Jedro

Samo dejstvo, da je bil za ustanovitev in delovanje tožnika sprejet zakon, namreč ne pomeni, da je zato njegov obstoj splošno znan, kakor tudi ne, da je njegova znamka ugledna oziroma sloveča, kakor tudi ne, da bi moral organ dejstvo ustanovitve z zakonom upoštevati po uradni dolžnosti, saj je ugovorni postopek po ZIL-1 postopek, ki teče odvisno od volje strank oziroma njihovih zatrjevanj v vlogah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil prijavo znamke ''sta ljubljana individualna popotovanja'' št. Z-201071312 z dne 14. 9. 2010, za blago in storitve iz razredov: 16 (papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi, tiskovine (izdelki tiskarn), idr.), 35 (oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli, posredovanje potnih listov in viz, oglaševanje preko interneta, organizacija razstav in sejmov v komercialne ali oglasne namene, idr.), 36 (zavarovalništvo, finančni posli, denarni posli, posli v zvezi s posredovanjem nepremičnin, idr.), 41 (izobraževanje, pouk in razvedrilo, vključno organizacija in izvedba smučarskih tečajev, športno-rekreacijskega pouka in športnih aktivnosti, izposoja potapljaških oblačil, izposoja športne opreme (razen vozil), organizacija in vodenje konferenc, idr.) (1. točka izreka), nadaljeval postopek registracije znamke za storitve: 39 (prevozništvo, pakiranje in skladiščenje blaga, dostava blaga, organizacija potovanj, organizacija in rezervacija počitnic (razen hotelskih rezervacij), organizacija izletov, organizacija križarjenj, organizacija ogledov znamenitosti, storitve turističnih agencij (razen hotelskih rezervacij), vodniška služba, spremljanje potnikov, organizacija in prevoz potnikov in prtljage, dajanje informacij o prevozu, cenah, izletih in potovanjih, idr.), 42 (znanstvene in tehnološke storitve ter raziskave in storitve oblikovanja – projektiranja v zvezi s tem, industrijske analize in raziskave, oblikovanje in razvoj računalniške strojne in programske opreme), 43 (nudenje hrane in pijače, nudenje začasne nastanitve, gostinske storitve, hoteli, moteli, kavarne, kavarniški bifeji, snack bari, opravljanje recepcijske službe za zasebne sobe in avtocampe, nastanitvene agencije (za hotele, apartmaje), oddajanje v najem dvoran za srečanja, idr.) (2. točka izreka) in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je organ navedel, da je 14. 9. 2010 prejel prijavo znamke ''sta ljubljana individualna popotovanja'' za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 16, 35, 36, 39, 41, 42 in 43. V roku 3 mesecev od dneva objave je tožnik vložil ugovor, v katerem je ugovarjal registraciji navedene znamke, ker je imetnik prejšnjih znamk ''STA LJUBLJANA'' v običajnih črkah in ''STA'' v običajnih črkah ter ''sta'' v sliki, registriranih za označevanje blaga in storitev iz razreda 16, 35, 38 in 41, ugovarjal pa je registraciji znamke iz razlogov po točkah b), c), d) in f) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Prijavitelj znaka je ugovoru nasprotoval. Glede na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki je osnova za ugovor, morata biti za izpolnjevanje pogojev za zavrnitev registracije znamke po tej točki istočasno izpolnjena pogoj enakosti ali podobnosti znakov in pogoj enakosti ali podobnosti blaga oziroma storitev. Uvodoma je navedel, da je primerjal izpodbijani znak z besednim znakom tožnika št. 200771692 STA LJUBLJANA, katerih podobnost je najbolj utemeljena. Pri ugotavljanju podobnosti znakov se uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo. Prijavljeni znak je figurativni znak, ki ga predstavlja besedilo ''sta ljubljana'', zapisano v malih tiskanih črkah sive barve, pri čemer je kratica ''sta'' postavljena v rdeč