel preveriti, ker mu ... ni dovolil. Ni jasno, kako lahko večji objekt stoji na manjši površini, razen s korupcijo. Tožnik želi le vzpostavitev prvotne meje. Neresnično je tudi, da se je mejna obravnava vršila 31. 3. 2011, saj nanjo ni bil vabljen, podpisal pa tudi ni nobene listine o opravljenem delu podjetja. Podjetje ni opravilo dela, ki jim ga je naročil, pri čemer gre za kaznivo dejanje podjetja in ..., ki je prestavljal mejnike. Na to delo organa se je pritožil na sodišče v Domžalah, ki pa je njegov ugovor zavrnilo, ker ni plačal 1500 EUR. Smiselno je vztrajal kot doslej.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo tožnika in v tem upravnem sporu strank z interesom A.A. in B.B. izvedel upravni postopek evidentiranja urejene meje parcele 454 s sosednjima parcelama 455/4 in 455/5, k.o. ..., in evidentiranja izravnanega dela meje parcele 455/5 s sosednjo parcelo 455/4, k.o. ... Zahtevama za uvedbo teh postopkov je bil priložen elaborat v skladu z 29. členom ZEN, ki ji je bil (med drugim) priložen tudi zapisnik o mejni obravnavi. Tožnik ugovarja, da je naročil kontrolo mejnikov (ne pa tudi izmere tuje parcele), ker so bili vsi mejniki prestavljeni v njegovo škodo, kakor tudi, da niso bili upoštevani prvotni mejniki, ki so bili naknadno ''odkriti'', vsa dejanja pa so bila storjena za njegovim hrbtom, saj je bil vabljen le na mejno obravnavo 11. 11. 2010. Po prvem in drugem odstavku 30. člena ZEN lahko geodetsko podjetje pred izvedbo mejne obravnave pridobi vse zemljiškokatastrske podatke, potrebne za ureditev meje, podatke o lastnikih parcel in drugih osebah, lahko opravi meritve in opazovanja na kraju samem, zlasti zato, da ugotovi potek meje po podatkih zemljiškega katastra (prvi in drugi odstavek 30. člena ZEN), iz česar sledi, da morebitne predhodne priprave geodetskega podjetja na mejno obravnavo že a priori ne pomenijo napačnega postopanja le-tega. Iz elaborata oziroma natančneje zapisnika o mejni obravnavi v obravnavani zadevi je tako razvidno, da je pooblaščena geodetinja uporabila podatke iz predhodnega elaborata IDPOS 330, ko je strankam na mejni obravnavi pokazala mejo po podatkih zemljiškega katastra. Ta meja pa bi lahko že bila označena z mejniki glede na naveden predhodni geodetski postopek. Ker pa se tožnik s potekom predlagane meje med parc. št. 454, last tožnika, in parc. št. 455/4, last E.E., ni strinjal (po mnenju tožnika napačno postavljeni mejniki v zemljiškokatastrskih točkah 90-28-37), je pokazal svojo mejo med navedenima parcelama (ki sicer ni odstopala od predlagane meje), s katero pa se ni strinjala E.E. Iz elaborata je nadalje še razvidno, da je bila mejna obravnava sklenjena (šele) 31. 3. 2011, po tem, ko je tožnik ugotovil nahajanje mejnika na SV vogalu parcele 455/4, glede pravilne lege katerega sta se strinjala tako tožnik kot tudi E.E. Organ je nato v skladu s 36. členom ZEN zaradi neprisotnosti C.C. na mejni obravnavi slednjo pozval, da se izjavi o predlagani meji oziroma predlagani mejni točki na tromeji med 455/1, 455/4 in 454, s katero se pa C.C. ni strinjala. Po 37. členu ZEN geodetska uprava v primeru, če je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana ena ali več pokazanih mej ali, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje (v primeru, če se ni udeležil mejne obravnave), opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih (prvi odstavek). Citirani določbi je sledil tudi prvostopni organ, ki je 7. 11. 2011 opravil ustno obravnavo, katere sta se udeležila (med drugim) tožnik in pooblaščenec C.C. Stranki na ustni obravnavi nista dosegli dogovora. Ker je tudi po ustni obravnavi meja ostala sporna, je prvostopni organ tožniku in C.C. poslal poziv v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN. Ta določa, da če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Tožnik je pozivu organa ugovarjal in se pri tem skliceval na potek mejne obravnave, kakor tudi na sodni postopek ureditve meje, ki naj bi se vodil pred pristojnim sodiščem. Prvostopni organ je nato sam opravil poizvedbe pri pristojnem sodišču (Okrajnem sodišču v Domžalah) glede morebiti sproženega postopka za sodno ureditev meje, sodišče pa je organu posredovalo pisni odpravek sodne poravnave, N 7/2011 z dne 15. 9. 2011. Iz te izhaja, da je tožnik sklenil sodno poravnavo v postopku ureditve meje med parcelama 453 in 454 (obe last tožnika) ter mejnimi parcelami 451, 450/1, 450/2, 450/3 do parcele 457/1, vse k.o. ..., in ne za ureditev meje, ki je predmet tega postopka. Morebitno napačno postopanje v navedenem nepravdnem postopku pa na odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati. Ker torej iz spisa ni razvidno, da bi tožnik pozivu organa sledil ter začel sodni postopek ureditve meje, ki se obravnava v tem upravnem postopku, pred pristojnim sodiščem, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ sprejel pravilen zaključek, da se šteje, da tožnik s potekom predlagane meje soglaša (četrti odstavek 39. člena ZEN) in posledično smel izdati odločbo glede na rezultat izvedenega postopka.

Sodišče še pojasnjuje tožniku, da odnos med naročnikom in izvajalcem storitve (v tem primeru tožnikom in pooblaščenim geodetskim podjetjem X. d.o.o.) ni stvar tega postopka, zaradi česar se ne bo opredeljevalo do njegovih navedb v zvezi z napačno izstavljenim računom za opravljene geodetske storitve, iz podatkov spisa pa tudi ni razvidno, da naj bi tožniku bilo naloženo plačilo sodišču v višini 1500 EUR (pri čemer tudi ni jasno, za kakšno plačilo in za kakšen primer naj bi šlo), zaradi česar sodišče tudi teh tožnikovih navedb ne more upoštevati.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.