krog z belim robom, ki spominja na znak za markiranje poti. Pod besedo ''ljubljana'' je s proporcionalno veliko manjšimi črkami zapisano besedilo ''individualna popotovanja''. Dominantni del znak predstavlja očitno izstopajoče besedilo ''sta ljubljana'', saj bo potrošnik s tem znak tudi poimenoval. Dodaten napis ''individualna popotovanja'' je namreč povsem neizrazit, hkrati pa v vsebinskem smislu predstavlja le pojasnjevalno oziroma opisno dopolnilo znaku ''sta ljubljana''. Znak tožnika ''STA LJUBLJANA'' je registriran v standardni pisavi, kar pomeni, da njegova oblikovna podoba z registracijo ni definirana. Gre za besedni znak, ki ga predstavljata dve besedi. Organ je vizualno lahko primerjal le besedilo in ugotovil, da gre za identično besedilo – STA LJUBLJANA. Znaka sta si v črkovnem smislu oziroma v smislu primerjave dominantnega besednega dela znakov podobna. V zvezi s fonetično analizo je organ ugotovil, da ni nobenega razloga, da bi potrošnik dva popolnoma identična zapisa izgovarjal različno, kot to navaja prijavitelj v odgovoru na ugovor tožnika. V znaku prijavitelja bo zagotovo izpustil dodatno vizualno neizrazito besedilo ''individualna popotovanja'' in bo znak prebral bodisi kot ''sta ljubljana'' bodisi kot ''estea ljubljana''. Znaka sta fonetično torej identična. V zvezi s pomensko primerjavo je organ ugotovil, da sta si znaka podobna tudi po tej plati, saj gre za popolnoma enako osnovno vsebino znakov, za zvezo črk STA, ki jo bo potrošnik lahko dojel kot kratico ali okrajšavo za nepoznano vsebino, kot okrajšavo za A. ali kot okrajšavo za B.. Vendar pa enakega besedila potrošnik ne more dojemati na različne načine in v identičnih kraticah v povezavi z identično besedo Ljubljana prepoznavati različne vsebine. Organ je tako ugotovil podobnost oziroma celo identičnost znakov.

Organ je v nadaljevanju presojal še naravo blaga in storitev, za označevanje katerega je določena znamka prijavljena/zaščitena. Podobnost blaga organ ugotavlja na podlagi kriterijev, kot so kraj proizvodnje, kraj prodaje, način proizvodnje, material (surovine) in sestavine izdelkov, gospodarska panoga, namen blaga in potrošniki. V zvezi z razredi 16, 35, 36 in 41 je ugotovil, da gre v celoti za tako podobne in med seboj povezane storitve, da bi bil potrošnik glede na veliko podobnost primerjanih znakov lahko zmeden in zaveden glede izvora storitev. Najverjetneje bi bil prepričan, da gre za istega ponudnika. V zvezi z razredom 39 je organ ugotovil, da storitve prijavitelja v tem razredu niso enake ali podobne nobeni od storitev tožnika. Prevozništvo, pakiranje in skladiščenje blaga so storitve, ki jih opravljajo zelo specializirana podjetja. Najemanje vozil ni storitev, podobna storitvam razvedrila v razredu 41 znamke tožnika, saj se z izposojo vozil ukvarjajo specializirana podjetja. Tudi storitve iz razreda 42 niso enake, podobne ali komplementarne storitvam tožnika, saj je običajno, da storitve znanstvenega raziskovanja, oblikovanja ali računalniškega programiranja opravljajo povsem druga podjetja oziroma ponudniki, kot storitve iz razredov 35, 38, in 41 tožnika. V zvezi s storitvami iz razreda 43 pa je organ prišel do enakega zaključka, saj so storitve s področja nudenja hrane in pijače ter storitve nudenja začasnega prenočišča prijavitelja storitve specializiranih ponudnikov, gostincev in niso neposredno povezane s storitvami iz razredov 35, 38 in 41 tožnika. Organ je v zvezi s sklicevanjem tožnika na točko c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 še navedel, da iz predloženih dokazov (izpis članka iz Wikipedie in internetni izpisi) ne izhaja, da so predhodne znamke prepoznavne med potrošniki ali da uživajo ugled. Iz dokazov tudi ni razvidno, na kakšen način bi uporaba ugovarjane znamke lahko izrabila ali oškodovala ugled in razlikovalni značaj predhodnih znamk. Prijavitelj znamko aktivno uporablja že od 21. 8. 2000, ko je bila družba vpisana v poslovni register, z njo je bil tožnik ves čas seznanjen in je s prijaviteljem tudi poslovno sodeloval. Znamka prijavitelja pa se uporablja tudi na spletu. Glede na 48. člen ZIL-1 pa imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja znak, ki je enak ali podoben znamki, če ga je tretji začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave. Tožnik se je v ugovoru skliceval tudi na točko d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, za katero pa je organ tudi ugotovil, da tožnik ni uspel dokazati, da so znamke družine ''STA'' v Republiki Sloveniji dobro znane v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs. Za dobro znano znamko je značilna široka prepoznavnost, kar pomeni, da jo mora poznati več kot le ožja skupina relevantnih potrošnikov. V zvezi z ugovornim razlogom po točki f) pa je organ še navedel, da je skrajšana firma, katere dominantni oziroma bistveni del znaka predstavlja kratica STA, zamenljivo podobna ugovarjanemu znaku ''sta ljubljana''. Prijavljeni znak ''sta ljubljana'' v celoti povzema razlikovalni del firme tožnika, zaradi česar bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljeni pravici do imena, namreč firme tožnika. O vseh podanih razlogih je organ seznanil prijavitelja znamke, ki na poziv ni odgovoril. Organ je zato glede na točki b) in f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zavrnil registracijo znamke v obsegu, kot izhaja iz 1. točke izreka in odločil o nadaljevanju postopka registracije v obsegu, kot izhaja iz 2. točke izreka odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in navedel, da odločbo izpodbija le v 2. točki izreka. Toženka bi morala znamko zavrniti tudi za blago in storitve v razredih 39, 42 in 43 NK. V razredu 39 izpodbijana znamka med drugim pokriva: ''organizacija in rezervacija počitnic (razen hotelskih rezervacij), organizacija izletov, organizacija križarjenj, organizacija ogledov znamenitosti, storitve turističnih agencij (razen hotelskih rezervacij), vodniška služba''. Citirane storitve so vsebinsko enake storitvam, ki jih je toženka zavrnila, namreč ''trženju in prodaji turističnih aranžmajev, vključno on-line'' v razredu 35 in storitvam ''pouk in razvedrilo, vključno organizacija in izvedba smučarskih tečajev, športno-rekreacijskega pouka in športnih aktivnosti, izdajanje turističnih vodičev'' v razredu 41. Izpodbijana znamka v razredu 43 pokriva storitve ''nudenje hrane in pijače, nudenje začasne nastanitve, gostinske storitve, hoteli, moteli, kavarne, kavarniški bifeji, snack bari, opravljanje recepcijske službe za zasebne sobe in avtokampe in podobno'', te storitve pa so vsebinsko enake storitvam, ki jih je toženka zavrnila in sicer ''poslovno vodenje hotelov, trgovina na drobno s hrano, pijačo, spominki, tobačnimi izdelki'' v razredu 35 in ''planiranje, počitniški tabori'' v razredu 41. Toženka bi morala zavrniti registracijo znamke zaradi ugleda in slovečnosti predhodnih znamk. Poznanost predhodnih znamk STA je med slovenskimi državljani oziroma potrošniki splošno znano dejstvo, saj gre za uradno javno ustanovo, ki je zaradi narave svojega delovanja neprestano prisotna v javnosti in je bila ustanovljena s strani RS tik pred formalno osamosvojitvijo Slovenije v juniju 1991 in je odigrala pomembno vlogo pri osamosvojitvi in vse od takrat posluje nepretrgoma, spremlja dogajanje v Sloveniji ter v mednarodnem okolju, obvešča svoje naročnike ter javnost o vseh pomembnejših dogodkih na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Storitev STA se poslužujejo državne ustanove, mediji, poslovna javnost, veleposlaništva in druga zainteresirana javnost, je tudi edini ponudnik dnevnih novic v angleškem jeziku za vse angleško govoreče javnosti v Sloveniji in po svetu, je glavni vir informacij o dogajanju v Sloveniji za tuje tiskovne agencije in medijske hiše. Tožnik torej opravlja javno službo stalnega, celovitega, točnega in objektivnega zagotavljanja informacij o dogodkih v Sloveniji in po svetu za potrebe javnosti v RS. Ker meni, da gre za splošno znano dejstvo, tega ni treba dokazovati (165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Toženka tudi ni upoštevala, da je tožnik tako pomemben za slovensko javnost, da je urejen tudi v slovenski zakonodaji – Zakon o Slovenski tiskovni agenciji je pričel veljati 12. 7. 2011, 13. 4. 2012 je bil objavljen tudi Akt o ustanovitvi Slovenske tiskovne agencije, kar pomeni, da je bila slovenska javnost z njegovim obstojem nedvomno seznanjena. Do zamenjave bo tako nedvomno prišlo, kar dokazuje tudi dejstvo, da tožnik pogosto v svoj poštni predal dobi pošto, ki je sicer naslovljena na prijavitelja izpodbijane znamke. Če bi bila izpodbijana znamka registrirana, bi zaradi zamenljive podobnosti s predhodnimi znamkami nedvomno in brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj in ugled predhodnih znamk, saj bi nakazovala na povezanost med blagom in storitvami, ki bi jih označevala, in imetnikom predhodnih znamk. Namreč če prijavitelj dobiva pošto, ki je namenjena tožniku, to lahko vpliva na delovni proces tožnika, kar ima lahko za RS in njene državljane posledice, tj. onemogočeno je pravočasno, stalno, celovito, točno in objektivno zagotavljanje informacij o dogodkih v RS in po svetu za potrebe javnosti v RS, Slovencev po svetu in slovenskih narodnih manjšinah v sosednjih državah. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v 2. točki izreka odpravi in zavrne registracijo znamke v celoti, podrejeno, da tožbi ugodi, odločbo v 2. točki izreka odpravi in zadevo vrne toženki ponovno odločanje, v obeh primerih naj naloži toženki povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, ter še pojasnila, da je gledanje tožnika na podobnost storitev v ostalih razredih absolutno preširoko in da je slovečnost in poznanost znamke treba dokazati (sodba Višjega sodišča IV Cpg 309/2010 in sodba Upravnega sodišča, U 789/2001). Zgolj zatrjevano, ne pa tudi dokazano, je s strani tožnika ostalo izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja njegove znamke. Izkazano tudi ni, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom in storitvami ter tožnikom in bi to utegnilo škodovati njegovim interesom. V tožbi je sicer tožnik navedel, da prihaja do pomot pri dostavljanju pošte, kar pa samo po sebi še ne dokazuje, da gre za izkoriščanje oziroma oškodovanje razlikovalnega značaja, poleg tega pa tožnik tega ni navedel v upravnem postopku, ampak šele v tožbi. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom C. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožnik je v pripravljalnem spisu vztrajal pri svojih navedbah, dodal je še, so storitve ''turističnih agencij (razen hotelskih rezervacij)'' v razredu 39 NK prav gotovo podobne storitvi ''trženje in prodaja turističnih aranžmajev, vključno on-line'' v razredu 35, saj je ena izmed storitev vsake turistične agencije nedvomno tudi trženje in prodaja turističnih aranžmajev. Lahko bi celo rekli, da je bistvena storitev. Pojem storitve ''turističnih agencij'' je torej vsebinska nadpomenka storitve ''trženje in prodaja turističnih aranžmajev'', in ne glede na uvrstitev v drug razred, sta storitvi lahko podobni. Med tipične in bistvene storitve turističnih agencij sodijo tudi naslednje storitve izpodbijane znamke: ''organizacija in rezervacija počitnic (razen hotelskih rezervacij), organizacija izletov, organizacija križarjenj, organizacija ogledov znamenitosti, vodniška služba'' v razredu 39. Gre za tipične storitve turističnih agencij, zato so tudi te podobne storitvi ''trženje in prodaja turističnih aranžmajev, vključno on-line''. Izpodbijana znamka ima storitve turističnih agencij navedene tudi v razredu 43 in tudi te so vsebinska nadpomenka storitve trženje in prodaja turističnih aranžmajev. Poslovno vodenje hotelov (kar je toženka pravilno zavrnila) pa je nujno prisotno v različnih dejavnosti (hotelirjev), čeprav je morda končni uporabnik storitve gost hotela. Npr.: storitve ''hoteli, moteli, kavarne, penzioni, kavarniški bifeji'', so tako široko opredeljene, da nedvomno vsebujejo oziroma delno sovpadajo s storitvami poslovnega vodenja. Tožnik je še navedel, da 6. bis člen Pariške konvencije govori o varstvu neregistrirane znamke, ki je že znana v državi članici Pariške unije ter varuje samo identično ali podobno blago, tretji odstavek 16. člena Sporazuma TRIPs pa ne zahteva tako visokega praga prepoznavnosti kot ureditev po Pariški konvenciji, temveč zadostuje poznavanje znamke v relevantnem sektorju javnosti. Slednje pa je tožnik nedvomno izkazal. Storitve, ki jih opravlja tožnik, niso take narave, s katerimi povprečni potrošnik ne bi prihajal v stik, temveč gre za dnevno informiranje javnosti o dogodkih v RS in po svetu. Številni organi, razsodišča in sodišča pa izpise z Wikipedie priznavajo kot veljaven in verodostojen dokaz, vključno z Generalnim sodiščem EU (zadeva T-63/09 z dne 21. 3. 2012). Sodbe, ki jih je navedla toženka v odgovoru na tožbo, pa niso v konkretnem primeru uporabljive, ker so se nanašale na bistveno drugačno dejansko stanje kot ta primer. Sklep Višjega sodišča, IV Cpg 309/2010, je bil izdan v postopku, v katerem pritožnik ni predložil nikakršnih dokazov o poznanosti svoje znamke, v postopku ni bila udeležena stranka, katere ustanovitelj ali lastnik bi bila RS in ki bi opravljala javno službo izrednega pomena, kar prav gotovo vpliva na raven prepoznavnosti. Zadeva naslovnega sodišča U 789/2001 pa se je nanašala na postopek, v katerem tožnik ni predložil nobenih dokazov o poznanosti svoje znamke, uporabljal pa se je še prejšnji zakon. Tožnik ima poseben status, njegovo ime oziroma skrajšana firma pa je enako znakom njegovih znamk. Obstoj tveganja pa je tožnik tudi dokazal z obsežno analizo, da so si primerjani znaki med seboj podobni, s čimer bo očitno zmanjšan ali oškodovan razlikovalni značaj predhodnih znamk. Sicer pa do rednih zamenjav prihaja tudi med uporabniki spleta, saj ko potrošnik vpiše v iskalnik besedo ''STA'', iskalnik med zadetki pokaže tudi povezavo do izpodbijane znamke, s tem pa posledično obstoj te znamke povzroča vtis, da je prijavitelj le-te kakorkoli povezan s tožnikom. Pri vseh znamkah se nagovarja tudi vse potrošnike na trgu in ne zgolj ozkega kroga potrošnikov. Le v takih primerih bi bilo mogoče izključiti oškodovanje razlikovalnega značaja ali ugleda oziroma škodovanje interesom predhodne znamke.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba upravnega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa v delu nadaljevanja postopka registracije izpodbijane znamke ''sta ljubljana individualna popotovanja'' za tam navedene storitve v razredu 39, 42 in 43 NK zaradi izostanka razlogov po prvem odstavku 44. člena ZIL-1. Tožnik ugovarja, da bi moral organ zavrniti znamko tudi za blago in storitve v razredih 39, 42 in 43 NK. V razredu 39 NK izpodbijana znamka pokriva tudi storitve: ''organizacija in rezervacija počitnic (razen hotelskih rezervacij), organizacija izletov, organizacija križarjenj, organizacija ogledov znamenitosti, storitve turističnih agencij (razen hotelskih rezervacij), vodniška služba'', ki so po njegovem mnenju vsebinsko enake storitvam, ki jih je organ zavrnil v razredu 35: ''trženje in prodaja turističnih aranžmajev, vključno on-line'' in storitvam v razredu 41, ki jih je organ tudi zavrnil: ''pouk in razvedrilo, vključno organizacija in izvedba smučarskih tečajev, športno-rekreacijskega pouka in športnih aktivnosti, izdajanje turističnih vodičev''. Tudi po presoji sodišča enakosti oziroma podobnosti med primerjanimi storitvami ni. Storitev ''trženja in prodaja turističnih aranžmajev, vključno on-line'' v razredu 35 namreč predstavlja predvsem oglasno dejavnost (ki jo med drugim pokriva razred 35) oziroma storitev reklamiranja in storitev trženja preko določenih medijev (npr: interneta), razširjanje reklamnih materialov, ipd., storitve iz razreda 41 pa ne samo, da jih nudijo drugi ponudniki (npr.: učitelji), temveč je njihov poglavitni namen pridobitev znanja, ne pa razvedrilo ali sprostitev. V razredu 43 izpodbijana znamka pokriva tudi storitve: ''nudenje hrane in pijače, nudenje začasne nastanitve, gostinske storitve, hoteli, moteli, kavarne, kavarniški bifeji, snack bari, opravljanje recepcijske službe za zasebne sobe in avtokampe, nastanitvene agencije (za hotele, apartmaje), oddajanje v najem dvoran za srečanja, oddajanje v najem šotorov, oskrba s hrano (catering), penzioni, hotelske in penzionske rezervacije, priprava in strežba hrane in pijače, rezervacije (za začasno bivanje) storitve počitniških kampov, turistični domovi, storitve turističnih agencij, turističnih uradov in potovalnih agencij, vse za rezervacijo nastanitve, storitve agencij za rezervacijo hotelskih nastanitev, storitve hotelskih nastanitev'', ki pa so po tožnikovem mnenju vsebinsko enake storitvam, ki jih je organ zavrnil v razredu 35 ''poslovno vodenje hotelov, trgovina na drobno s hrano, pijačo, spominki, tobačnimi izdelki'' in storitvama v razredu 41 ''planiranje, počitniški tabori'', ki jih je organ tudi zavrnil. Tudi s tem tožnikovim ugovorom se sodišče ne strinja. Storitev ''poslovno vodenje hotelov'' iz razreda 35 se od naštetih storitev iz razreda 43 razlikuje predvsem glede na končnega uporabnika teh storitev. Pri storitvi ''poslovno vodenje hotelov'' je končni uporabnik namreč hotel oziroma njegov lastnik ali upravljavec, pri storitvah iz razreda 43 (npr.: hoteli, kavarne, hotelske rezervacije, ipd.) pa je končni uporabnik gost, turist oziroma obiskovalec. Med storitvami ''trgovina na drobno s hrano, pijačo, spominki, tobačnimi izdelki'' in storitvami '' nudenje hrane in pijače, gostinske storitve, kavarniški bifeji, snack bari, ipd.'' pa je razlika v tem, da gre pri prvih za storitve trgovske dejavnosti, pri drugih pa za storitve gostinske dejavnosti. Storitev ''planiranje, počitniški tabori'' pa ni vsebinsko ne enaka in tudi ne podobna nobeni izmed naštetih storitev iz razreda 43, zlasti glede na specifični namen počitniških taborov, tj. organizirano druženje otrok pod vodstvom za to usposobljenih oseb (npr. pedagogov) zaradi (tudi med drugim) izobraževanja na precej ozko opredeljenih področjih. Sodišče zato tudi ne more sprejeti nadaljnjih tožbenih ugovorov o vsebinskemu nadpomenu zgoraj opredeljenih storitev, kakor tudi, da je treba šteti med podobne storitvi ''poslovno vodenje hotelov'' tudi storitve ''hoteli, moteli, kavarne, ipd''. Organ je torej pravilno ugotovil, da enakosti oziroma podobnosti med naštetimi storitvami glede na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ni.

Sodišče pa se tudi strinja z razlogovanjem organa o neizkazanosti pogojev za zavrnitev registracije izpodbijane znamke iz razloga po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po točki c) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke, po točki d) pa, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Slovenije znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs.

Kot dokaz v upravnem postopku je tožnik (poleg zatrjevanja o svoji vlogi in poslanstvu pri delovanju Republike Slovenije) predložil le izpis članka iz Wikipedie ter nekaj internetnih izpisov, iz katerih je razvidno, da je poročevalec tam navedenih novic tožnik, tj. STA, ki pa tudi po presoji sodišča nedvomno ne zadostujejo za izkaz slovečnosti oziroma ugleda prejšnje znamke. Pri tem zato tudi ni pravno pomembno, da druga sodišča, organi, kot tudi Generalno sodišče EU izpis iz ... štejejo kot veljaven in verodostojen dokaz. Tožnik v tožbi sicer tudi uveljavlja, da je njegov obstoj (torej A.) splošno znano dejstvo, ki ga zato glede na drugi odstavek 165. člena ZUP sploh ni treba dokazovati, pri tem pa še meni, da bi organ glede na to, da je bil ustanovljen z zakonom, moral to upoštevati po uradni dolžnosti, česar pa sodišče ne more sprejeti. Samo dejstvo, da je bil za ustanovitev in njegovo delovanje sprejet zakon, namreč ne pomeni, da je zato njegov obstoj splošno znan (to bi potem moralo veljati za vse podobne institucije, ki so ustanovljene z zakonom, kar nedvomno ne more držati), kakor tudi ne, da je njegova znamka ugledna oziroma sloveča. Poleg povedanega pa to tudi ne pomeni, da bi moral organ dejstvo ustanovitve z zakonom upoštevati po uradni dolžnosti (in ga tudi sprejeti kot splošno znano dejstvo), saj je ugovorni postopek po ZIL-1 postopek, ki teče odvisno od volje strank oziroma njihovih zatrjevanj v vlogah.

Prav tako ne gre za drugačno dejansko situacijo kot v zadevah, IV Cpg 309/2010 in U 789/2001, saj je bilo v vseh primerih ugotovljeno, da stranka k svojim trditvam ni predložila ustreznih oziroma zadostnih dokazov. Sodišče pa tudi ne more slediti razlogovanju tožnika, da vse znamke (vključno z izpodbijano) nagovarjajo vse potrošnike, zaradi česar naj ne bi bilo možno izključiti oškodovanje razlikovalnega značaja ali ugleda oziroma škodovanje interesom predhodne znamke, saj organ postopek registracije nadaljuje za zelo specifične storitve, za katere pa nedvomno vsi potrošniki na trgu niso zainteresirani, zaradi česar do povezovanja med znamkami ne bo prišlo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba v izpodbijanem delu pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.